KNJIGA
Tom Lanoye, Kartonaste škatle, Škuc-Lambda, 2007
Kartonaste škatle odkrivajo pripoved o obsedenosti pripovedovalca, ki nosi pisateljevo ime, z mladostnim prijateljem Z-jem. V nekem smislu gre torej za roman o veliki mladostni ljubezni. Ena od lastnosti, ki temeljno določa puberteto, pa je seveda ljubezen do ljubezenskega trpljenja in Lanoyejevo zdravilo za to bolest je veliko masturbiranja na vse možne načine (glej strani 58–63 za katalog variant moškega samozadovoljevanja). Je pa že tako, da ima takšna ljubezen svoje zakonitosti in se ne more končati drugače, kot da oboževano božanstvo izgine, resnična oseba pa reče … In to so glavne – vsekakor pa ne vse – koordinate Kartonastih škatel.
Čeprav avtor samoironično trdi, da je knjiga tako uspešna, ker je skrajno banalna (tudi prvi stavek romana pravi, da je to »pripoved o neki banalni ljubezni in njeni uničujoči moči«), je ves čas popolnoma iskrena, zabavna, odkrita in humorna, realistična tudi v svojih »pretiranih« podobah in prispodobah, ne izmika se opisom najstniške erotike in seksualnosti ter ni nikoli zaščitniška ali »vzgojna«, vse pa je spretno spisano s pravim jezikovnim ognjemetom. In pri takem avtorju si lahko samo želimo, da ga prevaja mojstrica, kot je Mateja Seliškar Kenda.
Knjiga je že čisto po svoji literarni plati dovolj zanimiva za branje, obenem pa je tu in tam pravi užitek prebrati knjigo, ki homoseksualnosti ne problematizira in ki gejevskega odraščanja ne prikazuje v izključno črno-sivi kombinaciji kot vsemogočno travmo na kubik.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Pogovor s Tomom Lanoyejem
Kartonaste škatle so avtobiografski roman, vendarle: do kakšne mere gre tudi za čisto avtobiografijo?
Polovica je popolnoma izmišljena, druga polovica je romanizacija, tretja polovica pa je resnična (smeh). Roman nedvomno temelji na resničnem življenju. Na mojem. Privoščil pa sem si vso svobodo, da resnica ne bi bila na poti dobri zgodbi. Čustva, ki so v knjigi namenjena Z-ju, sem v resnici čutil do več različnih fantov, a do enega še prav posebej, v romanu pa sem jih združil in osredotočil na eno osebo, tako da je vse še intenzivneje.
Ne gre za tipični roman o coming outu.
Ne. Mislim, da to niti ni gejevski roman, ampak ljubezenski roman. Zame je roman gejevski takrat, ko se junak spopada z dejstvom, da je gej, to pa pri meni ni noben problem. Roman bere zelo veliko zelo mladih, zelo je popularen med heteroseksualnimi fanti. Strašno jih zabava ves hec okrog masturbacije in preseneča jih, da je tako veliko stvari podobnih. Beseda gej v romanu sploh ni omenjena. S homoseksualnostjo se ne ukvarjam, ukvarjam se z ljubeznijo. Na Flamskem je imel roman velik emancipatoren učinek, ampak ne za homoseksualce, temveč za heteroseksualce, saj so lahko videli, da je banalnost vedno enaka, to pa je zelo pomemben korak. Gejem je težko priznati, da nismo nič posebnega. A to je prvi korak emancipacije. Saj lahko razumem, da gre za nekakšno zaščito: nekaj posebnega smo, to je dar, smo tretji spol, smo nad drugimi. A obenem nismo nič posebnega. Klasični roman ima dva dobra prijatelja, ki sta si tako blizu, da se zaljubita v isto dekle. Eden bo potem dekle dobil, drugi pa bo izgubil dekle in prijatelja. Ta bo seveda postal pisatelj. Moja zgodba je podobna, nič posebnega si nisem izmislil. Sem pa dodal majhen obrat: prijatelj in ljubezenski objekt sta ena in ista oseba. Grdi, majhni, debeli, z očali – pisatelj – v istem trenutku izgubi prijatelja in čudovit ljubezenski objekt. To je edino, kar je posebnega.
Roman ni nikoli pokroviteljski in učiteljski, niti se ne izogiba najstniški erotiki in spolnosti.
To je prava emancipacija. Ljudje dandanes veliko govorijo o tem, da književnost izginja, da ljudje ne berejo več. Mislim, da to ne drži. Poleg tega pa so odrasli do mladine zelo pokroviteljski in jim predpisujejo, kaj morajo brati. Rad bi, da bi šole imele sezname knjig, ki bi ga dale učencem in jim rekle: Tega ne smete brati! Če vas dobimo pri branju Igre v rži ali kakšne zgodnje pornografije … ali moje knjige … to bi mi bilo strašno všeč. Vsi bi jo prebrali!
Je vaša knjiga že na seznamu obveznega šolskega čtiva?
Ja, trenutno je. Po eni strani me to seveda veseli. Po drugi strani pa sedemnajstletniki seveda ne marajo obveznega šolskega branja, in poleg tega gre še za gejevski roman. Raje bi, da bi knjigo odkrili sami. Seveda pa se moj založnik ne strinja (smeh).
Gre za neke vrste obračun z adolescenco?
Ja. Ko sem roman pisal, sem bil star 35 let, že z nekajletno pisateljsko kariero. Človek se začne spraševati o smislu pisanja in tako naprej. Moja velika ljubezen je igra, najbrž sem slab igralec, upam pa, da znam dobro pisati. Knjiga je tako monolog, pa ne notranji, temveč zelo zunanji, kot se za geja spodobi. Poleg tega govori neposredno bralcu. Menjam pa tudi perspektive, stile in tehnike. Toliko je postmodernizma, drugega ne. Sem namreč zelo angažiran, gre mi za pripovedovanje zgodbe. Rad bi bil postmodernist, a nisem dovolj intelektualen za to. In nisem dovolj dolgočasen, da bi bil postmodernist.
Roman končate s premišljevanjem, kaj bi si o vsem tem pisanju mislil Z. In kaj si misli? Veste, kaj si misli?
Večina ljudi ve, kdo je, a tega nikoli nihče ni nikjer napisal, ali ga spraševal, kaj si o tem misli. Knjigo je prebral, potem sva se srečala in takoj je rekel, da je samo čakal, kdaj bom to napisal. Čeprav se je tega bal, z romanom ni imel težav, bil pa je vesel, da sem dodal nekaj zavajajočih namigov, ki vodijo stran od njega. Je poročen in ima otroke, je prijeten in delaven Flamec, niti ne tako dolgočasen, a nimava se o čem pogovarjati. Še zmeraj sem prepričan, da je gej, vem, kaj se je zgodilo, a ne trpim več (smeh). Groza bi me bilo, če bi zdaj zvedel, da spi z moškimi. Pred desetimi leti bi me to čustveno še vedno vrglo iz tira, zdaj pa bi se mi zdelo samo še izguba časa zanj. Vedno me pretrese, kadar ljudje šele tako pozno v življenju zaživijo, kot res hočejo.
