Dobrodošli v pravni državi, »koju kokoš preleti za dva dana«

KOLUMNA

BarbaraPred leti mi je kolega pravnik, danes izredni profesor in tudi v mednarodnem prostoru priznan strokovnjak, dejal, da bo Slovenijo pokopalo to, da imamo od osamosvojitve dalje svoj pravni sistem. Čeprav ni eden tistih, ki bi se z nostalgijo spominjali starih jugoslovanskih časov – prej obratno, do njih goji veliko mero nezaupanja in antipatije – priznava, da so bili v Jugoslaviji nosilci razvoja in konsistentnosti pravnega sistema srbski in hrvaški pravni strokovnjaki. Za domišljene rešitve je potrebno ogromno pravnega znanja in dialoga med strokovnjaki, v Sloveniji pa zaradi majhnosti ne prvega ne drugega ni.

Tako lahko na slovenskih pravnih fakultetah profesorje obsežnejših pravnih področjih, kot sta kazensko in civilno pravo, preštejemo na prste dveh rok, profesorje večine drugih pravnih panog pa na prste ene roke (takole čez prst tri ali štiri aktivne profesorice družinskega prava, tri ali štiri profesorje stvarnega prava, podobno velja za delovno pravo, pravo socialne varnosti, stečajno pravo, konkurenčno pravi, avtorsko pravo itd.). Takšna podhranjenost onemogoča resno strokovno razpravo, posledično zmanjšuje kakovost pravnega sistema, vpliva na manjšo predvidljivost rezultatov pravnih postopkov, draži in podaljšuje reševanje sporov in viša stroške izmenjave pravno varovanih dobrin.

Podhranjenost strokovnega potenciala pravnih fakultet bi bilo mogoče uravnati s sistemskimi ukrepi, ki bi zagotovili večji kadrovski bazen in raziskovalne rezultate, ki bi okrepili delovanje pravnega sistema. To bi bilo mogoče tako v okviru pravnih fakultet kot tudi v okviru drugih institucij. A dogaja se ravno nasprotno. Tako na področju prava v zadnjih treh letih pravne fakultete niso dobile niti enega mladega raziskovalca, saj profesorji prava zaradi vpetosti v oblikovanje zakonodajnih rešitev, tradicionalne usmerjenosti v raziskovanje nacionalnega prava, delno pa tudi zaradi podcenjevanja pomena znanstvenoraziskovalnega dela nimajo dovolj mednarodno odmevnih objav in drugih zahtevanih referenc, ki so postavljene kot kriteriji za pridobitev mladih raziskovalcev. Takšni rezultati kažejo na popolno odsotnost vezi med raziskovalno politiko in potrebami slovenske družbe. Ne glede na to, kaj si mislimo o kakovosti slovenskih pravnih fakultet (sama si vsaj o dveh ne mislim slabo) in ne glede na to, kaj si mislimo o primernosti sistema, ki je v zadnjih letih dodelil mlade raziskovalce vsem trem protagonistom novogoriške fakultete za uporabne družbene študije, vsem pravnim fakultetam v državi pa niti enega, je nevstopanje mladih ljudi v raziskovanje prava za razvoj pravne stroke in delovanje države nacionalna katastrofa.

Nič bolje ni s podporo pravni stroki izven pravnih fakultet. Medtem ko je Janševa vlada leta 2005 v okviru ministrstva za pravosodje ustanovila javni zavod Študijski center za narodno spravo, še nobena vlada doslej ni začutila potrebe, da bi pri tem istem ministrstvu ustanovila neodvisen in sistemsko financiran pravni inštitut. Neodvisnih raziskovalnih centrov, kot so nemški Max Planck inštituti, ni niti v zasebni sferi.

Takšna podhranjenost pravne stroke se preslikava na kakovost pravnih rešitev, pa tudi na sistemska tveganja, ki spremljajo njihovo nastajanje. Verjetno smo edina država v Evropi, kjer so najpomembnejši zakoni s področja finančnega in bančnega sistema, insolvenčne zakonodaje in urejanja nepremičnin plod dela in znanja ene same osebe. Četudi gre za strokovnjakinjo nedvomnih strokovnih kvalitet, so ta pravna področja tako rekoč ugrabljena in odvisna od njenega sodelovanja, saj so hermetično zaprta, številni detajli pa so razumljivi izjemno ozkemu številu ljudi, občasno celo samo avtorici, ki se skoraj dvajset let izmenjuje v konfliktnih vlogah oblikovalke zakonodajnih predlogov, razlagalke nejasnosti sprejetih zakonov, predavateljice na seminarjih ter piske komentarjev zakonov. Takšna pravna ureditev poraja vsaj dvom v demokratičnost oblikovanih rešitev, praksa njihovega stalnega spreminjanja pa kaže tudi na vsebinske pomanjkljivosti  in nedomišljenosti.

Zgolj en primer za urejene pravne sisteme nepredstavljive zakonodajne rešitve, ki je posledica odsotnosti vsakršnega strokovnega dialoga, je nova ureditev vdovske pokojnine istospolnih partnerjev v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je bil sprejet pod Janševo vlado. Zakon uvodoma vdovsko pokojnino opredeljuje kot »pokojninski prejemek, ki pripada preživeli zakonski partnerici ali partnerju po umrlem zavarovancu ali uživalcu pokojnine, ob izpolnjevanju določenih pogojev pa tudi razvezanemu zakoncu, partnerju v zunajzakonski skupnosti ali partnerju v registrirani istospolni partnerski skupnosti, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon.« Pri tem najbolj bode v oči protiustavno ignoriranje neregistrirane istospolne partnerske skupnosti, za katero je Ustavno sodišče pred kratkim ugotovilo, da je »z vidika človekove pravice do dedovanja v bistvenih dejanskih podlagah primerljiva s položajem zunajzakonskih partnerjev«. V nadaljevanju  se zaplete tudi s pravico registriranih istospolnih partnerjev. Zakon namreč pod naslovom vdovska pokojnina v posebnih primerih določa pogoje, pod katerimi jo lahko uveljavljajo tudi neporočeni partnerji. Za heteroseksualne zunajzakonske partnerje postavlja kriterij triletnega skupnega življenja ali obstoj skupnega otroka, pri razvezanih zakoncih se pravica pogojuje s preživninsko dolžnostjo umrlega zavarovanca do bivšega zakonca, za registrirane istospolne partnerje pa pogoji niso nikjer določeni. Splošna določba torej vdovsko pokojnino registriranega istospolnega partnerja pogojuje z izpolnjevanjem pogojev, ki v nadaljevanju zakona niso navedeni. Takšna ureditev upravnim organom razpira prostor za interpretacijo, ali vdovska pokojnina registriranim istospolnim partnerjem sploh pripada. Zakonodaja, ki upravnim organom daje možnost odločanja po svoji (ne)naklonjenosti posameznim družbenim razmerjem, je odvečna. Če za uveljavitev pravice potrebujemo dolgotrajno pravdanje na sodiščih, je vseeno, če pravice v zakonu ni, saj imamo že po ustavi vse pravice, le iztožili jih še nismo. Zakonodaja je namenjena prav temu, da so razmerja urejena jasno, življenje predvidljivo, tožbe in sodišča pa odveč.

Če povzamem, zakon in zakonodajalec, ki družbena razmerja ureja na takšen način kot ZPIZ-2, je sramota za celotno pravno stroko: tako za tiste, ki so ga oblikovali, kot za tiste, ki so molče opazovali njegovo sprejemanje, kot za tiste, ki nismo opazili, da se pripravlja. Celoten kontekst te zmešnjave pa kaže na to, da je pravna država zgolj predvolilna floskula, ki se je pri nas udejanja s sprejemom še enega nedomišljenega zakona.

Tags from the story
More from Barbara Rajgelj

Zakaj so damski vložki leteli v Zokija, v Gašparja Gašparja pa ne?

  Pred, med in po letošnji Paradi ponosa so se vnele številne...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja