Recenzije: Knjiga 18/19

nafta_300

Nizki fantje in visoke reference

Pier Paolo Pasolini, Nafta, prevod Gašper Malej, Cankarjeva založba, 2010.

Nafta je nedokončan roman, a morda ne tako nedokončan, kot se lahko zdi. Pripovedovalec nagovarja bralca, popisuje svoje pripovedne postopke, na šeststo straneh je še polno delovnih zapiskov in opomb. A Pasolini se ne sklicuje zaman na Sterna in njegovega Tristrama Shandyja – po vsej postmodernistični metafikciji se tudi Nafta sploh ne zdi več kaj posebej nedokončana, četudi je rahlo nekonvencionalna.

Tudi glavni junak Carlo ni konvencionalen lik. Med svojim potikanjem med politiko in seksom, recimo, spremeni še spol. Poloti pa se marsičesa – incesta, služabnic, kurb in fantov. Delavskih fantov, jasno. V zapisu št. 55 tako beremo o mladih proletarcih, njihovih telesih, vonjih, laseh, dlakah in kurcih – devet nadrobnih opisov sicer skupine dvajsetih, ki jih Carlo zaporedoma obdela. Visoka pornografija. Ob čisto fizičnih popisih je tukaj namreč še vse kaj več – predvsem je prisotna tudi močna dimenzija hrepenenja, kajti fante ljubimo zaradi tega, kar nam dajejo, pa tudi zaradi tega, česar nam ne – in nam sploh ne morejo dati. Tako je takšna »sveta tolpa« ves spekter metafizike od bogov do demonov, ki Carla muči med neznosno radostjo in zapovedjo molka. Spolna polastitev je »vprašanje življenja in smrti« in ljubimec se ne prikaže, ampak se »razodene skozi svoje telo«, držanje kurca pa je prava uresničitev čudeža. Ja, Carlo je tudi levičarski katolik.

Gašper Malej, ki je prevedel tako mogočen in obsežen roman, zanj se omenjajo pridevniki totalen in dantejevski (in mu dodal priročne opombe), je opravil kolosalno delo. Kadar beremo njegove prevode, smo lahko brez skrbi.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Andrej Zavrl

 

filozofija__200Edine prave filozofinje so kurbe

 

Donatien-Alphonse-François de Sade, Filozofija v budoarju ali Nemoralni učitelj: dialogi, namenjeni izobrazbi mladih deklet, prevedel Iztok Ilc, Center za slovensko književnost – Aleph, 2010

Za en ležeren dan branja obsežna knjižica sedmih dialogov in političnega pamfleta znanega SM markiza de Sada prav gotovo ne bo nikogar pustila hladnega.

Gospa de Saint-Ange, njen brat in ljubimec vitez de Mirvel ter pedruh Dolmancé si zadajo docela pedagoško nalogo. Mladi Eugénie je potrebno napolniti glavo z libertinskimi načeli, jo nahraniti z libertinsko filozofijo in navdahniti s poželenji – navsezadnje pa še obrati »mirto s Kitere« in »vrtnice Sodome«. Popoln preplet fukaške teorije in prakse!

Teoretske dialoge med izbranimi libertinci in libertinkami tako prekinja povsem čutni, telesni užitek: z vseh strani, v vseh kombinacijah, v vseh luknjah – najbolje, če kar hkrati! Markizovo pisanje, ki bi ga še danes marsikdo označil kot škandaloznega, čeprav je bilo delo napisano že leta 1795 (a uradno izšlo šele v drugi polovici 20. stoletja), je kratkomalo do skrajnosti prignana apologija (seksualnega) užitka, sladostrastja in (še zlasti) analne, nereproduktivne naslade, ki jo v teh zategnjenih družinsko-monogamnih časih še kako potrebujemo!

Čeprav niso vse de Sadove ideje suho zlato, njegovo delo bistroumno zastavlja ter koncizno odgovarja na vprašanja, o katerih moramo (na žalost) z vso resnostjo razmišljati še danes. Eno izmed teh je tudi crime énorme, kar je bil konec 18. stoletja izraz za sodomijo.

Krščenfuk, posebno pohvalo si ob avtorju zasluži tudi prevajalec Iztok Ilc, ki je z domiselnimi in duhovitimi prevodi bralcem in bralkam omogočil prav posebno, vrhunsko literarno-estetsko in filozofsko doživetje.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Aleš Zobec

 

itaq_200Per aspera ad astra

Renata Ažman, Itaq, Miš, 2011.

Itaq je tretja knjiga novinarke Renate Ažman. V prvih dveh (Japajade, Depra) se je, sploh za slovenski prostor, izjemno odkritosrčno in pogumno spopadla z lastno bipolarno motnjo in depresijo, v tretji na podoben način odkrije še en del svoje najgloblje intime, svojo istospolno identiteto. Potencialno dvojna stigma torej. V obliki neke vrste dnevniških impresij izriše grenko-sladko ljubezen do dveh žensk (eno bolj grenko, platonično in drugo bolj sladko, uresničeno), svoje sanje, hrepenenja, svojo tako rekoč vsakodnevno bitko proti depresiji ter za vero v ljubezen in upanje, da tudi zanjo obstaja sorodna duša, s katero bo delila svoje življenje. Prepletanje temnih občutij in travmatičnih spominov ter bolj veselih trenutkov in vere v svetlejši jutri Renato Ažman razkrivata kot na eni strani zelo senzibilno in nežno dušo, po drugi strani pa veliko borko za svoj prav, svojo resnico, za dostojanstvo in spoštovanje. Je nekdo, ki venomer išče svoj prostor pod soncem, pada, a se z neizmerno voljo spet in spet pobira ter vztrajno pleza iz brezen, kamor jo peha bolezen. Renata Ažman s tem, ko lupi in ponuja najbolj ranljive dele same sebe, pokaže, da ljubezen, četudi neizpolnjena v vseh dimenzijah, ni nujno (samo) nesrečna, ampak daje priložnost za osebno rast in moč za premagovanje temnih strani same sebe.

Ocena: ♦♦♦♦

Tina Kogovšek

 

combating_200Šola, družbene vede in humanistika v luči homofobije

Michael Groneberg in Christian Funke (ur.), Combatting Homophobia: Experiences and Analyses to Education, LIT, 2011.

6. in 7. maja 2011 je na Filozofski fakulteti UL v sodelovanju z Mirovnim inštitutom potekal mednarodni seminar »Homofobija v šolah v Vzhodni Evropi«. Na seminarju je med drugimi sodeloval tudi Christian Funke, urednik recenziranega zbornika, doktorand na Westfälische Wilhelms-Universität, Münster.

Zbornik vsebuje 12 prispevkov, ki so razdeljeni v tri področja: izobraževanje, družbene vede in humanistika. Prispevke v obširnem in preglednem uvodu predstavita urednika, bralcu ali bralki prijazno pa vzpostavita tudi ključne koncepte in dileme, ki jih izpostavljajo posamezni prispevki. Eden izmed teh pojmov je prav homofobija, beseda, ki jo prvi uporabi George Weinberg leta 1972. Čeprav ima omenjen koncept določene pomanjkljivosti in je pri interpretaciji posamičnih, povsem konkretnih diskriminacijskih dejanj potrebno biti pazljiv, se urednika zavzemata za ta pojem kot sidriščni, ko želimo v šoli spregovoriti o seksualnosti. Homofobija je namreč izhodišče, ki debato osredišči okrog diskriminacije, ne pa okrog moralnih sodb praks, ki izhajajo iz nenormativnih seksualnosti in življenj.

Ob teoretičnih razpravah pa zbornik prinaša tudi primere dobrih praks in izkušenj iz tujine. Vsekakor gre torej za delo, vredno branja in pozornosti tako tistih, ki jih ta tema preprosto zanima, kot tudi tistih, ki bi po strokovni dolžnosti to področje morali dobro poznati.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Aleš Zobec

 

nit_200Brce in rezi

Dennis Cooper, Moja strgana nit, prevedla Suzana Tratnik, Škuc-Lambda, 2011.

Pripovedovalec klavstrofobičnega in neizprosnega romana Moja strgana nit (2001) je Larry, najstnik, ki svojo pripoved začne s popisom umora nekega dijaka, za kar mu je nekoliko starejši dijak plačal petsto dolarjev. Umorjeni dijak je namreč pisal dnevnik, ki ga je bilo treba zaseči. In ko Larry ta dnevnik začne prebirati, se njegovo življenje začne samo še bolj zapletati.

Z vsakim odstavkom, ki se vrstijo kakor grozeče padajoče domine, se razkrivajo in temnijo globine najstniške depresije, samopoškodovanja in popolne nezmožnosti navezovanja smiselnih čustvenih odnosov. Larry je povsem otopel in zmeden (in v tej knjigi nikakor ni edini): ne mučijo ga le seksualni stiki z mlajšim bratom, ampak tudi nasilniško vedenje, medosebni odnosi in lastna spolna umerjenost. Ne razume, kaj pomeni, če mu je nekdo všeč in kaj če mu ni – ali to pomeni, da je gej ali da ni. Smrt fanta z beležnico ni edina, za katero je kriv Larry – ali pa ima samo močan, četudi ne povsem utemeljen občutek krivde.

V ozadju dogajanja sta vseskozi še Harris in Klebold, nepopularna in nasilna dijaka, ki sta leta 1999 izvedla pokol na šoli Columbine v Koloradu, ZDA, in tudi Cooperjeva knjiga se konča z neonacijem Gilmanom (plačnikom umora fanta z dnevnikom) in njegovim strelskim pohodom po šoli.

Ocena: ♦♦♦♦

Andrej Zavrl

 

slovar_200Kmečke neveste, ikebane in buldožerke

Špela Bibič idr. (ur.), Lgbtq slovar: Slovar lezbičnih, gejevskih, biseksualnih, transspolnih, transseksualnih in queer besed, Kulturni center Q in Škuc, 2011. Spletni dostop: www.kulturnicenterq.org/lgbtqslovar.

Jezik je izjemno pomemben odraz posamezne (sub)kulture; pravzaprav je njen konstitutivni element. Zato je slovarsko delo Špele Bibič in ostalih, ki so sodelovali pri nastanku Lgbtq slovarja, izjemnega pomena in najbrž je ta velik pomen na prvi pogled prelahko spregledati. Ne samo da takšen slovar pred nas prinaša jezikovno bogastvo in iznajdljivost lgbtq-oseb in skupnosti, ampak razkriva tudi raznolikost kulture in njenih konceptov. Nima vsaka skupnost svojega slovarja, pri lgbtq pa je lastna iniciativa zaradi homofobnosti osrednjih slovarjev tipa SSKJ in SP še toliko pomembnejša.

Poleg osrednjega dela slovar na koncu prinaša še nove predloge za rabo (nekateri izrazi sicer niso čisto novi); morda se bo kateri tudi uveljavil, saj je lgbtq-jezik zelo gibčen in živahen. Predvsem pa je pomembno vztrajati na dobro pokriti opisni funkciji slovarja – šele če slovar prinaša besede, ki se resnično uporabljajo in niso samo enkraten domislek, lahko relevantno in v polni meri pride do izraza njegov prej opisani pomen.

Ne moremo seveda zameriti, da ima slovar kakšno začetniško pomanjkljivost, ampak ker urednice in uredniki ves čas vabijo k sodelovanju, ne bi preveč jamrali. Obljubljajo tudi drugo izdajo, zatorej jim pišimo (kulturnicenterq@gmail.com)! Slovar je lahko še boljši in še bogatejši. Že zdaj pa je jasno, kako pomemben je.

Ocena: ♦♦♦♦

Andrej Zavrl

 

kraljica_200Demimondka Barbara

Michal Witkowski, Kraljica Barbara, prevedla Tatjana Jamnik, Didakta, 2010.

Rafael Lapajne je v intervjuju za tokratni Narobe povedal, da so v šestdesetih letih na sceni v Ljubljani imeli svojo kraljico – kraljico Barbaro pa smo sedaj dobili v odličnem prevodu poljskega romana Tatjane Jamnik; prevajalka je dobro zapisala pogovorni jezik večinoma monologov kraljice Barbare oziroma lokalnega goljufa in mogotca, »nekega Huberta Z.«, kot ga/jo označi krajevni časopis. Zgodba se dogaja v polsvetu proletarcev in  goljufov, ki bi radi obogateli. Pisatelj Witkowski se je po izidu odmevnega gejevskega romana Lubiewo odločil, da ne bo več napisal romana, ki bi ga lahko opisali kot gejevskega in aktivističnega – vendar definicije, kaj je lgbt-književnost, še nikoli niso bile tako nejasne in dvoumne! No, če je glavni junak teta …

Kraljica Barbara ni ravno »mogotec«, njen dvor je precej plesniv in dvorjana revna, vendar zdrava in močna podnajemnika – in na vse načine bi si radi odrezali košček kolača z vse bolj obloženih miz mednarodnega kapitalizma, zato se naša kraljica loti različnih poslov: izterjevanje dolgov, zastavljalnica,  hitra prehrana, preprodajanje vsega mogočega … Genialni –  kruti, a obenem lirični –  so prizori jeseni na pokopališču, megla, mraz, ob krakanju vran in lajanju psov szczakowska sodrga, zgrbljenih hrbtov in rdečih oči nabira sveče in krizanteme (ki jih za par grošev odkupuje Hubert), mimo pa vozijo dragi poslovni vlaki, morda se potniki kdaj uzrejo na te melanholične prizore …

Kraljica Barbara je družbeno-kritični roman sedanjega časa z urbanega obrobja.

Ocena: ♦♦♦♦

Zala Hriberšek

 

lucija_200Med spolom in smrtjo

Mário de Sá-Carneiro, Lucijeva izpoved, prevedla in spremno besedo napisala Barbara Juršič, Modrijan, 2011.

Novela Lucijeva izpoved (1914) Portugalca de Sá-Carneira (1890-1916) je krasen primer sinestetičnega preobilja findesièclovske dekadence, rahlih živcev, duševnega in telesnega drhtenja, nevroz, preobčutljivosti, tesnobe, svetobolja ter bolečine brez začetka in konca. Pri pisatelju se je vse skupaj končalo s samomorom, v noveli se konča z zaporom.

Lucio se zaplete v prijateljstvo s soumetnikom Ricardom, ki pripovedovalcu svojo naklonjenost izpove tako, da mu jo odtegne: za to, da bi bil do nekoga prijateljski in nežen, ga mora posedovati – tudi fizično; ker pa sta oba istega spola, to ni mogoče, pravi Ricardo, saj bi moral eden od njiju najprej spremeniti spol. In tu nastopi Marta, Ricardova žena, ki pa je za pripovedovalca popolna skrivnost. A večja skrivnost kot je, bolj ga privlači. Vse bolj pa se kaže, da je Martin poljub enak (če ne celo isti) kot Ricardov. In še: ko Lucio ugotavlja, da ga Marta vara, ga to le še bolj podžge: zdaj med seksom z njo v mislih seksa še z vsemi njenimi moškimi. Zato nas Ricardova končna izpoved, da je bila Marta le posrednica za njegovo izkazovanje ljubezni Luciu, nazadnje ne preseneti. Kljub temu njeno izginotje ostaja v sferi nepojasnjenega, kakor tudi končni zločin, zaradi katerega je pripovedovalec deset let preživel v ječi – po krivem, pravi sam – in zaradi katerega je zapisal svojo izpoved, ki naj bo nekakšen dokaz nedolžnosti.

Zaradi tematiziranja vprašanj spola in seksualnosti na prehodu iz 19. v 20. stoletje ima Lucijeva izpoved izjemen interpretativni potencial in je pomemben kamenček v mozaiku glbtiq literarne zgodovine.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Andrej Zavrl
Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Okrogla miza o družinskem zakoniku

Cafe Open, ponedeljek, 26. oktober 2009 ob 7.30 Vabljene in vabljeni na...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja