Foto od leve: Alicia, Kallia, Kristina, Anna M. in Anna G.
Med 7. in 13. junijem je v organizaciji Centra za slovensko književnost v Danah pri Sežani potekala prevajalska delavnica lezbične poezije. Gre za nekakšno nadaljevanje treh delavnic gejevske poezije, ki so rezultirale v antologijo Moral bi spet priti. Seveda je tudi pri tej delavnici bil namen narediti nastavke za načrtovano antologijo sodobne evropske lezbične poezije. Na delavnici so sodelovale: Alicia García Núńez iz Španije (mlajša pesnica in performerka, ki smo jo lahko spoznali že lani na večeru v Opnu), Poljakinja Anna Gulczynska (1977, ki sicer že dlje časa živi v Nemčiji), Švedinja Anna Mattsson (1966, dlje časa živela v Kambodži), Grkinja Kallia Papadaki (1978, tudi scenaristka in prozaistka) ter domača pesnica Kristina Hočevar. Medsebojno prevajanje, ki je potekalo s pomočjo angleških prevodov ter pogovorov, se seveda ni moglo ogniti vprašanjem, kot je na primer, kaj je lezbična poezija. Je lezbična pesem vsaka pesem, ki jo napiše lezbijka? Ali pa je to pesem, v kateri je lezbični motiv, tematika? Če velja slednje, ali lahko tudi strejt pesnik ali pesnica napiše lezbično pesem? In slednjič, ali je sploh potrebno govoriti o lezbični poeziji?
Anna Gulczynska
»Ker je heteroseksualnost prisotna povsod v literaturi, pomeni zame lezbična poezija dragocen otok, na katerem kot lezbijka lahko izrazim svoja čustva. Od ženske, ki ljubi ženske, za ženske, ki ljubijo ženske. Spolna usmerjenost je eden temeljnih delov človeške osebnosti, zato je pomembno, da se oseba lahko vidi in prepozna v nekem estetskem delu. Naši glasovi so v družbi izbrisani, ni nas v šolskem gradivu, nikjer. In da bi zapolnili to praznino, je potrebno podpirati umetniške prostore za lgbt-izraz, knjigarne, založbe, revije, tudi tovrstne delavnice, skratka prostore, v katerih se lahko najdemo in v katerih se lahko razvijamo, saj so nam strejt-prostori večinoma zaprti, ali pa nam narekujejo nekakšno omejevanje, samocenzuro.«
Alicia García Núńez
»Tudi zame je to poezija, ki govori o ljubezni med ženskami, obenem pa tudi o konstrukciji lastne lgbt-identitete. Zato so prav knjige izredno pomembne zlasti v obdobju odkrivanja lastne drugačnosti, ko imaš občutek, da si edini, da si sam na svetu, saj v času vzgoje in izobraževanja praviloma ne naletiš na like lgbt-oseb, na njihove težave in seveda rešitve. Lezbične pesnice nismo tako številne, zato je bila ta delavnica zame pravo odkritje in zdi se mi potrebno vzpostavljati vezi med nami, tudi zato, da nimamo občutka, da nas je tako malo.«
Anna Mattsson
»Po moje zagotovo še potrebujemo ta izraz, ki lahko poleg opevanja ljubezni med ženskami zajema tudi bolj angažirano poezijo, politično poezijo o lezbičnem združevanju, ali o homofobiji in podobno. Družba je še vedno močno heteronormativna in močnejši ter vidnejši bomo, če bomo držali skupaj, če se bomo borili za svoje mesto in tudi izražali svoje bistvo skozi umetnost in kulturo. Zame je bila delavnica odlična priložnost spoznati druge lezbične glasove, ki jih sicer verjetno ne bi nikoli, in svoje prevode bom skušala objaviti na Švedskem, ki kljub svoji liberalnosti nima prav močne lgbt-literature. No, imamo pa zato Nobelovko Selmo Lagerlöf, za katero se je šele dolgo po njeni smrti uradno priznalo, da je živela v lezbičnem razmerju – no, to sedaj ni več sporno in ne zamolčevano.«
Kristina Hočevar
»Termin je še vedno uporaben, kot so pojasnile že kolegice. Prostori za lezbično umetnost so nujni tudi zato, da se ne pretopimo v večino. Biti v lezbičnih prostorih ali med lezbičnimi pesnicami na delavnici je olajšanje, saj ni tistega znanega občutka tujosti, ki zeva med nami in strejt svetom. Namesto tega je že neka vnaprejšnja naklonjenost, odprtost in razumevanje (kljub naši različnosti okolij, osebnih preferenc, pogledov na poezijo …), kar vzpostavlja ustvarjalno atmosfero za prevajanje in pisanje.«
