Brez kulture nas ni

MozeticKo sem se 15. novembra lani znašel na otvoritvi fotografske razstave Émilie Jouvet v galeriji Škuc, sem bil tam skoraj sam. Niti sledu o hordah lgbt-populacije, ki bi drla na doslej največjo ali vsaj najbolje locirano razstavo lezbične oz. kvirovske fotografije … ki bi drla iz radovednosti, iz želje po umetniškem užitku, zaradi voajerstva ali ekshibicionizma, ali zgolj zato, da bi podprla, požigosala »našo« stvar. Očitno vsega tega ni več, nenehna mantra »bodi to, kar si« (namesto trudi se biti kar največ), poveličevanje lastnega želodca, riti, genitalij in varnega ognjišča, so nas vrnili v fazo jamskega človeka, ki divje in pogumno skače po divjini ter mu je figo mar za umetniški izraz.

Pa vendar! Brez grške pesnice Sapfo in njenih verzov bi težko vedeli, da so že v stari Grčiji obstajale ženske, ki so ljubile ženske. In brez grških vaz, brez Platona, brez itd. itd. bi težko gradili svojo glbt-identiteto. Ne, ljubezen do istega spola ni le seksualna usmerjenost, to je tudi in predvsem večtisočletna kultura. Vsaka nova generacija obupno išče potrditve v obstoječem, v preteklih in sodobnih vzorcih. A zakaj, zaboga, se istočasno obnaša, kot da sveta pred njenim rojstvom (ali bolje pred njenimi glbt-popadki) sploh ni bilo? In zakaj, zavraga, hočejo biti nove glbt-generacije tako zelo podobne poneumljeni heterogeneraciji? Zdi se mi, da se je največja asimilacija v večinsko družbo, ali tako opevano zlitje z njo, zgodila ravno na polju znanja oziroma neznanja, pobebavljenja.

Spomnim se, kako smo se desetletja nazaj zabavali ob izsledkih raziskave, da ameriški srednješolci ne vedo, kdo je bil Hitler, kje je Tajska, kaj je gravitacija itd. Tedaj je še veljalo (tudi v svetu), da so rezultati jugoslovanskega šolskega sistema izredno dobri. Kaj se je zgodilo, da smo počasi dosegli raven omenjenih ameriških šol? Ko sem iz tega znanja po faksu preskočil v francoski svet, mi je postalo jasno, da je še kako pomembna tudi razgledanost, védenje o stvareh in ljudeh, ki so tu in zdaj, in ki nam ga šola ne more nuditi, pač pa le redno spremljanje sveta okoli sebe. S pojavom interneta je to postalo izredno lahko in enostavno. Toda kaj, ko jamski človek nima kaj početi z odpiračem za steklenice. Tako tudi bebcu internet ne bo prav nič koristil. V poplavi informacij ga bo zanimalo samo še to, kaj si je sošolka naredila za zajtrk, kdaj je sošolec prdnil in vedel bo vse, kaj sta si imela za povedat lolek in bolek, ko sta se navlekla koke ter modrovala o politiki.

Nezanimanju za fotografsko razstavo je hitro sledilo tudi nezanimanje za festival gejevskega in lezbičnega filma. Statistika obiska kaže, da ta zadnjih dvajset let nezadržno pada. Celo najzahtevnejši filmi so imeli pred dvajsetimi leti večji obisk od najbolj komercialnih v lanskem programu. Brihte bodo takoj modro povedale, da so sedaj moderni časi in da si vse filme lahko ogledajo na internetu. Toda ali londonska, praška, newyorška glbt-scena ne pozna interneta? Na njihovih festivalih obisk vsa ta leta strmo narašča. Je kriv ljubljanski program? Nikakor, saj so na njem sami nagrajeni filmi teh omenjenih festivalov!

Kaj se torej dogaja s slovensko (ali bolje, ljubljansko) glbt-populacijo, da enostavno propada? Ne v smislu števila, temveč po duhu. Zakaj je bil nedeljski roza disko pred desetletji tako rekoč kulten, s svojim programom je prišel celo na prve strani dnevnikov, danes pa predstavljajo višek pedrske zabave karaoke? Morda se je potrebno ozreti širše. V tistem času je bila Ljubljana dokaj živahno srednjeevropsko mestece, danes vse bolj spominja na provincialno vas. Seveda, oblast, proti kateri imamo vsi toliko povedati, že ve, kaj dela in nas je vse tudi lepo speljala na limanice. Pred stoletji sta bila znanje in kultura le za vladajoče elite. Potem je kapital presodil, da mu bodo izobraženi delavci bolje služili, prinesli več dobička. Kaj se zdaj razočarani državljani odvračajo od te logike, oblastniki pa uživajo, saj je najlaže vladati pač neukim in neumnim državljanom. Hordam, ki sicer lahko znorijo, demonstrirajo, a žal s svojim znanjem niso sposobne upravljati niti z najmanjšim podjetjem, kaj šele z državo. Začaran krog, bi rekli.

In kaj ima to opraviti z glbt-populacijo? Veliko, če ne kar preveč. Tudi ta brez znanja in še bolj brez svoje lastne kulture nima mesta v realnem življenju. Že, že, lahko se morda poroča, posvaja otroke, se bije po prsih, da je enaka kot večina, toda kaj lahko pokaže, po čemer je to, kar je? V čem je njena posebnost, izjemnost, drugačnost, s katerimi bogati svet, druge in predvsem sebe? Če te svoje biti nima, ali pa si je ne želi, potem tudi nima nobenega smisla, da sploh obstaja.

Slišal sem že teze, da je obdobje gejevsta (ali glbt) nekako preseženo. A zdele so se mi le preveč lahkotne. Kolikor daleč seže zgodovinski spomin, je ljubezen do istega spola obstajala – tako pravijo vsaj dokazi iz kulture, točneje iz umetnosti. Le zakaj bi bil naš čas tako poseben, da bi vse to crknilo? Nikakor, morda se je čas le ukrivil, tako kot se je že velikokrat, in postaja kultura vse bolj stvar ožjih krogov, tako imenovanih elit, ki jim ni vseeno za svojo identiteto in ki bodo vseeno narekovale barvo in vonj glbt-manjšine. Tudi zato, ker je večina te manjšine pasivizirana in neambiciozna.

Tags from the story
Written By
More from Brane Mozetič

Od svobode k represiji

KOLUMNA Ko je povsem neznani ameriški soul pevec Timmy Thomas leta 1972...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja