Recenzije: Knjige (29/30)

Neskončno brezno besed

brezno

Fernando Vallejo, Brezno, prevedel Ferdinand Miklavc, Modrijan, 2014.

Fernando Vallejo je zapriseženi prvoosebni pripovedovalec, ki priznava, da ne ve, kaj si mislijo drugi liki v njegovi knjigi. Zato pa si sam veliko misli o drugih, kar zapiše neposredno in brez olepšav. Začasno se je vrnil v rodno, a osovraženo Kolumbijo, da bi skrbel za svojega brata Daria, ki umira za aidsom, a se še naprej izdatno drogira in alkoholizira. Avtor, ki že dlje časa živi v Mehiki, je poln gneva do koruptivne, pritlehne in katoliške kolumbijske države, a z ostrim, nenadzorovanim jezikanjem dokazuje, da je še kako svoje gore zelen list. Če bralca še kar zabava, ko pišoči strastno črti sambo in transvestitskega, pedrskega papeža ter človeštvo nasploh, pa me kot bralke ne more nasmejati njegov vulgarni mačizem. Očeta, ki je zaplodil vseh enaindvajset otrok z isto (!) žensko, razglaša za svetnika, mater, ki jih je rodila, pa imenuje Norico, grozno žensko, hujšo od samega aidsa. In še omeni, da se svet vrti v napačno smer, saj bo vagina slednjič postala še predsednica!

Pripoved o dveh bratih, oba sta geja, je tematsko in časovno razvejena ter polna stranskih komentarjev, ki bi prej sodili pod črto, njen povezovalni element pa je navzočnost personificirane gospe Smrti. Ta je pripovedovalcu neizprosno stala ob strani vse odkar so njegovi bližnji, od očeta naprej, popadali v brezno. Ko mu umre še brat Dario, avtor njegovo smrt doživi in opiše kot svojo lastno – in odtlej je Kolumbija srečna dežela, ki ima edinstvenega pisatelja, »takega, ki piše mrtev«. Slava mu.

Ocena: ♦♦♦♦

Suzana Tratnik

 

Toliko ljubezni, toliko teles

berglezCiril Bergles, Cuerpo plural, Škuc-Lambda, 2014.

Marsikateri pesnik postane z leti previden in zadržan. Ciril Bergles pa nas že na začetku svoje (posthumno izdane) pesniške zbirke Cuerpo plural preseneti s svojo angažirano in razkrito pesmijo »Pesnik gej«, tako da ni nobene možnosti za sprenevedanje, ki smo mu bili priča ob njegovi smrti lansko poletje. Bergles se vidi (in identificira) kot pesnik gej (kar je nedvomno zelo zanimiva distinkcija, saj se termin gejevski pesnik še vedno (in pogosto) uporablja pejorativno).

Tudi tokrat nas preseneti z izredno voljo do življenja, pisanja in ustvarjanja. Ta silni izbruh poezije, ki je pred nami, je nadvse fascinanten, je kot izvor upanja za vse nas, ki pišemo. V svoji zadnji pesniški zbirki sicer govori o iztekanju, bližajočem se koncu, samoti in osamljenosti, pa vendar ne verjame v smrt, saj smrt vedno premaga želja po senzualnem, po ljubljenju, po drugem moškem telesu. In čeprav je samoto in osamljenost z leti vse težje prenašati, se zdi, da se poželenje po sočloveku / po telesu nikoli ne utrudi. Pesnikovo telo z leti (in staranjem) sicer odpoveduje, želja pa se le intenzivira. Starost ne prinaša s seboj olajšanja, modrost ne pomaga pri prenašanju samote, ne ublaži odsotnosti drugega telesa; potreba po ljubezni in drugem telesu nas spremlja do zadnjega diha.

Čeprav Bergles ne verjame, da je pesnjenje neko povzdignjeno dejanje ali početje, mu ostaja vseskozi zavezan in zvest. Na koncu, ko je pesnik sam, mu ostane vendar pisanje, ljubezen do pesmi, ljubezen do zveneče besede. In želja po ljubljenju in ljubezni, ki se s poezijo nenehno žlahtno prepleta.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Milan Šelj

 

Izgubljeni Berlin

slovoChristopher Isherwood, Slovo od Berlina, prevedla Irena Duša Draž, Cankarjeva založba − Moderni klasiki, 2013.

Isherwood nas s svojim delom, sestavljenim iz šestih krajših besedil, popelje v ero prednacističnega Berlina, ko je bilo tam družbeno in kulturno vrenje na svojem višku. Predvojni Berlin je takrat namreč veljal za homoseksualno meko s pestrim nočnim življenjem in z dobro razvito sceno. Mesto je Isherwooda tako pritegnilo, da se je tja za nekaj let preselil iz rodne Anglije in tako pobegnil posesivni materi. Ob njegovem prihodu se nacistična prihodnost, ki jo je Nemčija kasneje ubrala, v mestu že nakazuje. Vse skupaj Isherwood predstavi kot nekaj, kar daje dogajanju v mestu, vse do začetka vojne, le še dodaten ščepec začimb v že tako močno začinjeno mestno juho.

Liki, ki jih še današnja (očitno vse prevečkrat konzervativna) literarna kritika označuje za »ekscentrične« in »zanimive«, predstavljajo osrčje Isherwoodovega romana. Pisatelj jim z umeščanjem v nenavadne situacije in z orisom njihovih življenjskih filozofij le še pridaja status dekadentnosti. Tako pa jim le vrača medvedjo uslugo, saj le utrjuje njihovo držo »amoralnežev«. Romaneskni liki so pogosto avtorjevi prijatelji in bližnji znanci. Čeprav se pisatelj sam pogosto znajde v osrčju dogajanja, se njegova pozicija bistveno razlikuje od ostalih likov, saj je ta bolj umirjeno analitična, malodane konzervativna. Vsekakor prej pozicija pozornega opazovalca kot pa glavnega akterja.

Tisto, kar roman dela resnično dober, je Isherwoodov občutek za slog, in dialoge ter ustvarjanje situacijskega dogajanja, tako da fabula besedila ostaja skozi celotno delo napeta in tekoča. Avtor odlično ubesedi atmosferičnost takratnega Berlina. Tako kot je mraz najhujši tik pred svitom in živalski nemir tik pred nevihto, je tudi mesto, kot da bi se zavedalo svoje turbulentne prihodnosti, še zadnjič zadihalo s polnimi pljuči.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Matej Repič

 

Okus po včeraj

vcerajMaja Predatoria, Kakšen okus ima včeraj?, Vizibilija, 2013.

Pesmi v pesniški zbirki Kakšen okus ima včeraj? so kratke, po vsebini so razpoloženjske in refleksivne. Časovni prislov »včeraj« v naslovu zbirke ni izbran po naključju, saj tudi odnos lirske subjektinje do časa ni naključen; v uvodni pesmi na vprašanje »/k/akšen okus ima včeraj«, odgovori »/o/kusi me jutri«. V pesmi lahko razberemo skrito korespondenco z Murnovo impresionistično pesmijo Sneg, v kateri sta preteklost in prihodnost zasnežena pokrajina, kjer je vse nejasno in zapleteno, kot so zapleteni odnosi.

Jezik v zbirki je rabljen zgoščeno in premišljeno, pretanjeno in izostreno. Neobičajne skladenjske zveze ustvarjajo drug svet: Odmrlo tkivo pada s prstov./ Trikotnik na roki prikazuje bolezen treh stopinj./ Pod ničlo se sprehaja, odhaja in misli briše./  4, 5, 6 spolzkih stopnic, koleno se ugreza vanje./ Ne veš, kako boli/ sedem dni vrezanih sledi./ Odmrlo tkivo pada z reber./ Iztrebki se zakopljejo v beton./

Kakšen okus imajo torej pesmi? Okus po neuresničeni ljubezni – hrepenenje po nekem drugem življenju z neko drugo osebo: »Objemam neko drugo življenje, pripeta nate«, prastaro, a vedno znova sodobno čustvo, razcep med realnostjo in željo je večen.

Na platnici knjige velika vrana razprostira peruti na ozadju mračnega horizonta. Tudi vas vabi, da se prepustite perutim domišljije.

Ocena: ♦♦♦♦

Zala Hriberšek

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Ustava rulz party

Cafe Open (Hrenova 17, Ljubljana), petek, 17. julij ob 20h Proslavimo odločitev...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja