Kristo Šagor, mladinski dramatik

TEATER

S hrvaško-poljsko nemškim dramatikom sem se pogovarjal po premieri njegove predstave Prepovedano za mlajše od 16 (režiser Klemen Markovčič), ki so jo v produkciji ŠKUC gledališča 17. aprila prikazali v Cankarjevem domu. Ciljna publika predstave so mladi od 13 let do konca srednje šole.

kristo-net

Foto: Helge Ferbitz

Slovenska priredba je zanemarila dva vidika izvirnega besedila, etnično identiteto in spolno usmerjenost. Režiserju se zdi pomembnejše, kot je rekel na pogovoru pred premiero, prikazati zdolgočasenost mladine in agresivnost današnjih deklet. V predstavi se dekleti namreč precej poigravata s fantom. Šagor priznava, da se tudi z mnogimi drugimi rezi slovenske priredbe ne strinja, a sprejema, da tako pač je.

Lezbičnost odnosa med dekletoma je v izvirniku bolj očitna, čeprav spet ne eksplicitna. Šagor pravi, da ne mara pisanja »s posterji«, raje piše tako, da problema ne poudarja pedagoško, saj se mu zdi pomembneje, da gledalec sam ugotovi, kaj so glavne teme. Ampak vsaj malo pozornemu gledalcu ni težko ugotoviti, za kaj gre, oziroma – kot pravi Šagor – lezbijki povsem jasno ponudi možnost svoje interpretacije odnosa. Kdo drug lahko odnos med dekletoma v predstavi razume na druge načine, na primer kot željo dekleta po vzornici, ki bi ji sledilo. Včasih se je med predstavo zazdelo, kot bi šlo za neko lezbično zlobo, za dekleti, ki hočeta brez pravega razloga uničiti fanta, ki ga ujameta v kinodvorani. Šagor pravi, da gre za odraščanje, ko se eno od deklet uči, kje so njene meje, in se poigrava z minskim poljem, drugo pa želi prvi slediti, a se nazadnje odloči za samostojnost. Lezbištvo je tako za prvo samo še ena zgodbica v njunem igranju s fantom, za drugo pa je resnično.

Kaj pa pomislek, da gre za protižensko igro? Za Šagorja njegova igra govori o egu žensk. Tradicionalne igre, kot npr. Hamlet, imajo moške, ki kažejo svoj ego, za ženske pa je edini cilj ljubezen do moža in otrok. V njegovi predstavi želita dekleti fanta zreducirati na objekt. Gre za vloge – kakšen moraš biti, če si ženska, in kakšen, če si moški. Za fante v publiki je ponavadi zelo mučno prenašati dogajanje na odru, kjer dekleti tako ravnata s fantom.

O homoseksualnosti Šagor sicer piše vsaj v vsaki drugi igri, in to zmeraj na drugačen način, nikoli pa ne »s posterjem«. Če bi hotel biti politik s tremi stavki, bi jih napisal in dal na poster. Ker pa misli, da so stvari bolj zapletene, napiše igro. Rad se poigrava s percepcijo gledalcev in obrača njihove perspektive. Tako ima v enem besedilu S/M par, kjer ima mazohist samomorilski načrt in išče nekoga, ki mu bo služil v ta namen. Sadist tako postane kriminalec, ne da bi to hotel. To je tudi njegova najbolj eksplicitna, najbolj v fris gejevska igra, ki gre za nekatere gledalce čez mejo, čeprav je dobila nagrado občinstva na festivalu v Heidelbergu. Seveda to ni bila publika, ki ima abonmaje za klasična gledališče, a vseeno ga veseli, da je del publike tako odprt, da taka drama lahko dobi nagrado občinstva.

Pisanje o homoseksualnosti se mu zdi zelo pomembno, saj je tudi sam odraščal v stalni potrebi po prevajanju heteroseksualnih podob v homoseksualne. Slovenski producenti so seveda izbrali eno od predstav, kjer homoseksualnost ni glavna tema, pa še kar je je, so jo zabrisali. Je pa res, da je Prepovedano … tudi drugod najpogosteje postavljena igra. Šagor meni, da zaradi mešanice etničnih identitet, erotike in moči ter zelo uspešne prve postavitve, ki je velikokrat usodna. Šagor je nasploh najbolj uspešen z mladinskimi igrami, vzrok za to vidi v tem, da ni »umetniški« (v smislu: poglejte, tukaj delamo umetnost!), pa tudi ne zelo komičen, kar se mu zdita dve glavni možnosti za uspeh pri odrasli publiki.

Zase pravi, da se mu včasih zdi, da ni dovolj političen, ker se ukvarja s »politiko srca«, kar pomeni, da uprizarja individualne ljubezenske zgodbe. Če ta vzorec jemlješ resno, pomeni, da je različnost okej, da moraš sprejemati tudi tisto, kar je drugačno od tvojih pogledov. Zanj je homoseksualnost nekaj, o čemer se ne razpravlja. To je tako kot z barvami. Zelena nima nobenega drugega pomena kot valovanje med dvema frekvencama. Smo ena barva ob drugi in vse barve so v redu. Ne zanima pa ga strankarska politika, ki je vsakodnevni dolgčas. Svojo politiko definira z dvema izmoma: humanizem in pluralizem.

Gejevska skupnost v Nemčiji je prevelika, da bi imel kot dramatik zanjo kakšen poseben pomen. Med gejevskimi politiki, igralci in tv voditelji, ki so poznani in slavni, nima nobene vloge. Misli tudi, da če skupnost tvoje ime da na poster, je to kompliment, obenem pa zmanjša tvojo kompleksnost. Podobno je z razkrivanjem homoseksualcev proti njihovi volji. Sam ima pomisleke, ker s tem ljudi instrumentaliziramo, nekomu tako povemo, da ni samostojna oseba, ampak orodje za našo vizijo. Kar pa je v preteklosti v Nemčiji vendar imelo pozitiven učinek za tisoče drugih gejev in lezbijk. Zdaj je vse dosti bolje: župana Berlina in Hamburga sta geja, in to še celo iz nasprotnih strank.

Šagor je poročen z moškim, a se mu zdi glbt-gibanje še zmeraj potrebno. V Nemčiji še nimajo pravice do posvojitve, pa tudi davčni sistem je diskriminatoren do istospolnih partnerjev, poleg tega je še dosti homofobne agresije. Šagor pravi, da najbrž nima smisla govoriti o glbt-gibanju kot o nečem čistem in velikem, gre za interesno politiko, podobno kot pri trgovcih tobaka ali zdravil. Če ti ni všeč, kar počnejo, se ti zdijo ogabni, a počnejo pač svojo stvar, podobno je z glbt-vplivom na politiko, ki je še zmeraj zelo potreben.

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

Kolumna Zavrl 21 – indiferentna večina

Stockholmski sindrom »Da lahko zavlada zlo, niso dovolj dejanja maloštevilnih posameznikov, večina...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja