Odvisno od lezbijke

KOMENTAR

Tea HvalaV ponedeljek, 21. maja, je okrog sto ljudi zasedlo avlo Filozofske fakultete. Pod skupno izjavo, v kateri so zavrnili predlog Zakona o visokem šolstvu in raziskovalno-razvojni dejavnosti, se je podpisala Avtonomna tribuna, ki je svojo začasno navezo in protest proti privatizaciji in trženju visokošolskega izobraževanja utemeljila s »potrebo študentov, da prakticirajo avtonomijo univerze, tukaj in zdaj«. Dokler jo še lahko, tožimo nekdanji študentje in študentke, ki posledic podrejanja študija trgu dela (in bolonjska reforma ni nobena izjema) resda ne občutimo neposredno, a kot nezaposleni ali honorarno zaposleni, kot samske ali ne, nekatere z otrokom, ki pogosto zboli, druge kot borke za toliko pravic, da pozabimo jesti; vsi in vse neposredno izkušamo, da »vpeljava zasebnih sistemov uničuje javne«. Zakaj? »Ker,« nadaljuje Rastko Močnik, »se premožnejši sloji usmerijo v privatne sisteme, ker pravilno pričakujejo, da bodo tam lahko za svoj denar zahtevali čim boljše storitve. Ker imajo premožnejši sloji navadno tudi več vpliva na politične odločitve, bo z njihovo preusmeritvijo v privatne sisteme država začela zanemarjati javne sisteme: namenjala jim bo manj denarja, slabše bo skrbela za njihov razvoj. Javne storitve bodo zato vse slabše – privatne vse boljše. Kdor bo le mogel, bo uporabljal privatne storitve. Javne storitve bodo kmalu le še zasilna rešitev za revnejše sloje.«

Zaradi razočaranja in razpršitve mnogih samoorganiziranih skupin (in s tem javnih protestov), do katere je prišlo po razorožujočih rezultatih referenduma o (ne)vstopu v Evropsko unijo in zvezo NATO leta 2003, se je vse do protestov Avtonomne tribune zdelo, da smo si – vsak s svojimi strastmi in strategijami preživetja – tako različni, da zlepa ne najdemo skupnega imenovalca, čeprav nas druži zavračanje globalnega neoliberalizma, še bolj pa njegova janšistična izvedba. Po vzpostavitvi novega javnega prostora, v katerem se srečujejo tako izkušeni kot novi aktivisti in aktivistke, zopet obstaja možnost, da strah pred revščino vendarle ni edini skupni imenovalec in s tem izključni pogoj za povezovanje in javno delovanje nepokornih državljanov.

Sredi maja je v Dubrovniku v organizaciji zagrebške Ženske infoteke že enajstič zapored potekal mednarodni seminar Ženske in politika. Udeleženke iz vzhodnoevropskih držav in Balkana so v mestece višjega cenovnega razreda prišle z opazno zadržanostjo. Ne zato, ker je seminar obravnaval razredne razlike v feminizmu, temveč zato, ker so slutile, da si v starem delu mesta ne bodo mogle privoščiti kave. Imele so prav, kar je morda botrovalo dejstvu, da se je večina predavanja in pogovorov ukvarjala z vprašanjem, kako feministične teorije, ki izhajajo iz politične ekonomije, lahko pristopijo k razumevanju povezav med razredno in spolno neenakopravnostjo. Podpisana je seminar otvorila s poročilom o »Začasnih feminističnih navezah v Ljubljani«. Osredotočila se je na ulične akcije in proteste, v katerih so ad hoc skupine, nastale v odgovor na mizoginijo, spolno diskriminacijo in homofobijo, ki jo pri nas, kot vemo, legitimirajo kar državni organi, sodelovale z ženskimi, feminističnimi in lezbičnimi institucijami, kamor spadajo nevladne in »paravladne« organizacije. Poročilo je zaključila z opazko, ki je udeleženke iz držav »v tranziciji« presenetila v enaki meri kot udeleženke z zahoda, saj imajo ene in druge Slovenijo v čislih kot eno redkih dežel, v kateri večinsko prebivalstvo »plačuje relativno nizko ceno« za vstop na neoliberalni trg: rekla je, da se v skrčenem prostoru javnega v Sloveniji o vse večjih socialnih razlikah ne govori kaj dosti. A če že, debato le redko načnejo feministke.

»Morda,« je komentirala Veronica Schild, profesorica političnih ved iz Toronta in specialistka za zgodovino čilenskih feminističnih pobud, »se je v socializmu o razredni družbi moralo govoriti iz istega razloga kot danes o njej molčimo: da bi zakrili njen obstoj.« Potem je govorila o Čilu in posledicah diktature kapitala, ki jo je že konec osemdesetih začel uvajati general Pinochet. Razslojila je tudi feministke. Ob prehodu v tržno gospodarstvo je sestrstvo kot projekt, ki je vsaj načeloma povezoval revne feministke s premožnimi v enoten političen subjekt, zamrlo. V sedemdesetih so izobražene ženske revnim nudile veščine in znanja, potrebna za zaposlitev. Učile so jih samozavesti in poguma za samoorganiziranje ter javno politično delovanje. V devetdesetih je skupina revnih žensk razpadla na posameznice, stranke feminističnih nevladnih organizacij in paradržavnih institucij, ki skrbijo za »zaposljivost« revnih strank. Zaposljivost ne vključuje izobraževanja za določeno delovno mesto, ampak (tudi v Sloveniji) pomeni zgolj in samo razpoložljivost za trg delovne sile oz. »fleksibilnost«. Sestoji iz prilagodljivosti in upogljivega pristajanja na radikalno zmanjševanje pravic, ki ne zadeva samo trgovk v Lidlu, temveč tudi profesorje in profesorice, ki bodo v sistemu šolnin in privatnih univerz po novem morali/e nuditi, če parafraziram Zorana Jankovića, »jabolka, če hruške ne bodo šle v prodajo«.

Socialna ogroženost bi bila lahko pomemben razlog za politično združevanje in (so)delovanje ljudi, katerih identitetna opredeljevanja in življenja so povsem različna, vendar se zdi, da strah pred revščino deluje v nasprotni smeri: namesto solidarnosti, ki politične zavesti ne more ločiti od etične, raje predlaga zagrizeno tekmovalnost. Morda je prvi korak k sodelovanju, ki iz kopice posameznikov lahko ustvari skupino, skupnost ali celo gibanje, védenje, da za mnoge dogodke, ki si jih razlagamo kot težave osebne narave, ni kriva naša »psihična struktura«, ampak spadajo med nadvse otipljive posledice globalnega neoliberalizma. Drugi korak je namerno slep za razredne razlike med tistimi, ki javno branijo socialne pravice. Mar ni bolj kot pripadnost in identiteta tistih, ki so 21. maja začeli javno ugovarjati privatizaciji in komercializaciji študija, pomembno, da so s svojo izjavo vzpodbudili ugovore drugih ljudi?

In kaj ima vse povedano opraviti z lezbijkami? Odvisno od lezbijke.

Foto: Shon Meckfessel
Tags from the story
Written By
More from Tea Hvala

»Jednom se i to mora dogoditi …«

BOSNA Udruženje Q, sarajevsko društvo »za promocijo in zaščito kulture, identitete in...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja