Škornji in čeveljci
Elizabeth Lapovsky Kennedy, Madeline D. Davis: Usnjeni škornji, zlati čeveljci: Zgodovina lezbične skupnosti, ŠKUC – Vizibilija, 2006. Prevod Nataša Velikonja.
Predlagam vam, da pozabite na klišeje o suhoparnih zgodovinskih študijah in vzamete v roke Usnjene škornje, zlate čeveljce, 684 strani živahnega in zanimivega branja o razvoju lezbične skupnosti s sredine prejšnjega stoletja.
Avtorici sta študijo pripravljali 13 let. Govori o barski skupnosti delavskih lezbijk iz mesta Buffalo. Glavni vir študije je oralna zgodovina, in sicer 45-ih življenjskih zgodb »surovih barskih lezbijk«, skozi katere je prikazana kultura odpora, razvita v delavskih lezbičnih barih in na hišnih zabavah. Lezbijke so tako gradile skupnost in se podpirale »v skrajno negativnem in kaznovalnem okolju«, spreminjale so družbeno življenje in moralo v ZDA in so pomembne tako za homofilska gibanja kot za poznejše gibanje za lezbično in gejevsko osvoboditev. Študija prikazuje tudi izjemno pomembnost butch in fem vlog v barskih lezbičnih skupnostih; butch je prevzemala moški videz v oblačenju, fem pa ženskega. Družile so se »zaradi izrecne romantične in seksualne želje do žensk«, s tem pa oblikovale tudi javno lezbično družabno življenje.
Usnjeni škornji, zlati čeveljci je študija o javnem druženju in zasebni intimnosti, o čustvenosti in seksualnosti. O zlorabah, ki so jih te ženske doživljale doma in v takratni družbi. To so zgodbe in refleksije v najboljšem pomenu besed.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Zala Hriberšek
Pandapigl kmetskih slik
Josef Winkler, Ko bo nekoč tako daleč, Mohorjeva družba, 2006
Poleg Avstrijke Elfriede Jelinek, ki je v romanu Ljubimki raztrgala heteroseksistično družbo, je tu še Josef Winkler, ki v pričujočem delu niza kmetske slike o patriarhalnem, bogaboječem življenju v zakotni koroški vasi »Pulsnitz«, zgrajeni v obliki križa. Pravzaprav pripoved spretno sestavlja skozi nepregledne smrti vaščanov in vaščank, katerih okostja simbolično zlaga v »glinen vrč, v katerem so pridobivali kostno goščo z vonjem po razkrajanju, ki so jo konjem v zaščito pred komarji in brenclji z vranjim peresom mazali okrog oči, nozdrvi in po trebuhu«. Tema te gošče, imenovane »pandapigl«, se ves čas ponavlja, ravno tako kot Baudelaireove Satanove litanije, ki so druga rdeča nit, na katero je nanizan tudi skupen samomor sedemnajstletnih ljubimcev Jonathana in Leopolda – kar ne preseneča, saj je Winkler, ki velja za uporniškega pisca, pogosto in vzhičeno pisal o ljubezni med moškimi.
Odlično strukturirano, a neizprosno pisanje in težko branje, med katerim vam bo ves čas prekleto jasno – da je že tako daleč!
Ocena: ♦♦♦♦♦
Suzana Tratnik
Samota v treh stavkih
Pier Vittorio Tondelli, V ločenih spalnicah, Litera, 2006. Prevod Gašper Malej.
Roman V ločenih spalnicah (Camere separate, 1989) je urbani roman, je razvojni roman, fenomenološki, post/eksistencialistični, vsekakor ljubezenski. Vse to. In še več. Eros in tanatos, ljubezen in smrt, sta temi, ki ju interpretacije kartografije ločenih spalnic ne prezrejo (zgodba se zavrti okrog smrti Leovega ljubimca Thomasa). Samota in drugačnost sta izrazito lirski temi, v epskem besedilu sta redkokdaj eksplicirani in premišljeni na zemljevidu iskanja bistva v človekovih položajih.
Roman sestoji iz treh delov, imenovanih stavki. Leo »se počuti vse bolj samega, točneje rečeno, vse bolj drugačnega«, vzroke svoje drugačnosti vidi v tem, da razpolaga s svojim časom, ima umetniški poklic, da se ni nikjer ustalil, nima družine, otrok, hiše, predvsem pa nima partnerja, je sam. Samota ga dela drugačnega. V tretjem stavku tega sijajnega romana pripovedovalec doda, da je Leova drugačnost »njegovo pisanje, nepretrgano ubesedovanje in beleženje tistega, kar drugi zamolčijo«.
Leova samota ni naključje, mu je inherentna. Ko je Thomas izrazil željo, da bi živel z njim, je Leo prepričan, da ne želi »živeti pod isto streho, v istem mestu«. Ali so velike zgodbe čustev in strasti mogoče v vsakdanjem življenju le na način odsotnosti? Leo bi odgovoril, da »si je želel ljubiti ločeno, sanjati svojo ljubezen«, in ne dopustiti, »da jo vsakdanjost umaže«. Leo si je Thomasa želel za vse življenje, »ampak ne v svoji spalnici«.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Zala Hriberšek
Odgrnjena roza zavesa
Roman Kuhar in Judit Takács (ur.), Beyond The Pink Curtain: Everyday Life of LGBT People in Eastern Europe, Mirovni inštitut, 2007
Obsežen, več kot 400 strani dolg zbornik, prinaša 21 socioloških študij o vsakdanjem življenju LGBT oseb v Belorusiji, Bolgariji, na Hrvaškem, Češkem, Madžarskem, Poljskem, v Estoniji, Latviji, Litvi, Srbiji, Slovaški in Sloveniji, eden od člankov pa posega v čas Vzhodne Nemčije.
Čeprav avtorice in avtorji v zborniku razkrivajo, kar je za železno zaveso skrivala roza zavesa, urednika že v uvodu ugotavljata, da roza zavese ne moremo geografsko locirati; študije namreč kažejo, da izkušnje LGBT oseb v vzhodni Evropi nujno niso drugačne od »zahodne izkušnje« in da Vzhod ni tako daleč od Zahoda, kot se včasih zdi.
Zbornik je razdeljen v šest tematskih sklopov. Prvi prikazuje razkritje istospolne usmerjenosti v družinskem in delovnem okolju. V drugi sklop so uvrščene analize gejevske in lezbične scene – od »straniščne kulture« do interneta. Tretji del vsebuje študije o biseksualnosti in transseksualnosti, četrti govori o istospolnih družinah in delitvi dela v istospolnih partnerskih zvezah. Peti sklop prinaša študije medijskih in filmskih reprezentacij LGBT oseb v nekaterih državah Vzhodne Evrope, v zadnjem sklopu pa so zbrane študije o nasilju in homofobiji v vsakdanjem življenju LGBT oseb.
Knjiga je trenutno dosegljiva v tiskani obliki, čez nekaj časa pa bo brezplačno dostopna tudi na internetnih straneh Mirovnega inštituta.
