KOLUMNA
V socialističnih časih, v katerih sem preživela večino svojega izobraževalnega procesa, ni bilo demonstracij ali stavk. Za pravice se ni hodilo na ceste, ker je veljalo, da so že vse samoupravno zagotovljene, in vse množične manifestacije so bile organizirane po skrajno predvidljivih scenarijih. Petindvajseti maj, dan mladosti, je bil za nas, šolarje in šolarke, le še en športni dan več, kajpada s hrenovkami in z gorčico. Hrenovke smo dobili tudi, ko so nas iz pionirjev posvetili v Zvezo socialistične mladine Jugoslavije. Na prireditvi nam je starejša mladinka prebrala litanijo o tem, kako so ponosni, da smo zdaj tudi mi mladinci in kako nam bodo pomagali na tej svetli poti. Takrat me je moja hudomušna sošolka dregnila pod rebra in mi zašepetala na uho: »Kako laže!« Pritajeno sva se hihitali, ampak to je bilo najbrž moje prvo soočenje z aktom uporništva.
Kot študentka se nisem prav nič zanimala za študentsko politiko in nisem bila članica Zveze komunistov, kar me je zelo veselilo, ker mi ni bilo treba hoditi na obvezne partijske sestanke na fakulteti. Bolj simpatični so mi bili pankerji in alternativci, ki so celo trgali ali vračali mladinske članske izkaznice.
Prva javna demonstracija, ki sem se je udeležila, je bil lezbični pohod v času mednarodne lezbične ženevske konference leta 1986, na katerem smo zahtevale pravico do političnega azila za lezbijke, ogrožene v nekaterih državah, šlo pa je tudi za uveljavljanje lezbične vidnosti v javnem prostoru – to je bilo nekaj povsem novega zame, ki sem prihajala iz neke vzhodne države, kjer je bilo skrivanje homoseksualnosti tako rekoč ultimativna zapoved.
Potem se je začelo pri nas, z afero JBTZ, procesu proti četverici Janša, Borštner, Tasič in Zavrl. Ne, na tistem velikem zborovanju na Kongresnem trgu me ni bilo. Priznam pa, da smo skupaj z Natašo Sukič in s Samom Resnikom po aretaciji trojice podnevi lepili plakate z Janševo sliko ter napisom »Janšo za predsednika« (Zveze socialistične mladine, da ne bo pomote) in ponoči pisali grafite »Free Janša«. Napisali smo ga celo na nekdanjo rudniško postajo Ljudske milice. Zdaj pa imamo …
Potem se na prelomu 80-ih in 90-ih let nisem udeležila nobene javne manifestacije več, te so postajale vse bolj masovne in vse bolj državotvorne. Udeležila sem se edino demonstracij proti možnosti omejitve pravice do splava, ki so bile leta 1992 pred slovenskim parlamentom.
Potem pa šele leta 2001 Obvoznice mimo nestrpnosti – pohoda proti homofobiji, ki je bil protest proti omejitvi vstopa za gejevska pesnika v Cafe Galerija in proti rasističnemu napadu na Afričane v Ljubljani. Seveda, gre za začetek Parade ponosa, ki je nikoli ne izpustim. Bila sem tudi na manjši manifestaciji Proti politiki izključevanja in procesu normalizacije družbe pred Orto barom 17. oktobra 2007, protestu proti ravnanju osebja lokala, ki je odslovilo lezbijki zaradi poljubljanja na javnem mestu. Udeležila sem se tudi shodov za pravice azilantov Urada za intervencije – UZI, pohoda proti zvezdniškemu srečanju Bush – Putin v Sloveniji, shoda za pravice živali …
Seveda se nisem udeležila majskih študentsko-dijaških demonstracij proti zakonu o malem delu, žal s poudarkom na množičnosti, odpadanju pouka in veselici. Če o letečih granitnih kockah niti ne govorimo. Pa o hormonsko-alkoholno navdihnjenem kazanju golih moških riti in tudi kakšnega penisa pred parlamentom – morda je to že v slogu nekoliko bizarne kampanje Ministrstva za šolstvo in šport RS, v okviru katere naj bi dijaki in dijakinje podpisovali izjavo Ponosen/a sem na (s)pol, ki se začne z nepozabno modrostjo: »Človeštvo je razdeljeno v dva (s)pola.« Howgh, bledoliki je govoril – kot bi rekli Indijanci v stripih.
Pa razdrimo kakšno o manifestaciji Parade ponosa za človekove pravice LGBTIQ-oseb, ki je vsako leto deležna očitkov o nekem strahovitem izzivanju. Kakšno izzivanje je, če so pohodniki in pohodnice na eni od Parad celo simbolno objemali slovenski parlament, drugič pa so se pred njim poljubljali? Tudi transparenti so miroljubni in posvečeni že skorajda izključno tradicionalnim vrednotam o družini, poroki, mamicah, očkih, otročkih in sploh temu, da gre »samo za ljubezen«. Slovenska parada lezbičnega in gejevskega ponosa tako rekoč ne predstavlja kakšnih hudo radikalnih idej, še manj pa imidžev. Kljub temu nikoli ne izostanejo blodne kritike na račun »razpuščenih« udeležencev in moških v tangicah, ki jih na naši paradi tako in tako ne boste videli. Mimohod divjih imidžev je pač stvar velikih, resda že precej skomercializiranih parad na Zahodu – pa še ob tem včasih sami geji in lezbijke rečejo, da napol slečeni udeleženci parad škodijo naši javni podobi, češ, da si bodo določeni heteroseksualci mislili, »da smo vsi taki«. A tradicionalni nasprotniki oziroma novodobni »kritiki« homoseksualne subkulture vedno že vnaprej vedo, kakšni smo, in tega mnenja niso pripravljeni spremeniti. Četudi je na ljubljanski paradi ponosa vse skupaj solidno, umirjeno, neagresivno, s tehtnimi zahtevami in nikoli ni pijanskih izgredov – samo zamislite si, da bi kakšen gej ali lezbijka zagnala granitno kocko v parlamentarno šipo! Odtlej nam ne bi dali niti kozarca vode, kaj šele kakršnih koli elementarnih pravic. In že ves čas bi »vedeli«, da smo točno taki. Čeprav je v resnici obratno: fizična obračunavanja z udeleženci Parade in poparadnih zabav so vedno del prikritega scenarija tistih, ki so si svoje življenje osmislili z ideologijo sovraštva do drugačnih.
Imam prijatelje in prijateljice, ki se ne udeležujejo nobenih javnih manifestacij, češ, da se »itak ne bo nič spremenilo«. Zato je bolje kot protestirati gledati teve, generalno očistiti stanovanje, sprehajati psa, prebrati knjigo ali se odpraviti na izlet. Tudi podpisovanje raznih peticij za enakopravnost ali proti mučenju ljudi in živali po njihovem nima nobenega pravega učinka. Četudi jim ne morem povsem oporekati, vendarle menim, da tudi molk nima pravega učinka oziroma prej pomeni strinjanje z obstoječim stanjem. Ki pa je velikokrat precej gnilo. In prav to bi le radi presegli. We shall overcome.
