Film – Milk

Produkcija: ZDA, 2008

Režija: Gus Van Sant. Scenarij: Dustin Lance Black.

Igrajo: S. Penn, J. Brolin, J. Franco, D. Luna, D. O’Hare.
 

Ne le biografski, temveč zgodovinski film, ki – morda nekoliko preohlapno – opisuje obdobje zagretega uveljavljanja in zavzemanja za človekove pravice in je bistven za razumevanje družbenopolitičnega konteksta GLBT-gibanja.

Gus Van Sant je eden redkih režiserjev, ki znajo učinkovito prehajati od avantgarde (Moj mali Idaho) do mainstreama (Forresterjevo razkritje), mimo prefinjenih art filmov (Gerry, Paranoid Park). Milk se režijsko umešča med Van Santova manj drzna dela, čeprav je stilistično, sploh pa vsebinsko, nedvomno manj komercialen od, na primer, nekoliko precenjenega Willa Huntinga, vendar je dovolj »klasičen«, da se lahko približa širšemu (beri heteroseksualnemu) občinstvu. Van Sant nas tokrat žal prikrajša za emocije in subtilno opojnost, s katero zna gledalcu tako spretno zlesti pod kožo, kot bi se bal zdrsniti v prekomerno čustvenost. Rezultat je nekoliko hladen, dokumentarističen portret, ki ne doseže globljega učinka, ki je na primer pronical v hipnotičnem Slonu (kljub pomanjkanju vizualne grobosti, ampak zaradi vrhunske pripovedne strukture, enem najbolj šokantnih ameriških filmov o najstniškem nasilju).

 Pa vendar: Van Santu gre vsekakor priznati dobro vodenje igralcev, pa tudi zmerno simboliko in učinkovito kombiniranje zgodbe z arhivskimi posnetki (fotografija dolgoletnega sodelavca Harrisa Savidesa odlično prikliče 70. leta). Uvodni prizor z gosti gejevskih lokalov, ki si zakrivajo obraz pred vsiljivimi kamerami, in aretiranci, nagnetenimi v policijskih kombijih kot klavna živina, ima, denimo, emblematično vrednost, saj povzame bistvo doživljanja identitete kot sramovanja tako imenovane drugačnosti in podrejanja, potuhe zatiralnim težnjam heteronormativnega establišmenta. Družbeni, fizični in še posebno umski geto, torej, ki je lahko – ravno glede na to, kako ga doživljajo tudi njegovi pripadniki – poguben ali pa postane oaza sproščenega, outiranega življenja, kjer nam je dano iskati tisto, kar nam širši politični ustroj onemogoča, če ne že ravno zanika: srečo.

V iskanju sreče in osebnega zadovoljstva se v takem getu začne politični vzpon ene najbolj markantnih osebnosti v boju za gejevske pravice. Harvey Milk se je na političnem pohodu na nek način navzven »normaliziral«, da bi dosegel prepotrebne spremembe v skupnosti in mestu, ki ju je globoko ljubil; do zadnjega zvest samemu sebi in vsem, ki so vanj verjeli (med temi je bilo veliko heteroseksualcev, ki so ga občudovali kot somišljenika, saj se je boril tudi zanje), je po svoje izkoristil politično vidnost za osveščanje in da bi ubranil pravice in dostojanstvo manjšin (škoda sicer, da iz filma izpade njegova soborka proti Briggsovi pobudi, Sally Gearhart).

The Times of Harvey Milk

Produkcija: ZDA, 1984
Scenarij in režija: Rob Epstein

 

 

 

Z oskarjem nagrajeni dokumentarec Roba Epsteina (The Celluloid Closet) nedvomno sodi, vsaj kar zadeva queerovska vprašanja, med najbolj dovršena in pomembna dela svoje zvrsti. Ob bogati zalogi arhivskih posnetkov Milkovih nastopov, televizijskih poročil in intervjujev ter pogovorih z Milkovimi prijatelji in sodelavci, odlični biografski dokumentarec opiše Milka in čas, v katerem je živel, s prodorno zavzetostjo – od začetkov v četrti Castro do političnega vzpona, umora in shoda pretresene skupnosti ter sramotnega procesa Danu Whitu in izgredov, ki so sledili. Mojstrsko posneti film, skozi katerega nas spremlja pripovedovalec Harvey Fierstein (Torch Song Trilogy), je prav tak kot človek, ki se mu pokloni: pogumen, duhovit, a obenem skrajno resen, iskren, navdihujoč, ganljiv v svoji odkritosrčnosti ter vreden največjega spoštovanja. DVD je na voljo v vseh bolje založenih tujih spletnih trgovinah, vsebuje pa številne zanimive dodatke. Vredno je odšteti nekaj dolarjev več za ameriško izdajo, ki poleg alternativnega konca, epiloga o Danu Whitu in zahvalnega govora na podelitvi oskarjev, vsebuje posebno serijo prilog ob 25. obletnici dogodkov, na primer okroglo mizo z Whitovimi odvetniki.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Sean Penn se pogumno spusti v vlogo, ki močno odstopa od njegovega repertoarja, in se mojstrsko izogne glumaški hiperboliki. Mestoma mogoče res malce zgreši Milkov značilni igrivi pogled, na splošno pa brezhibno zadene njegovo mimiko ter zadržano, spoštljivo samozavest in inteligenco. To pravzaprav ne preseneča, saj je 48-letni igralec sam v več letih osebne in poklicne rasti dosegel globoko stopnjo samozavesti in zrelosti, ki ga danes ločuje od nekdanjih razvpitih incidentov z novinarji. Zrelosti, s katero se je večkrat drzno izpostavil tudi politično. Leta 2002 je odkupil celo stran Washington Posta, da bi v odprtem pismu Georgeu Bushu pozval k prekinitvi vojne v Iraku; sam je tudi obiskal Bagdad ter kot režiser sodeloval v omnibusu o 11. septembru z izjemnim, pretresljivo ganljivim in katarzičnim kratkim filmom, kjer prideta Pennova zrelost in rahločutnost resnično do izraza. Lastnosti, ki sta mu bistveno pomagali pri oblikovanju vse prej kot enostavnega lika, ki zaživi v vsej svoji prodorni prefinjenosti in vnetem, a obenem radostnem bojnem duhu.

Zasluga, da se film ne ovije v kalupe banalnega opisovanja, gre poleg Pennu tudi Denisu O’Haru, ki odlično upodobi skoraj fanatično konzervativnega senatorja Briggsa (O’Hare je, mimogrede, outiran gej!), in predvsem Joshu Brolinu, ki postopno razkrije notranji konflikt Milkovega morilca Dana Whita, svétnika, ki strogo zavrača vse, kar Milk kot homoseksualec predstavlja, a se obenem zdi, da ga potihoma občuduje. Ali je Dan White imel pomisleke glede svoje homofobije in je bil nesrečen, ker se ni mogel kot ne-homofob »outirati« v getu strejtovske večine? »Mislim, da je naš,« se pošali Milk. Ob tej izjavi ter ključnem prizoru soočenja med Harveyjem in pijanim, vse bolj izoliranim in ponižanim Danom – ki ga pozneje sklene zlovešči kader golega Whita (»Ah! Tosca, pagherai ben cara la sua vita!«), ki nemirno gleda skozi okno – dobimo v okviru dramatizacije resničnih dogodkov verodostojen vpogled v ozadje njegovega tragičnega dejanja (medtem ko ga je porota spoznala za krivega uboja, češ da je šlo za hipni naklep; podobno kot pri uboju na mah, s tem da naj bi Whita razdražila junk hrana). Vendar pa slika, ki jo ustvarita Whitova čustvena in moralna razdvojenost ter preplet odnosov, nazadnje razvodeni, ker Van Sant s preveliko distanco preide na množični shod po Milkovem umoru in ga »povzame« v zaključnih napisih, kjer tudi na hitro opravi s kaznijo, ki je doletela Whita.

Ocena: ♦♦♦♦

Tags from the story
Written By
More from Luka Pieri

Recenzije: Film 1

The Line of Beauty Portret o ukrivljeni meji med estetiko privlačnega in...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja