Trnovski duet

KNJIGA

Pogovor z Mario Jastrzebsko in Alešem Kauerjem

Maria Jastrzebska in Aleš Kauer sta bila gosta letošnjih Trnovskih tercetov, tridnevnega mednarodnega pesniškega festivala, in oba sta se z veseljem odzvala povabilu na pogovor za našo revijo.

Maria Jastrzebska se je rodila na Poljskem, odraščala pa je v Angliji, kjer tudi živi. Izdala je več pesniških zbirk ter svoje pesmi objavila v mnogih revijah in antologijah. Je tudi urednica in soustanoviteljica queerovske literarne delavnice.

Češki pesnik in slikar Aleš Kauer je izdal dve pesniški zbirki, njegove pesmi pa so med drugim izšle tudi v slovenski antologiji sodobne evropske gejevske poezije Moral bi spet priti (Lambda). Imel je več slikarskih razstav v Evropi in ZDA. Del njegovega opusa je dostopen na njegovi spletni strani www.kauer.cz.

MARIA JASTRZEBSKA

Pri branju vaše pesmi v prozi »Na meji«, ki je v slovenskem prevodu jasno lezbična, sem se spraševal, če je tudi v angleščini tako …

Ne, ni, saj angleščina pri glagolih ne uporablja spola. Torej v angleščini ne veš. Pesem je bila prevedena tudi v poljščino in Poljak, ki jo je prevedel, je to očitno storil precej na hitro – predvideval je, da gre za heteroseksualno zvezo, in jo tako tudi prevedel.

Kar nekaj ste izdajali pri založbah, ki objavljajo ženske.

V preteklosti sem res objavljala v ženskih revijah, ampak to je bilo že zdavnaj. Sodelovala sem tudi pri feminističnih publikacijah ipd. Zdaj pa izdajam povsod.

Sprašujem, ker mislim, da obstajajo povezave med feminističnimi in glbt-študijami, pesniki, pesnicami itn. – namreč nenehno jih obtožujejo samogetoizacije, marginalizacije …

Res je. V Angliji imam prijatelja Johna McCullougha, ki je napisal članek »Zakaj nisem gejevski pesnik«, je pa seveda gej. Privzeta pozicija pogleda na svet je moška. Če si pesnik in pišeš o ljubezni ali čemerkoli, čevljih itn., se to razume kot univerzalen problem: boli me srce, žulijo me čevlji. Če pa o istem piše ženska, to velja za ženski problem. Kot ženska temu ne moreš uiti. S tem se moraš nekako spopasti. Podobno je, če si queerovski pesnik/pesnica. To vprašanje se nikoli ne izteče. Jaz pa ne bom pisala o heterotemah samo zato, da bi bila univerzalna. Tudi težave, ki jih imata ženski, so univerzalne. Zdi se mi, da po eni strani ves čas govorim: »Glejte, sem drugačna, moja občutljivost, moj pogled na svet, moje izkušnje so drugačne od heteroseksualcev.« Po drugi strani pa mislim in govorim, da smo vsi enaki. Vse nas boli srce in vse nas žulijo čevlji.

Naletel sem na vaš citat: »Zmeraj so me zanimale meje in ločnice: med državami, kulturami, jeziki, med družbenimi in spolnimi identitetami, zdravjem in boleznijo.« Kaj vas pri teh mejah tako privlači.

Rodila sem se v Varšavi in kot otrok prišla v Anglijo. Že med odraščanjem sem živela v dveh kulturah. Ko sem se razkrila, sem spet prestopila mejo. Tudi pri poetiki me zanima meja med poezijo in prozo; napisala sem veliko pesmi v prozi. Večkrat v življenju sem v položaju, ko na stvari gledam z dveh strani, včasih celo istočasno. Zdi se mi neizogibno. Zato je pesem »Na meji« zame nekaj povsem samoumevnega. Nekaj mej je čisto dobesednih. In ko sem pisala to pesem, sem imela še posebej v mislih to, da v Angliji živim v civilnem partnerstvu, ko pa grem na Poljsko, ta ne obstaja. Prečkaš pa – kaj? – samo črto na polju. Ko tu pri vas prečkaš mejo, nenadoma vsi govorijo italijansko ali pa nemško, ampak na obeh straneh so enake breze. Vendarle se mi raznolikost kultur zdi zelo vznemirljiva.

Zakaj so meje za ljudi tako pomembne, še posebej vsiljevanje meja – zdrav/bolan, strejt/homo, normalen/nenormalen?

Precej tega je zaradi strahu. Ljudje varujejo svoje meje, kajne? Zaradi strahu začno govoriti o nas in njih. Mi smo v redu, ampak tisti tam so grozni, bodi pazljiv.

Ampak ali ni čudno, da ljudje, ki so že sami diskriminirani, še naprej vsiljujejo dodatne meje drugim?

Da. Mislim, da imaš popolnoma prav. In to je noro. Zakaj ljudje to počenjajo? Ker hočejo pripadati, hočejo se počutiti normalne. Gre za strah. In če pogledaš glbt-skupnost, obstaja hierarhija. »Bolj gejevski sem, ker so moje izkušnje take in take.« »Jaz sem prava lezbijka, ti pa ne …« Vsaka skupnost to počne. In ko smo diskriminirani, nas to prizadene, nato pa prizadenemo še drug drugega.

Poleg pisanja vodite še queerovske literarne delavnice.

Z Johnom McCulloughom sva ustanovila Queer Writing South, organizacijo v Brightonu, kjer živim. Hotela sva spodbuditi gejevsko, lezbično, queerovsko, lgbt-pisanje v tem predelu Anglije, se srečevati z drugimi pisatelji/pisateljicami, ustvariti nekakšno skupnost.

Imenujete jo queerovska, ne gejevska ali lezbična, lgbt … skupina. Zakaj?

O tem smo se veliko pogovarjali. Na koncu smo se odločili za »queer«, ker je beseda precej »v fris«, mislim, da je kar ostra. Beseda »queer« je doživela preporod. Ljudje so jo spet vzeli za svojo, mladim je všeč, tudi druge manjšine jo imajo rade – npr. črnci, s katerimi sem govorila, se bolj identificirajo z oznako »queer« kot pa z »gej«. Še vedno pa to ime ni všeč vsem.

Živite v Brightonu. Je to še zmeraj angleška glbt-Meka?

Meni se že zdi, seveda! (Smeh) Morda bi kdo iz Manchestra odgovoril drugače.

Iz medijev se zdi, da so v Angliji kar močni predsodki proti imigrantom, in še posebej proti Poljakom.

Da. Ampak v Angliji so predsodki proti imigrantom prisotni že zelo dolgo.

So Poljaki najnovejši grešni kozli?

Ko je Poljska vstopila v EU, so v britanski politiki in tabloidih začeli zganjati paniko. Ves klasičen protiimigrantski nabor: pobrali nam bodo službe, hiše … Ampak to je neumnost. Poljaki trdo delajo in opravljajo dela, ki jih drugi nočejo. Pobirajo zelenjavo na poljih ipd. V zgodovini so bili različni valovi priseljevanja. Nekaj časa se vse suče okrog Azijcev, drugič spet okrog drugih. Poljaki so pač zdaj na udaru.

ALEŠ KAUER

V svoji umetnosti, tako v slikah kot poeziji, se mi zdiš glede gejevske tematike kar ekspliciten.

Ja, lahko rečem, da sem res ekspliciten.

Ampak tudi politično angažiram?

Ne, to pa ne.

Na neki sliki je govor o homofobiji …

Na Češkem ne čutim, da bi bila homofobija problem. Jaz je ne občutim.

Nekateri bi rekli, da je pisanje gejevske poezije že samo po sebi politično dejanje.

Sam to dojemam kot svoje osebno dojemanje sveta. V tem ne čutim nič političnega. Nočem izraziti nič političnega. Kar čutim, to tudi napišem.

In reakcije? Kritike?

Odvisno od kraja, kjer nastopam. Na primer, bral sem v okviru festivala Queer Fest v Brnu. Publika je bila zelo pozorna in prišle so le ženske. Ko berem na razstavi risb, včasih vidim kakšen ironičen nasmešek, ampak s tem nimam nobenega problema.

Ko je lansko leto izšla antologija Moral bi spet priti, sem govoril z nekaterimi pesniki, ki so bili gostje ob njenem izidu. In takrat sta se vzpostavila v glavnem dva tabora. Nekateri so rekli, da se je potrebno identificirati kot gejevski pesnik, drugi pa, da to ni pomembno, da je pesnik samo pesnik. Kakšno je tvoje mnenje?

To je večni problem, ki ga zmeraj znova rešujem sam pri sebi. Tako je: sem gej in takšna so moja občutja, zato pišem tako, kot pišem.

Za nekatere je oznaka gejevski pesnik že skoraj žaljivka. »Ta je pa samo gejevski pesnik!«

Nikdar se nisem srečal s takšnim mnenjem in se mi zdi nenavadno.

Leta 2008 si ustanovil založbo Adolescent, ki objavlja homoerotično poezijo. Drži?

Razdeljena je na dva oddelka. Prvi je regionalni, kjer se osredotočam na pesnike s podeželja iz moravske regije, in niso geji. Potem pa sem premišljeval in ugotovil, da je na Češkem že veliko založb, in če bom hotel imeti še svojo, bi jo bilo dobro profilirati. Manjkala pa je založba, ki bi se osredotočala na homoerotično tematiko in predvsem na poezijo. In delujem tako, da bi na leto izdal vsaj dva ali tri avtorje, ki pišejo o tej tematiki.

Obstajajo na Češkem še druge podobne založbe?

Še ena, ki pa se v okviru ženske tematike ukvarja bolj z lezbično tematiko (One Woman Press) in je izdala tudi prevod romana Ime mi je Damjan Suzane Tratnik.

Brez težav pustiš, da tvoje pesmi objavljajo v gejevskih antologijah?

Nekje v meni je droben glasek, ki me sprašuje, zakaj bi se sploh moral uvrščati v kakršnokoli skupino pesnikov. Ampak ko sem videl, kakšna antologija nastaja, sem se odločil, da bom v njej, torej se s tem strinjam, ampak ves čas občutim nekakšen dvom, ali je res treba imeti svoje mesto. Zdaj premišljujem, da bi na Češkem naredili podobno antologijo in da bi za sodelovanje prosili pesnike, za katere vemo, da so geji. Ampak ali naj bo eksplicitno namenjena tej tematiki? Moja lirika, denimo, je samo deloma gejevska, po drugi strani pa ni v njej nič eksplicitno gejevskega, recimo moje pesmi o naravi.

Imaš tudi alternativni center DIOD. Kakšen center je to?

Je v pripravi in bo večnamenski. Imeli bomo koncerte, tudi razstave bi radi, pa zaenkrat nismo dobili denarja. Zapletamo se z mestom, ki nam povzroča birokratske težave. Nagajajo nam in res se je težko karkoli dogovoriti.

Si slikar in pesnik …

Ne vem, kaj sem bolj. Pol-pol. Oboje. Treba je kombinirati vrsto dela. Ko pišem poezijo, začutim potrebo po bolj fizičnem delu. Pri drugi dejavnosti se spočijem od prve in spet začutim željo po njej.