Recenzije: Film 21

white_120White Collar (2./3. sezona)

Produkcija: ZDA, 2011
Igrajo: Matt Bomer, Tim DeKay, Willie Garson, Tiffani Thiessen

 

Medtem ko je v Ameriki izšla tretja sezona serije o gospodarskem kriminalu (Beli ovratnik), ki smo jo začeli spremljati na pokojni TV3, je druga sezona z enoletno zamudo dočakala evropski izid. Fox (ki mu distributerski kiksi niso ravno tuji) očitno ni računal na to, da si bo glavni igralec Matt Bomer v tem letu utrl pot med največje mlade senzacije šovbiznisa. Kakorkoli že, serija o šarmantnem elitnem sleparju in tatu Nealu Caffreyju, ki mu agent Peter Burke ponudi omejeno svobodo v zameno za pomoč pri reševanju FBI-jevih primerov, se v tretji sezoni razvije z nepričakovanimi prevarami, napetimi zapleti in s subtilnim humorjem, ki daje seriji posebno svežino. White Collar sodi med lahkotnejše detektivske nanizanke, a je scenaristično in igralsko izredno solidna, zato ne preseneča, da je med največjimi uspešnicami kabelske mreže USA Network. Njeni aduti – poleg, seveda, glavnega igralca (ki je za nekatere strokovnjake, ki želijo ostati neimenovani, najlepši moški na svetu) – so napeta akcija, odlični besedni pingpongi, perfektna »kemija« med Caffreyjem in Burkom ter posrečeni stranski liki, zlasti Mozzie Willieja Garsona (Stanford iz Seksa v mestu) in lezbična agentka Diana, ki ji druga sezona posveti posebno pozornost.

Ocena: ♦♦♦♦

Luka Pieri

gigola_200Gigola

Produkcija: Francija, 2010
Scenarij in režija: Laure Charpentier
Igrajo: Lou Doillon, Marie Kremer, Eduardo Noriega, Rossy de Palma

 

George, karizmatična in drzna mladenka iz malomeščanske družine, se zaljubi v učiteljico Sybil. Po njeni tragični smrti se George spusti v razburljivi pariški nočni svet 60. let, svet razsipanja in alkohola, ki mu vladajo zvodniki in mafijci. George je zdaj Gigola, dandijevska prostitutka za ženske, ki pod dominantnim vedenjem skriva davno potlačeno ranljivost.

Laure Charpentier prenese na platno svoj roman, ki je bil ob izidu leta 1972 cenzuriran. Film po svoje obuja zanemarjene vidike pariške zgodovine ob sapfični erotiki in gangsterskih zapletih meščanskega podzemlja. Stilistični namigi na belle époque, ki bežno spominjajo na vzdušje romanov znamenite Colette, nekoliko obarvajo scenografsko monotonost in hladni pripovedni ritem, nekaj življenjskosti pa vdihnejo tudi stranski liki (lepi Noriega ter »Almdovarjevi« Rossy de Palma in Marisa Paredes, še najzanimivejša in prepričljivejša v vlogi starejše dame, ki razvaja Gigolo v zameno za spolne usluge). Ampak režijsko ima film premalo skupnega s svojo glavno junakinjo. Premalo je drzen, premalo ošaben, premalo zapeljiv. Charpentier svojo zgodbo pripoveduje preveč papirnato, skoraj brezdušno, precej pa zmotijo tudi nekateri nelogični preobrati.

Ocena: ♦♦♦

Luka Pieri

drei_1203

Produkcija: Nemčija, 2010
Scenarij in režija: Tom Tykwer
Igrajo: Sophie Rois, Sebastian Schipper, Devid Striesow

 

Hannah in Simon sta že 20 let skupaj. Živita v Berlinu in oba sta sorazmerno privlačna in uspešna, sorazmerno moderna, sorazmerno zrela in razgledana. Ona je TV-novinarka, on umetniški tehnik. Za njima je že marsikaj: skoki čez plot, selitev v skupni dom, splav, beg in vrnitev. Zdaj ju nič več ne more spraviti iz tira. Dokler se ne zaljubita v istega moškega. Dobro desetletje po kultnem Teci, Lola, teci in po večjih, a tipično banalnih visokoproračunskih produkcijah, kot sta bila filma Parfum in Mednarodna prevara, se režiser Tom Tykwer vrača v domačo Nemčijo in učinkovito sprosti svojo ustvarjalnost v zabavni, drzni, napeti »dramediji«, ki je obenem romantična in čutna, smešna in resna, idealistična in realistična. V njegovem kompleksnem, vendar nikoli težkem filmu se prepletajo erotika, čustvenost, znanost in umetnost. Stilizirane pripovedne vložke, kot je sodobni ples, kontrastira s črno-belimi posnetki pogreba, podobe celic pod mikroskopom s tehniko razdeljenega zaslona in zbeganimi pogledi, ter ustvari provokativen film, ki je s svojo preprostostjo obenem ganljiv in neprizanesljiv.

Ocena: ♦♦♦♦

Luka Pieri

call_120La llamada (The Call)

Produkcija: Italija/Argentina, 2010
Scenarij: Veronica Cascelli
Režija: Stefano Pasetto
Igrajo: Sandra Ceccarelli, Francesca Inaudi, César Bordón

 

Lucia je stevardesa, ki v prostem času nudi inštrukcije klavirja. Že vrsto let je (nesrečno) poročena z uglednim zdravnikom (alergologom). Nekega dne na inštrukcije pride mlada Lea, ki je čisto nasprotje Lucie, energična, odprta, radovedna, iskrena in drzna. Lucii Lea sprva ni prav nič všeč s svojo odprtostjo, radoživostjo in radovednostjo, vendar se nenadoma zave, da jo prav to privlači. Tako zelo, da jo sredi ulice poljubi, ko izve, da odhaja v Patagonijo, kjer se bo lahko ukvarjala z morsko biologijo. Poljubu sledi seks, vendar je ključno to, kar se zgodi potem. Lucia se odloči, da bo zapustila dotedanje življenje stevardese in žene ter šla z Leo. Lucia nato večkrat načenja temo lezbištva in njunega odnosa, saj sta se obe znašli v homoseksualnem razmerju, ne da bi o tem kdajkoli prej razmišljali. Film tako nazorno pokaže, da včasih spolna usmerjenost nima nobenega vpliva na izbiro našega ljubezenskega subjekta in da so ključne okoliščine, v katerih se znajdemo. Diametralnost in s tem eden od virov privlačnosti med likoma je dobro zarisana, čeprav to gotovo ni edini vir privlačnosti, igra je prepričljiva, kakor tudi zgodba.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Katarina Majerhold
Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Španska zbirka Colección visible

Španska zbirka Colección visible na tematiko LGBT je razstavila tudi dve deli...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja