Filmska priredba romana, po katerem je bila že posneta priljubljena britanska min-serija z Jeremyjem Ironsom v glavni vlogi, ob dobri igri, vizualni dovršenosti in učinkoviti glasbi, ne zna izkoristiti zanimivih tematik, ki jih zgodba ponuja.
Oxford, 1925. Charles Ryder (Matthew Goode – Imagine Me & You, Pogled v prazno) se spoprijatelji z razposajenim in skrivnostnim Sebastianom Flytom (Ben Whishaw – Parfum, Bob Dylan: 7 obrazov) iz premožne aristokratske družine. Novi svet, ki Charlesa posrka kot mogočna slika, ki se je ne smeš dotakniti, v hipu močno prevzame njegovo umetniško dušo. V Bridesheadu, razkošnem dvorcu Sebastianove družine, preživi poletje, ki močno zaznamuje njegov duhovni razvoj. Tu se zaljubi v Sebastianovo sestro Julio (Hayley Atwell) in ljubosumni Sebastian se, razpet med čustvi, ki jih goji do prijatelja, in mešanimi občutki do svoje družine, postopoma zapre vase, medtem ko se Charles ulovi v zloveščo igro strogih nabožnih načel njune matere, lady Marchmain (Emma Thompson).
Glavni poudarki filmske priredbe, slepa vera – ne le v boga, pač pa nenazadnje tudi v ljubezen, materialne dobrine in medčloveške odnose – se nekoliko razlikujejo tako od literarne predloge kot od televizijske mini-serije. Vero, pravzaprav religijo, Jarrod (Perverzni škorenjci, Ljubljena Jane) bistveno drugače obravnava, vendar nazadnje ni čisto jasno, kakšno stališče naj bi film zavzemal. Vprašanja o veri se vseskozi prepletajo, nazadnje pa ostanejo samo raztresene pikice, ki ne pokažejo nikakršne slike. Kontrast med dobroverno strogostjo ter katoliško krivdo, topostjo, ki jo ta lahko povzroči, in ateizmom, ki se lahko zdi prav tako puhel, je ob tem samo neoprijemljiv vtis, v katerega se film premalo poglobi.
Zgodba o zatonu britanske aristokracije, prepovedanih ljubeznih, razblinjeni iluziji nedolžnosti ter družbenih, političnih in verskih razkolih na pragu druge svetovne vojne po dokaj obetavnem uvodu tako razvodeni, v glavnem zaradi površno razvitih likov, saj posledično nikoli ne pridejo resnično do izraza njihove prave želje, nameni, nenazadnje čustva.
V središču drame, čeprav je njenih prizorov bolj malo, je ostra, hladno vsiljiva lady Marchmain, ki ji odlična Emma Thompson vdihne pravšnjo mero očarljivosti in ustvari lik, ki je ob svoji predanosti bogu obenem pošasten in fascinanten, žensko, za katero je posmrtno življenje edino, k čemur je v tem življenju vredno stremeti, četudi smo nesrečni – ali onesrečimo svoje bližnje. Temelji, ki jih je v tem duhu postavila za svoja otroka, se začnejo rušiti, ko se Sebastian in Julia soočita s svojimi čustvi do Charlesa in posledično z dotedanjim dojemanjem vcepljenih vrednot in lastne identitete. Vendar pa Julijin notranji konflikt (in bežno nakazana tesnoba njene matere) ostane bolj kot ne sam sebi namen. Kar je morda še huje, je to, da postane zaradi površnega pripovedovanja poslednja gesta umirajočega lorda Marchmaina nejasna in moteče dvoumna (spreobrnitev? usluga?).
Sebastianov lik je med vsemi še najbolj korenito predelan v primerjavi z mini-serijo, vendar je na pol poti bolj ali manj opuščen, saj ostane v ospredju le razmerje med Julio in Charlesom (za katerega je bilo »romantično prijateljstvo« s Sebatianom »le faza«). S tem ne bi bilo nič narobe, če nas ustvarjalci ne bi najprej »razdražili« s Sebatianovo zgodbo, ki pa nato tako rekoč neha biti pomembna – o njem se samo še govori. O Charlesu pa po drugi strani premalo izvemo, da bi lahko mirno odobravali ali zavračali neprizanesljivost ter obtožbe sebičnosti in preračunljivosti, ki jih je nazadnje deležen (za razliko, denimo, od glavnega lika Linije lepote, ki je bil v podobnem nehvaležnem položaju). In do zadnjega kadra ne vemo, kaj sploh hoče (pa ne zato, ker sam ne ve, pač pa zato, ker ustvarjalci očitno ne vedo). Goode se potrudi in tu pa tam ujamemo Charlesov prehod od osuplega, skromnega mladeniča ob prihodu v veličastni Brideshead do resigniranega častnika ob povratku v kraj, poln spominov in nemirnih duhov, ne more pa zapolniti scenarističnih in režijskih vrzeli.
Kot Charles modro razloži kolegom, ki jim ni jasno, zakaj bi se človek hotel mučiti s čopičem, ko pa s fotoaparatom veliko hitreje opraviš, je slikanje – naj bo izdelek še tako nedovršen – izraz čustev, izraz ljubezni, medtem ko fotografija zgolj zabeleži trenutek v času, ne pa njegovega pomena ali čustev, ki jih vzbuja. Julian Jarrold ni slikar.
Ocena: ♦♦♦
