Burleska

FILM

Do onemoglosti klišejski, vendar povsem všečen, skromno glamurozen »sladki greh«, ki ni nič bolj izviren, kot je Cher naravna, ampak se niti ne pretvarja, da bi bil karkoli več kot razvedrilen filmček za dobro voljo.

Produkcija: ZDA, 2010
Scenarij: S. Antin, Diablo Cody
Režija: Steven Antin
Igrajo: Cher, Christina Aguilera, Stanley Tucci, Cam Gigandet

Burleska1_600

Naivno in dovzetno dekle s skritim talentom, ki ga ne more več zadrževati, zapusti zaspano podeželsko mestece, da bi uresničila sanje o odrski slavi v bajnem velemestu. Tu si lahko privošči samo zanikrno stanovanje, prodreti v ekskluzivni svet glasbe pa bo očitno težje, kot je pričakovala, saj jo vsak agent odslovi, še preden bi odprla usta. Nekega večera spozna nergaško, vendar ravno dovolj pronicljivo poslovnico, ki se namerava kljub finančnim težavam do zadnjega boriti za nočni lokal, ki mu je posvetila življenje, in zagreti mladenki ponuditi delo.

Burleska4_300Vemo, da to ni premisa Dobrih mrh (neposrečeni slovenski naslov filma Coyote Ugly), ker mlada Ali ne išče slave v New Yorku, temveč v Los Angelesu. Ampak tudi vse druge podobnosti so verjetno vse prej kot naključne, zlasti ko nam film postreže z brezsramno prekopiranim zapletom izropanega stanovanja (prihranki so tokrat v WC-kotličku namesto v zmrzovalniku). Drugi vir navdiha je seveda Chicago, predvsem v smislu vizualnih podobnosti, kot sta scenografski blišč zadnje točke in spet brezsramno prekopirani prehod v prizoru, ko si Ali predstavlja samo sebe v točki, ki jo občuduje iz občinstva.

Kljub neskončnim klišejem in neizvirnosti pa Burleske ne velja prehitro popljuvati. Navsezadnje ne smemo pozabiti, da je namen nekaterih filmov samo in izključno to, da razvedrijo in zabavajo. Burleska pač nima posebno globljih sporočil, ampak se tudi ne izdaja za nekaj, kar ni. Vsekakor cilja predvsem na žensko in gejevsko publiko, v njem pa lahko mirno uživajo tudi neobremenjeni strejti (čeprav se radi skrivajo, moramo namreč vedeti, da tudi ti obstajajo), tako kot kdorkoli lahko sproščeno uživa v lokalih z drag-show nastopi (stil, atmosfera in plejbek v Tessinem lokalu zelo hitro asociirajo prav nanje). Res je sicer, da so glavni liki zelo slabo razviti, in če je scenaristično film precej šibek, ga vsekakor rešujejo razkošne glasbene točke in duhoviti dialogi. K izrazito kempovski nepretencioznosti filma prispeva tudi sproščena igra vse zasedbe. Vsem vpletenim je povsem jasno, za kaj gre, in očitno je, da so se v projekt spustili predvsem za zabavo. Kar nikakor ni minus.

burlesk_z_600

Aguilera je prav tako samozavestna pred kamero, kot je na koncertnih odrih, in njena očarljivost je tako naravna, da ji ni težko stati ob boku legende, kot je Cher. O tem, kako lutkasta je morda videti slednja, sicer nima smisla razpravljati. Cher je konec koncev gospa v letih, in če je včasih morda res nekoliko lesena, je to prej stvar njenega stila kot nekakšna posledica botoksa. Cher se bistveno razlikuje od drugih pevk, ki bolj ali manj uspešno posedajo tudi na filmskem stolčku (z izjemo druge kolegice stare šole Bette Midler). Igralska kariera Jennifer Lopez sicer nikakor ni porazna, ni pa niti posebno hvale vredna; isto velja za Janet Jackson, Whitney Houston in Beyoncé. Nekoliko več kredibilnosti ima mogoče Queen Latifah, z nesrečno Madonno pa vemo, kako je (s Cher sta bili menda dolgo na bojni nogi in po svoje je skoraj ironično, da ima Cher v filmu, s katerim se po letih vrača na platna, v enem prizoru Madonnin komad v ozadju).

Dejstvo je, da je Cher profesionalna igralka, ki bi lahko mimogrede preusmerila vso pozornost nase. Aguilera pa je po drugi strani znana po izjemnem vokalnem razponu in za marsikoga pretirano mijavksastih melizmih, ampak njene glasbene točke so ravno dovolj udarne, da poživijo pripovedno linearnost in predvidljivost filma, in lahko bi rekli, da se celo nekoliko drži nazaj. Prednost Burleske je torej uigranost njenih prvih dam. Njen glavni kiks pa je v bistvu sprememba Alijinega imidža, ko postane zvezda lokala in si nadene odvratno paževsko lasuljo. Kontrast z njenim zasebnim življenjem je sicer dobra pogruntavščina, ampak na odru je vse preveč izumetničena in naličena, da bi nas prepričala. Ampak dobro, brez kiča tudi mjuzikl ni mjuzikl.

Stranski adut filma je Stanley Tucci (Tessin pomočnik – gej, razen nepozabne pijane noči s Tess v Renu; ali pri jezeru Tahoe? Pozabila je.) v sočni vlogi, ki bi lahko bila manj pasja verzija njegovega Nigela iz Hudičevke v Pradi. Njemu je prepuščena glavnina humorja v filmu, za romantično dozo pa poskrbi pregrešno čedni Gigandet v vlogi natakarja, ki se zagleda v Ali, v prostem času piše skladbe in se gre zapeljivo slačiigro – ja, tako kot v Dobrih mrhah, ampak nič zato. Ne glede na to, ali Burleska obravnava stokrat prežvečene teme z ironijo ali se pri tem jemlje smrtno resno, je film osvežujoče pošten in všečen, prijeten za uho in za oko in ne pretvarja se, da ponuja kaj več kot sproščen večer, ki ga preživimo v nočnem lokalu ob koktajlu in zabavnem (morda celo drag-show) nastopu.

Ocena: ♦♦♦

Tags from the story
Written By
More from Luka Pieri

Joseph Hansen: Detektiv pred svojim časom

PORTRET Ko je pokojna Joan Kahn, ugledna urednica pri založbi Harper and...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja