Te igre je konec

Rajgelj

»Ja, gre za enakost, gre pa tudi za nekaj drugega: za zavezo. Konservativci verjamemo v vezi, ki nas povezujejo, verjamemo, da je družba močnejša, če eden drugemu damo zaobljube in se medsebojno podpiramo. Torej, jaz ne podpiram istospolnih porok kljub temu da sem konservativec, podpiram istospolne poroke, ker sem konservativec,« je v nagovoru na stranskarskem kongresu dejal konservativni britanski premier David Cameron leta 2011, dve leti preden so njegovi konservativni poslanci uzakonili istospolne poroke.

»Sicer pa priznam, da menim, da morajo biti človekove pravice spoštovane tudi za LGBTI,« je po glasovanju v podporo resoluciji o načrtu EU za boj proti homofobiji in diskriminaciji dejala evropska poslanka SDS dr. Romana Jordan in p/ostala živa, modra in napredna.

»Mario Plešej je edinstven primer v slovenskem katoliškem občestvu: kot homoseksualna oseba se je odločil iskreno spregovoriti o svoji življenski izkušnji in duhovni poti,« je zapisal novinar v uvodu k intervjuju verujočega geja na spletišču, iz katerega je v času družinskega referenduma bruhala homofobija.

Vse tri zgodbe kažejo na precejšnje premike v razumevanju pravic gejev, lezbijk, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev tako v Evropski uniji kot pri nas. Sramežljiva, a jasna podpora se s pomočjo govorice zavezanosti, medčloveških vezi, podpore, obžalovanja in pomilovanja seli s političnih menijev liberalno-socialne levice na menije evropskih, počasi, a vztrajno pa tudi slovenskih konservativcev. Ti premiki brez dvoma pomembno prispevajo k postopni normalizaciji življenj lgbti-oseb, njihovi pravni enakosti in dopuščanju različnih življenjskih slogov. Pomembni so, ker olajšujejo vsakdan tisočev samskih, starih, mladih, parov, samohranilcev, šolajočih, zlasti pa v času gospodarske krize s priznavanjem socialnih pravic dajejo upanje za večjo socialno varnost ranljivih.

Po drugi strani pa nas lahko zavedejo v zmotno prepričanje, da se je zgolj zaradi večje sprejetosti lgbti-oseb spremenila konservativna tehnologija vladanja, ki temelji na nadzoru večine in izključevanju manjšin. V resnici so edino, kar se spreminja, orodja nadzora in objekti izključevanja, ki niso izbrani enkrat za vselej, ampak se spreminjajo skladno s potrebami političnega boja in uklonjenostjo in naklonjenostjo volilnega telesa. Nekatere žrtve poniževanja, izključevanja in normativnega nasilja se vsakič na novo izumljajo (npr. trenutno so pri nas to še vedno izbrisani, pa tudi Romi, delavci migranti), druge se ponovno kondenzirajo iz enkrat že (vsaj delno) emancipiranih družbenih skupin (npr. ženske, samski, samohranilke). Morda se motim (upam, da se ne), a moja napoved je, da se bo vprašanje pravic lgbti na normativni ravni uredilo veliko hitreje, kot si mislimo. In to – vsaj za časa naših življenj – nepovratno.

Zanimiv primer, ki ponazarja sprijaznjenost konservativnih sil z izgubljeno bitko, je španski: desna vlada kljub velikim odporom in protestom, ki so pred leti spremljali Zapaterovo uzakonitev istospolnih zakonskih zvez in posvojitev, fronte ne odpira na tej točki, ampak na točki pravice ženske do splava. Veljavnemu zakonu, ki dovoljuje splav do 14. tedna nosečnosti, v izrednih primerih tudi do 22. tedna, sta že ob sprejemu leta 2010 nasprotovali Ljudska stranka in Cerkev. Po novem bi bil v njuni režiji splav dovoljen le, če ženska zanosi ob posilstvu ali če je ogroženo njeno zdravje. Po mnenju sedanjega pravosodnega ministra in ideološkega očeta sprememb Alberta Ruiz-Gallardóna je treba narediti »konec mitu o moralni superiornosti levice«, hkrati pa »življenja ploda ni mogoče prepustiti samo odločitvi matere«. Konservativci torej fronto odpirajo tam, kjer se ruši, in ne tam, kjer se vzpostavlja in ohranja kapitalistični red z družino kot temeljno produkcijsko celico družbe na čelu. In temu redu je najbolj nevarna svobodna ženska. Zato jo je preko prepovedi splava proti njeni volji treba ujeti nazaj v razmerje skrbi za nebogljeno, z vsemi posledicami, ki jih to prinaša za njeno avtonomno odločanje in delovanje. Poleg tega ne gre pozabiti tudi, da se istospolno poročajo tudi moški, prepoved splava pa zadeva zgolj ženske (sorry, fantje, kar je res, je res J).

Naši novi zavezniki nas torej silijo v nove razmiseke. Če bi imela izbiro, bi bil eden od teh tudi: če Janša podpira lezbijke in jih ima Bog enako rad kot druge ljudi, ali sem jaz potemtakem sploh še lezbijka? Ker kakšne velike izbire nimam, lahko izberem samo, da nisem lezbijka njunega tipa.

Tags from the story
More from Barbara Rajgelj

Ni nemogoče, da smo zmotljivi in manjši od svojih predstav

KOLUMNA Ko v tem pomembnem upornem zgodovinskem trenutku gledam in poslušam Slovenijo...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja