KOMENTAR
»Ne morete vsakih nekaj let spreminjati pravil igre za tiste, ki so rojeni v tujini in niso čistokrvni Slovenci! Moj najboljši prijatelj Andrej iz Črnomlja lahko jutri zaprosi za to, kar potrebujem jaz, in bo to tudi dobil. Na zahtevo. Brez zapletov.« Približno s temi besedami sem februarja letos najprej precej neuspešno skušal prepričati nekaj uradnic na Upravni enoti v Ljubljani, da mi izdajo potrdilo o državljanstvu Republike Slovenije.
Naj razložim. Rojen sem bil leta 1968 v Sheffieldu na severu Anglije. Mati je bila Slovenka, oče Britanec. Leta 1977 sem skupaj z vpisom v rojstno matično knjigo jugoslovanske ambasade v Londonu, kjer sem takrat živel, dobil tudi državljanstvo SFRJ. Malo pozneje sva se z materjo preselila v Slovenijo, kjer sem končal drugo polovico osnove šole in srednjo šolo. Bil sem tudi vpoklican v Jugoslovansko ljudsko armado.
Ko je Slovenija postala neodvisna država, sem po pošti prejel potrdilo o državljanstvu Slovenije. Kljub dodiplomskemu in doktorskemu študiju v Angliji, sem imel stalno prebivališče v Sloveniji. Prvi slovenski potni list so mi izdali leta 19?? brez vsakršnih zapletov. Tudi Slovenska vojska me je vpoklicala na služenje vojaškega roka. A vse to ne pomeni prav nič …
Obstajata najmanj dva scenarija o možnem razmerju med nacionalizmom in neodvisnostjo. Po prvem scenariju je z razglasitvijo neodvisnosti nacionalizem zadovoljen in zato lahko pride do upada nestrpnosti, izključevanja in nasilja nad tujci. Po drugem scenariju pa je ravno obratno: neodvisnost okrepi nacionalizem, različni ukrepi države pa poglabljajo njegovo reprodukcijo med širšim prebivalstvom.
Izbris 25.671 prebivalcev iz registra stalnega prebivalstva leta 1992 je samo najbolj znano tovrstno državno dejanje. Obstajajo pa še mnogi drugi: zaprtje meje za begunce iz Bosne in Hercegovine in njihova posredna obsodba na smrt; uvedba novih vizumskih režimov; šengenska meja; etnično čiščenje Ambrusa; neenakost istospolnih partnerjev pri uveljavljanju pravic socialnega zavarovanja; diskriminatorno zmanjševanje pokojnin določeni populaciji; sodelovanje v neoimperialističnih vojnah v Iraku in Afganistanu …
Moja zgodba, dasiravno mala, ni zato nič manj pereča, kajti diskriminacijo se lahko legitimizira tudi tudi tako, da se relativizira doslednost spoštovanja državljanskih in človekovih pravic. Ekstremna verzija tovrstne argumentacije gre nekako takole: ravno zato, ker se sistematično ne pobija raznovrstne »drugačne« populacije med nami, so pač vse druge oblike izključevanja, s katerimi se posamezniki in posameznice soočajo, marginalni in individualni pojavi. Zato so tudi povsem sprejemljivi.
Spomladi leta 2012 sem šel na Upravno enoto po nov slovenski potni list, kajti stari mi je potekel. Uredil sem, kar je bilo potrebno. A nekaj dni pozneje sem namesto potnega lista dobil pismo, da se moram ponovno zglasiti in predložiti novo dokumentacijo: originalni rojstni list iz Anglije in poročni list svoje matere in očeta. Oba prevedena v slovenščino in overjena z žigom apostile. Kaj pa je bilo narobe s starimi dokumenti, na podlagi katerih sem dobil državljanstvo, in ki so vsebovali identične podatke kot novi? In kaj ima opraviti poročni status moje matere in očeta pri izdaji potnega lista?
Razložili so mi, da je prišlo do spremembe matičnega registra in združevanja evidenc. Ljudi, ki imajo podobne težave kot jaz, naj bi bilo kar nekaj. Nobenega od njih niso posebej obvestili, ampak čakajo, da se sami javijo na Upravnih enotah, ker njihove primere pač individualno rešujejo.
Alarm v glavi. To o skupini ljudi, ki jo administrativni ukrep postavi v posebni položaj, v katerem so njihove pravice kršene, država pa krivdo za to prelaga na te ljudi same in individualizira njihove primere, sem že slišal. Pri izbrisu.
Začutil sem, da je potrdilo o državljanstvu edini papir, ki me lahko vsaj malo zaščiti pred kakšnimi nadaljnjimi arbitrarnimi ukrepi družbe in/ali države. Zatorej tudi zahteva in nastop, s katerim sem začel to pisanje. Potrdilo sem po dolgotrajnem pregovarjanju, do katerega nikakor ne bi smelo priti, resda dobil. Kot da se mi želi opravičiti, je uslužbenka, ki je bila zadolžena za moj primer, stalno poudarjala, da so pravila pač takšna, kakršna so, in da se jih mora držati. A to ni dovolj. Sodelovanje pri ustvarjanju krivic je vedno najprej stvar osebne odločitve.
Uslužbenka bi lahko nadrejene obvestila o anomaliji, ki nevarno spominja na elemente izbrisa, in zahtevala spremembo prakse. Lahko bi moj primer vseeno dala naprej in ga zaključila brez novih dokumentov. Če bi jo kdaj odkrili, bi se lahko zagovarjala, da je zadevo spregledala. Lahko bi postala anonimni “whistleblower”. Lahko bi se odločila za javno državljansko nepokorščino in se odkrito konfrontirala z oblastjo. A to bi lahko storila le, če bi tudi sama spoznala, da nikakor ni sprejemljivo, da se eno skupino državljanov drugače obravnava kot drugo.
Priznam. Tudi sam sem klonil. Nisem se uprl. Za pridobitev in ureditev zahtevane dokumentacije iz Britanije sem plačal malo manj kot 400 evrov. Dokumentacijo sem predložil, a ko sem dobil potni list, me je čakal nov šok: potrdilo, ki je črno na belem pričalo o tem, da sem vendarle drugorazredni državljan. Leta 2003 je država namreč za nekatere spremenila način vnosa podatkov v potne liste. Če ste rojeni v Sloveniji in ste državljanka ali državljan Slovenije, si vzemite trenutek in poglejte v svoj potni list. Tamkaj bo zaveden tudi kraj rojstva. Mi, ki smo rojeni v tujini, imamo ob kraju rojstva sedaj v svojih slovenskih potnih listih označeno tudi državo rojstva.
Vi ste univerzalni, mi pa smo izjema, za katero je treba še dodatno poudariti, da je po izvoru od drugod. Smo manjšina, ki jo temeljni dokument države obravnava drugače kot večino. Pristajamo na to. In to je zaskrbljujoče. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da je mnogim tovrstni drugačni tretma, ki odpira vrata še drugim diskriminatornim praksam, povsem samoumeven in nič kaj problematičen.
