KNJIGA
Jordan Cvetanović, Zgodbe za težko noč: Uspavanka za odrasle, Škuc-Lambda, 2007
Knjiga kratkih zgodb (za težko noč) vsebuje zgodbe, za katere bi pred par desetletji najbrž rekli, da večinoma opisujejo sprevržene, obscene, morebiti celo patološke pojave. Bržkone o tem lahko kar precej pove tudi dejstvo, da je bila knjiga v Srbiji sicer razprodana, kritike pa ni bilo nobene. Cenzura je danes seveda dosti bolj prefinjena, kot je bila v časih izrecnega prepovedovanja knjig.
Če za potrebe tega zapisa privlečemo kakšen izraz iz patologije seksualnosti in okolice, lahko rečemo, da se gibljemo od nekrofilije, sadizma in mazohizma, do raznoraznih obsesij, represij in regresij. Pa še dosti drugega se najde. Nekaj odnosov je istospolnih, nekaj ne, nekaj jih je trans. Vsekakor pa v usodah Cvetanovićevih likov ni nič, prav nič »ljubkega« ali »simpatičnega«; avtor sentimentalnosti odločno ne da dihati (no, tu dodamo še asfiksijo).
Jordan Cvetanović, dramaturg in copywriter, je zgodbe pisal med svojim 19. in 21. letom, kar morda v tem primeru celo ni tako zelo nepomembno (če sem malo pokroviteljski). Seveda je neizogibno, da se kakšna zgodba zdi boljša, ali da seže globlje pod kožo, da so torej nekatere manj zadovoljujoče kot druge, a se na nek način vendarle zdi, da vsa ta domnevna transgresija ostaja bolj ali manj na površini in da v resnici morda le ne gre za nekakšne usodne reči, niti ne za tako radikalno branje, kot je bilo slišati ob izidu. Tudi posamezni utrinki, ki se ponujajo kot možni uvidi, na koncu le niso tako prepričljivi, kot bi si želel, da bi bili. Celo avtor sam je rekel, da se je od takrat, ko je te zgodbe pisal, spremenil; kaj naj to pomeni, je sicer vprašanje, očitno pa v njegovem pisanju Zgodb za težko noč vendarle ni šlo za nekaj zelo zavezujočega. Čakamo torej novih zgodb ali celo kakšno slovensko uprizoritev njegovih dram. Kar bi znalo biti jako zanimivo.
Ocena: ♦♦♦
Pogovor z Jordanom Cvetanovićem
Kakšno povezavo vidiš med homoseksualnostjo in škandalom, še posebej v »homofobnem Beogradu«, kot ga imenuješ v drami Dilanje emocij?
Med homoseksualnostjo in škandalom ne vidim posebne povezave. Dobro, homoseksualnost je v zaprtih, ozkih, omejenih družbah vedno izzivala močne reakcije. Mislim pa, da se ne govori toliko o tem, da bi nekdo, ki dela nekaj, kar je povezano s homoseksualnostjo, spodbujal škandal. Jaz se borim za to, da gejevska literatura ne bi imela oznake »gejevska literatura«, ampak samo »literatura«. Morda je ta škandaloznost v povezavi s potenciranjem hard-core porno elementov v tej literaturi, ki sicer spadajo bolj v trivialno literaturo.
Po moje je »kontroverznost« homoseksualnosti samo izgovor za homofobijo.
Morda. Ja, ja.
Za tvoja besedila se zdi, da so ali super uspešna ali pa prepovedana. Zakaj prepovedujejo tvoje tekste?
Morda preveč, kot pravi prijateljica, drezam v sršenje gnezdo. Ampak mislim, da me prepovedujejo zaradi pomanjkanja pameti. Zakaj bi bilo sicer nekaj prepovedano? Zakaj bi nekaj, kar ima publiko, prepovedovali? Četudi imam samo enega bralca, to pomeni, da je dobro, da obstajam.
Zgodbe za težko noč je prevajalka Maja Novak označila za radikalno branje.
Sem kot kakšna folk pevka – ali me ljubijo ali sovražijo – to je najslabše, kar lahko rečem o sebi. Seveda bi rad, da bi me vsi imeli radi in mi samo pošiljali ponudbe. Všeč mi je tudi, kadar kdo mojo knjigo vrže v smeti – tudi to je reakcija. Najpomembneje je, da pride do reakcije, če te ni, je vse sranje in brez veze.
