PORTRET
Ko je Richard Attenborough zbiral vloge za vojni ep Arnhemski most (drzen projekt z eno najizvrstnejših zasedb sodobnega filma), je moral še posebej paziti na stransko, a nič manj pomembno vlogo nizozemskega zdravnika Spaanderja; potreboval je igralca, ki bi znal brez besed izraziti grozo in mračnost vojne, in našel ga je v Laurencu Olivierju, ki se je na stara leta ponovno posvetil filmski karieri in je bil leto pred tem nominiran za oskarja za nepozabno vlogo v Maratoncu. Olivier je namreč sodil med tiste redke igralce, ki znajo ne glede na splošno umetniško kakovost dela, v katerem nastopajo, neopazno prevzeti breme nase in s svojo karizmo včasih celo zasenčiti druge vloge, naj bodo stranske ali glavne.
Nedvomno je prav takšna potreba po brezhibni izrazitosti botrovala odločitvi Petra Jacksona, da dodeli ključno vlogo vešča Gandalfa v Gospodarju prstanov enemu najbolj vrlih Olivierjevih naslednikov; karizmatičnemu mojstru, ki je znal brez besed izraziti osupljivo moč, neomajno dobroto in poštenost, razorožujočo modrost; ki je, pravzaprav, s tipično nonšalanso odrskih gigantov prevzel velik del bremena tako kultne zgodbe, kot vlečni psi neustrašno vodijo odpravo čez zasneženi svet, poln nevarnosti.
71-letni Ian McKellen, kot je za pričakovati, teh lastnosti v sebi ne prepozna. O Gandalfu je rekel, da sam nima njegove modrosti ne uvida, pač pa se ima za navadnega »pešaka«. Ampak skromnost ne spremeni dejstva, da zvezdnika, ki ni le gej, temveč tudi neutruden borec za glbt-pravice, a kljub temu uživa neomadeževan ugled in spoštovanje tudi mainstreamovskega občinstva, odlikujejo prav notranja moč, neomajna dobrota in poštenost ter navdihujoča, razorožujoča modrost. Njegov dolgoletni zaupnik Armistead Maupin, avtor Mestnih zgodb (v filmski priredbi iz leta 1993 se pojavi tudi McKellen), je ob izidu Gospodarja izjavil: »Dejstvo, da se bo obraz odkrito homoseksualnega igralca čez nekaj mesecev pojavljal na kozarcih Burger Kinga, je nadvse pomembno.«
Če ga mlade generacije poznajo predvsem kot Gandalfa iz danes najodmevnejše filmske trilogije vseh časov in kot Magneta iz Mož X, ga starejši občudovalci cenijo predvsem zaradi markantnih vlog v številnih filmih, v katerih ja nastopil v zadnjih 30-ih letih.
Bil je zgodovinar, »odpoklican« iz koncentracijskega taborišča, v naci-grozljivki Michalea Manna The Keep; nekdanji nacistični poveljnik v Popolnem učencu; fašističen Rihard III v izjemni priredbi Shakespearove drame z Maggie Smith, Annette Bening in Jimom Broadbentom. Diplomat v Izobilju z Meryl Streep in Tracey Ullman; razvpiti John Profumo v Škadnalu z Johnom Hurtom in Joanne Whalley; južnoafriški poslovnež v Šestih stopnjah ločenosti z Willom Smithom in Donaldom Sutherlandom; gej, ki umira za neznano boleznijo v In igrali so naprej; neukročeni James Whale v Bogovih in pošastih; razumen zdravnik v Vsiljivcu z morja z Rachel Weisz, Vincentom Perezem in Kathy Bates. Zahrbtni sir Leigh v Da Vincijevi šifri; dvolični dr. Cleave v Zavetišču z Natasho Richardson; skrivnostni Gabriel v Nibilo z Aaronom Eckhartom. Preden je začel osvajati svetovna filmska platna, pa je skoraj 20 let osvajal odre Velike Britanije (z dvema obiskoma na Broadwayu).
McKellen je izgubil mamo pri 12-ih, očeta pa pri 24-ih letih in med pomembnejšimi spomini, ki ga vežejo na otroštvo, je njuna ljubezen do teatra. Oder ga je očaral že kot otroka in prirojena nadarjenost mu je pomagala že zelo zgodaj izoblikovati strasten in izjemno zrel odnos do domišljijskega sveta in gledališkega poustvarjanja. Bil je samotarski, vase zaprt otrok, ki se je k odrski iluziji zatekal pred neuzaveščenim žalovanjem, šikaniranjem vrstnikov in sramežljivostjo.
Kot mladostnik je igral v krajevnih gledališčih in pri 19-ih je režiral srednješolsko produkcijo petega dejanja Macbetha. Na Cambridgeu, kjer je vpisal angleško književnost, se je pridružil dramskemu krožku in tu je spoznal več bodočih zvezd britanskega gledališča, med temi Dereka Jacobija (Francis Bacon v filmu Love is the Devil) – v katerega je bil tudi noro zaljubljen, Jacobi pa (kot mu je na stara leta priznal) vanj, vendar si čustev takrat nista drznila izpovedati. Pohvalnih 21 produkcij, v katerih je nastopil samo kot študent, je očitno pritegnilo zanimanje Beograjskega gledališča iz Coventryja (to je bilo prvo občinsko gledališče v Angliji po drugi svetovni vojni, ime pa je dobilo v zahvalo za les, ki ga je poklonila Jugoslavija), ki je od leta 1961 do leta 1962 uvedlo McKellena v očarljivi svet poklicnega igranja.
Leta 1964 se je preselil v London in si utrl pot proti vrhu hierarhije. Opazila ga je nova igralska senzacija Maggie Smith, ki ga je priporočila Laurencu Olivierju. Ta je ustanavljal Narodno gledališko skupino v znamenitem Old Vicu in McKellenova druga londonska vloga je bila tako v Veliko hrupa za nič v režiji Franca Zaffirellija. Pozneje se je pridružil prestižni Royal Shakespeare Company in leta 1979 med drugim nastopil ob Judi Dench v priredbi Macbetha za televizijo, za katero še danes meni, da je najboljša priredba Shakespeara, kar jih je bilo kdaj posnetih.
Istega leta je nastopil v enem najpopularnejših del tistega časa, Bent (Rožnati trikotnik) Martina Shermana (ki je baje že med pisanjem imel v mislih McKellena). Vlogo v znameniti drami o homoseksualcih v koncentracijskem taborišču je sprejel na spodbudo tedanjega partnerja, igralca Seana Mathiasa, ki je leta 1990 režiral ponovno uprizoritev, prav tako z McKellenom v glavni vlogi, leta 1997 pa filmsko priredbo s Clivom Owenom.
Slavni incident leta 1988, ko je McKellen, pri 49-ih, naposled javno spregovoril o svoji homoseksualnosti, je bil prelomnica v njegovem osebnem, pa tudi profesionalnem razvoju. V nedavnem pogovoru z Jamesom Liptonom v znameniti oddaji Inside the Actors Studio je tudi potegnil legitimne vzporednice med igralsko bravuro, za katero je bil na začetku kariere tako hvaljen, in prikrivanjem tako bistvenega dela osebnosti, kot je lastna seksualnost. Ko je enkrat izustil besede »gej sem«, in se razkril bližnjim (ter ugotovil, da sta tako sestra kot mačeha to že dolgo vedeli), se je v njem prebudil nov človek in prvič je spoznal, da je mogoče resnično jokati na odru (zgodilo se mu je med uprizoritvijo Strička Vanje v režiji, kajpak, Seana Mathiasa). »Neverjetno breme,« je dejal, »in notranja blokada, ki se je dotlej nisem zavedal, sta izginila. In postal sem boljši v vseh ozirih.«
Razkritje je bilo neposredna posledica uvedbe t. i. paragrafa 28, amandmaja zakona o občinah, ki jim je vlada Margaret Thatcher prepovedovala »spodbujanje homoseksualnosti«; krajevne uprave niso smele financirati oz. objavljati gradiva (dram, letakov, knjig …), ki bi homoseksualnost prikazovalo drugače kot abnormalno, in številne novonastale glbt-skupine in dejavnosti so ostale brez sredstev.
Nad amandmajem je bil navdušen voditelj pogovorne oddaje na BBC-jevem Radiu 4, Peregrin Worsthorn, ki med razpravo z McKellenom ni skrival odklonilnega odnosa do »tistih ljudi«. McKellen mu je mrtvohladno odvrnil: »Ko govorite o tistih ljudeh, govorite o meni. Jaz sem eden od njih.« Jeza in vest sta pometli s kakršnimikoli pomisleki o morebitnih težavah. (In McKellen je bil pred oddajo pri zobozdravniku. Sranja ni več prenašal.)
V nasprotju z ameriško sceno javno razkritje na britanski ne bi imelo posledic – v Hollywoodu pa so še danes slavni prikriti geji, ki nočejo, da bi se jih videlo v McKellenovi družbi. McKellen je o razkritju sicer razmišljal, ni se pa posebej obremenjeval. Toda absurd zloglasnega amandmaja je bil kaplja čez rob (že pred radijsko oddajo je ob podpori liberalnih osebnosti in medijev lobiral proti njemu z glbt-aktivisti). V intervjuju za revijo Attitude je nekoč dejal, da je tedaj spoznal, da ima »določeno odgovornost do drugih. Ki jo imamo pravzaprav vsi.« Čez noč je postal dejaven član gibanja, ki si je prizadevalo za spremembe diskriminatornih zakonov, in leta 1989 je bil med soustanovitelji Stonewalla, danes največje evropske organizacije za glbt-pravice.
Leta 1991 mu je kraljica podelila viteški naslov. McKellen se spominja, da je bila to ena zadnjih nalog Margaret Thatcher (seznam kandidatov za viteški naslov kraljici namreč predloži premier/ka). Gledal je televizijski prenos in čakal, da železna lady še zadnjič stopi iz številke 10 na ulici Downing, ko je zazvonil telefon; s številke 10 na ulici Downing so mu ponujali viteški naslov. »Kot igralec sem bil navdušen, kot gej pa sem moral dvakrat premisliti, ali naj sprejmem.« Toda vedel je, da bo to veliko pomenilo za glbt-gibanje, ker je vprašanje o glbt-pravicah postavilo na osebno raven, češ »zdaj, ko ste me odlikovali, zakaj mene in druge geje še vedno preganjate?«. Derek Jarman ga je v intervjuju za The Guardian sicer kritiziral, ker je sprejel odlikovanje od homofobne vlade. Z McKellenom sta se nato o tem odkrito pogovorila in preden je nekaj let pozneje umrl, mu je Jarman čestital za Stonewallove izjemne dosežke.
Priložnost, da svojo aktivistično vnemo izživi v filmu, mu je leta 2000 ponudil Bryan Singer (ki ga je režiral v Popolnem učencu) z Možmi X – filmom o izobčencih, ki so drugačni in ki jih družba (iz iracionalnega strahu) zmerja, prezira. V središču odporniško znanstveno-fantastične zgodbe sta nasprotujoči si stališči profesorja Xavierja (Patrick Stewart), ki zagovarja družbeno asimilacijo, in McKellenovega Magneta, ki trdi, da se morajo mutanti postaviti zase in se boriti za svoje pravice.
Zanesljivo lahko trdimo, da so gledališke, filmske in življenjske izkušnje tako izoblikovale Iana McKellena, da so danes v njem zajeti vsi liki, vse stvarnosti in vsi svetovni nazori, v katere se je v svoji zavidljivi karieri imel priložnost tako ali drugače vživeti. V njegovih igralskih in javnih nastopih pronica modrost tistih, ki brezkompromisno vedo, kaj je prav in kaj ni; modrost, v kateri se prepletajo samoironija, samokritika in samozavest, značilne za resnične pravičnike našega časa – tiste, ki vedo, kaj govorijo, in se jim nikoli ni treba opravičevati. Nekoč je izjavil, da ni čisto vedno prepričan, ali ima o nečem prav, »o vsem, kar sem kdaj rekel o gejevskih pravicah, pa vem, da imam prav. Ker o tem več vem kot tisti, ki trdijo, da se motim.«
O Bogovih in pošastih je režiser Bill Condon v pogovoru z ameriško revijo The Advocate leta 2001 omenil, kako so številni statisti za prizor v bazenu odšli, ko so ugotovili, da gre za prizor z gejevsko vsebino. Zaradi pomanjkanja statistov je moral v vodo skočiti celo rekviziter Adam Cook. »Ian, ki ga v prizoru ni, se je usedel v vrtni naslanjač ob bazenu in nenadoma je k meni prišel zaskrbljeni Adam, češ da se v bazenu govori, da je režiser peder, da je tisti igralec peder – da je to pedrski film, ki ga snemajo sami pedri.« Spomni se, kako elegantno je McKellen postavil dogodek v pravo luč. »No,« je rekel, »kdo se slači za 45 $ na dan in kdo sedi v udobnem naslanjaču in jih gleda?« Touché.
