Zakaj je Madonna gej ikona?
V osemdesetih je kazala popek, ko je bilo to še nezaželeno. Ob Like a Virgin je v poročni obleki sladostrastno vzdihovala in razbijala bipolarno podobo ženske kot bodisi zgledne, deviško čiste žene, bodisi spolno osvobojene in aktivne ( … »vlačuga«), a nikakor oboje hkrati. »Geji so popolni moški za močne ženske; te jih ne plašijo. Do gejev že od nekdaj čutim posebno naklonjenost,« je dejala. Mnogi queerji je niso posvojili zaradi vokalnega presežka, temveč zaradi njenih svobodomiselnih nazorov in vedno nove podobe, s katero bi si lahko prisvojila tudi nadimek Prva kraljica preobleke.
V »zlati dobi pop glasbe«, ko je gejevsko skupnost pretresal izbruh HIV-a, in začetku devetdesetih, v času, ko so nekatere kraljice disco glasbe zaradi nepremišljenih izjav na račun gejev padle z njihovega piedestala, je Madonna ostala zaveznica gejev. Z albumom Like a Prayer je bila prva, ki je kar preko priložene knjižice k albumu o HIV-u osveščala poslušalce. Razlog, zakaj je za razliko od mnogih javnih osebnosti, ki so se v strahu za lasten ugled oddaljile od svojih gejevskih privržencev, stopila na stran gejevske skupnosti, tiči v začetku njene kariere. K tej jo je namreč spodbujal njen gejevski učitelj baleta Christofer Flynn, ki ga je Madonna velikokrat omenila kot tesnega prijatelja in inspiracijo.
Za njene reference na queer kulturo je veliki meri zaslužen prav Christofer Flynn. Še kot najstnico jo je uvedel v nočno življenje queer klubov, kjer je spoznavala geje in markantne kraljice preobleke. Navdih za njen »reinvention« je v njeno kariero najbrž pronical ravno od njih. Če hočeš uspeti, se moraš vedno znova osveževati, kar je še posebej všečno gejem s čutom za umetnost, modo in estetiko. V klubih se je srečala s pestro in dinamično queer kulturo in videla geje plesati v slogu pozirajočih modelov in filmskih div. Tako imenovanemu voguingu je v videospotu za hit Vogue izkazala edinstveno občudovanje in ga hkrati iz »podzemlja« izstrelila v mainstream.
Vogueu je istega leta sledil singl Justify My Love, ki ga je pospremil za mnoge kulten videospot. V njem je z režiserjem Jean-Baptistom Mondinom prikazala celo vrsto spolnih identitet – od feminilnih gejev do možatih lezbijk. Za pregovorno puritanske Američane je bil video preveč razvraten, zato je na številnih postajah doživel hladen tuš, saj so ga prepovedali predvajati. Naposled je izšel na videokaseti in v prosti prodaji dosegel visoke številke. Na naslovnici singla je ponovno črpala iz queer kulture: pozirala je v usnju »medotov« in z androginim izgledom le nadaljevala tradicijo brisanja meje med spoloma, ki jo je izkazala tudi v videu za Open Your Heart. Justify My Love je bil v bistvu uvertura v seksualno bolj nabito obdobje. Pred izidom Erotice (na albumu ne pozabi na za AIDS-om preminule prijatelje, med njimi je tudi Flynn) so se mediji zelo posvečali Madonnini zasebnosti in njenim dramam s partnerji. Javnosti naj bi zato takrat v potencirani obliki ponudila, kar je ta želela. Skupaj z albumom je izšla njena knjiga Sex, ki naj bi po Madonninih besedah materializirala njene fantazije in ki je bolj slikovito predočila sadomazohizem, homoseksualne spolne odnose, analni seks in druge, v očeh množic »nekonvencionalne« spolne prakse. V seksualnem pogledu liberalnejše queer občinstvo je to obdobje sprejelo oprtih rok, saj je »revolucionarno« v množične medije uspela spraviti tabu teme, ki pa so bile med queerji del – sicer zasebnega – vsakdana. Manj radostna je bila heteroseksualna večina. V slogu Warholovih kratkih filmov posnet in erotično plastičen videospot za uvodni singel Erotica so prepovedali predvajati. Skupaj s knjigo Sex je album povzročil negativni odziv večine, javnost pa je Erotico dojela kot pornografski album. Za negativen sprejem je Madonna »krivila« tudi svoj spol (»Would it sound better if I were a man?« – Human Nature).
Madonna je bržkone najuspešnejša ustvarjalka postmoderne – vzameš malo tega, malo onega, in hibridu dodaš lastno noto. Njena nota ima v albumih še posebej velik delež, saj si je z izjemo redkih priložnosti (albuma Bedtime Stories in Hard Candy) za koproducente izbirala mlajše in manj znane ustvarjalce alternativne scene. Izbor producentov je z njenimi albumi tako prenašal elemente subkultur v mainstream. To je naredila tudi z albumom Ray of Light, ki so ga kritiki označili za najuspešnejši prodor tehno glasbe v popularno kulturo. Ta album s svojim prvinami tehna kot ene izmed dance zvrsti v njeni diskografiji sicer ni izjema. Dance glasba je bila v grobem vedno Madonnin zaščitni znak, hkrati pa kot derivat in naslednik disca iz 70-ih uživa priljubljenost tudi med delom gejevske publike.
Svoje vrhunce, ki so jo ustoličili kot ikono queerjev, predvsem gejev, je morda res dosegla v osemdesetih in začetku devetdesetih. Njena izpoved o biseksualnih izkušnjah v tem oziru niti ni toliko pomembna. Manj, a še vedno, se je s fluidnostjo spolnih identitet in izzivanjem ideologije moškosti ukvarjala tudi pozneje – denimo v pesmi What It Feels Like For A Girl (videospot zanjo je bil, mimogrede, zaradi »preveč nasilja« prepovedan na TV postajah, Madonna pa je opozorila, da je njenim moškim kolegom v tem pogledu dovoljeno več kot njej, ženski) ali pa koreografija na Confessions Tour, kjer sta ob Forbidden Love plesalca, po torzih poslikana s polmesecem in Davidovo zvezdo, dajala homoerotičen namig. Odgovor na vprašanje, zakaj je Madge predvsem gejevska ikona, je seveda odvisen tudi od osebnih interpretacij. Zagotovo pa, če se gejevske ikone delijo na tragične in na izjemno močne, drzne ženske, spada Madonna v kategorijo slednjih.
