Intervju z Mario Takács in Agáto Gordon

Nisi v Ameriki¹

O lezbičnem življenju na Madžarskem

Foto: FGLF

Maria Takács (na fotografiji spodaj desno), avtorica vrste filmov, je skupaj s pisateljico Agáto Gordon (na fotografiji spodaj levo) gostovala na letošnjem gejevskem in lezbičnem filmskem festivalu v Ljubljani, kjer je predstavljala svoj novi dokumentarni film Skrivna leta. Film prikazuje zgodbe in izkušnje enajstih madžarskih lezbijk, ki pripovedujejo o življenju v času komunistične represije, ko so morale skrivati svojo identiteto. Podobno temo je v romanu Kozja šminka (Škuc-Lambda, 2012) naslovila Agáta Gordon. Njen roman predstavlja v madžarski literaturi pionirsko delo na področju knjig z lgbt-tematiko in je ob svojem izidu leta 1997 dvignil nemalo prahu. Agata Gordon, ki se pojavi tudi v filmu Skrivna leta, je avtorica treh romanov in vrste publikacij, je pesnica in ena od ustanoviteljic priljubljenega radijskega programa Literarna centrifuga, foruma za avtorice in kritičarke.

Po projekciji filma Skrivna leta je v Kinoteki potekal pogovor z obema gostjama festivala. Pogovor je bil refleksija nekaterih ključnih dogodkov, ki so vplivali na organizacijo lezbičnega gibanja na Madžarskem in posredno vodil tudi do nastanka filma Skrivna leta. Z gostjama se je pogovarjala Suzana Tratnik.

Maria, koliko časa so nastajala Skrivna leta?

Maria: Skrivna leta smo načrtovali dolgo časa. Na začetek snemanja smo se pripravljali že od leta 2000 naprej, vendar smo finančno podporo za projekt dobili šele leta 2008. Takrat se je začel naslednji korak: iskanje sogovornic. Ta proces je bil zelo zanimiv. Izrednega pomena je bilo zaupanje, ki je zraslo med vsemi nami, ki smo bile udeležene pri snemanju. Sama sem k sodelovanju najprej povabila tri znanke in kar naenkrat je bilo zainteresiranih pet, šest, sedem žensk … Število se je vsak dan večalo, interes pa se je oblikoval po principu ‘če bo sodelovala ona, bom pa tudi jaz’. Na koncu smo se odločili za enajst sogovornic, ki so bile pripravljene deliti svoje osebne izkušnje in poglede na različna družbeno-politična vprašanja, s katerimi smo jih soočili. Film je bil do sedaj predvajan že v dvanajstih državah in preveden v dvanajstih jezikov, z zgodbami pa smo dosegli zelo raznovrstna občinstva.

Agata, vaš roman Kozja šminka velja za pionirsko delo na področju lezbične literature …

Agata: Da, pravijo, da je to prva lezbična knjiga na Madžarskem, vendar ni čisto tako, saj je bil prvi roman, ki je naslavljal lezbično ljubezen, roman Erzsébet Galgóczi Egymásra nézve (Drugi način), ki je izšel leta 1968 in po katerem je bil leta 1982 posnet film z istim naslovom.

Tega filma se dobro spomnim, saj smo ga na FGLF lahko videli leta 2009. Sama pa sem si ga prvič ogledala že leta 1986 in name je naredil zelo močan vtis, saj je zgodba delno avtobiografska, odvija pa se v državi, ki nam je bila precej blizu. In ne samo geografsko, temveč tudi družbeno-politično. Je res, da ustvarjalcem filma ni uspelo najti glavnih igralk na Madžarskem in sta tako glavni igralki Poljakinji?

Agata: To je res, saj vloga ni bila privlačna za madžarske igralke. Hkrati bi se bilo igralkama, ki bi ostali v tem okolju, veliko težje spoprijeti s to temo in predvsem s posledicami, ki bi jih prinesel projekt.

Kako pa sta vedve videli Drugi način?

Maria: Film sem prvič videla, ko sem bila stara okoli dvajset let. Po prvem ogledu sem šla na čisto vse projekcije filma, na katere sem lahko fizično šla. Res je, da je film na trenutke zelo moreč, nenazadnje se v filmu zgodi tudi uboj ene od protagonistk, vendar pa filma ravno zaradi tem, ki jih odpira in predstavlja, enostavno nisem mogla izpustiti. Film Drugi način je imel močan vpliv tudi na to, kako smo pristopile k filmu Skrivna leta. Predvsem smo želele postaviti ločnico tako med filmoma kot tudi med obdobji, ki jih zastopata, in zgodbe teh enajstih žensk v Skrivnih letih obarvati tudi s humorjem, ki je ključen za prebijanje ledu pri občinstvu.

Agata: Spomnim se, da je bil film Drugi način zelo uspešen, vendar ne smemo pozabiti na to, da roman, po katerem je bil posnet, govori predvsem o politiki tedanjega časa in da ima močno politično vsebino. Je spomin na revolucijo in proti-revolucijo na Madžarskem leta 1956. Film sem si ogledala leta 1982, ko sem bila srednješolka, in spomnim se reakcij občinstva, ko je bil lezbični prizor in se je po dvorani zaslišalo žvižganje. Po drugi strani pa so gledalci in gledalke topotali s čevlji, ko je ena od protagonistk umorjena (ubije jo njen mož). Izražali so podporo temu, kar je storil njen mož, češ, saj si je to zaslužila. Ne glede na vse reakcije, ki jih je film sprožal v občinstvu in v meni, pa sem si tudi sama film večkrat ogledala v kinu.

Leta 1987 je v okviru organizacije ILGA-Europe v Budimpešti potekalo prvo srečanje gejev in lezbijk. Srečanja, ki je bilo ilegalno in uradno nenapovedano, sem se udeležila tudi sama. Med udeleženci in udeleženkami pa sem med mnogimi geji opazila samo dve lezbijki z Madžarske. Takrat je bilo videti, kot da lezbijk ni oziroma se še niso organizirale?

Maria: Spomnim se tega srečanja in po njem se je tudi začelo t. i. organizirano gibanje gejev in lezbijk na Madžarskem. Ko je bila ustanovljena in registrirana prva organizacija, ki se je imenovala Homeros, so o tem poročali celo na televiziji. Mediji so jo predstavljali predvsem z negativnimi predznaki in ji pripisali, da bo odgovorna za širjenje virusa HIV na Madžarskem. Leta 1999 je na iniciativo lezbičnih aktivistk, ki so si želele organizirano stopiti na svojo pot, nastala prva lezbična organizacija Labrisz. Kolikor vem, ima organizacija danes svojo založbo, izdaja revijo in veliko dela na ozaveščanju mladih v šolah.

Agata: Labrisz organizira tudi lezbične festivale, ki so pretežno namenjeni ženskam. Od leta 2005 so bili organizirani trije taki festivali. Sodelujejo pa tudi pri organizaciji parade ponosa, kjer so udeleženci nemalokrat soočeni z nasiljem desničarskih skrajnežev.

V filmu smo videli, da je bila ena prvih javnih manifestacij, ki je opozarjala na položaj lgbt-skupnosti na Madžarskem že leta 1995. Lahko bi jo označili celo za predhodnico parade ponosa. Takrat sicer ni bilo nasilnih reakcij, imam pa občutek, da jih je vse več zadnja leta. Kaj po vajinem mnenju vpliva na vse nasilnejše reakcije do lgbt-skupnosti?  

Maria: Od omenjene prve organizacije dogodka v devetdesetih sta se močno spremenili politična in ekonomska situacija na Madžarskem. Ker je ekonomsko Madžarska šibka, se je pri nas, še posebej v zadnjih letih, zelo okrepilo desničarsko gibanje. Še posebej pa je to gibanje dobilo pomen in vpliv, ko je skrajna desnica prišla v parlament. Od njihovega vstopa v parlament so stalno težave, še posebej kar zadeva obravnavo manjšinskih tem, kamor spada tudi urejanje položaja gejev in lezbijk.

Kaj trenutno počneta in kakšni so vajini načrti za leto 2013?

Agata: Nadaljevala bom svoje življenje čarovnice in samotarke, še naprej bom živela v svoji majhni hiši, v isti vasici, skromno, ampak z vrednotami, ki sem jim bila vedno zvesta. Pripravljam se tudi že na naslednje besedilo, in čakam na glas, ki mi bo povedal, da se je zgodba začela.

Maria: Moje življenje je v primerjavi z Agatinim bolj zemeljsko (smeh). Trenutno se pripravljam na to, da bi posnela še en podoben film z istim naslovom Skrivna leta, le da bi tokrat naslovila položaj gejev. Vendar se bojim, da bo to še zelo dolg projekt, saj je sedaj zaradi politike mnogo težje pridobiti finančno podporo za take projekte.

Priredba in zapis: Jasna Magič. Tolmačenje v slovenščino: Marjanca Mihelič. Tolmačenje v madžarščino: Žuža Balog.