Moj samski izvenzakonski partner
Fant z liziko, ki ga vidite na desni, je letošnje poletje oglaševal zabavo Loveball. Na reklami ob njegovi sliki je bilo zapisano: »Washington. Star 23 let. Brazilec. V Evropo je prišel študirat. Spoznal je Španca, se vanj zaljubil in se z njim poročil. V Barceloni je to mogoče.« V Sloveniji pa je – z nekaj dobre volje – mogoče nekaj drugega.
Moj partner se je končno odločil, da se bo tudi uradno preseli k meni – čeprav tu biva že dolgo časa – in spremenil stalni naslov. Kot lastnik stanovanja sem zato moral z njim na Tobačno na oddelek za spremembe naslovov. Uradniku sva razložila, da bi rada prijavila skupno gospodinjstvo. »Potem pa vaju moram vprašati, v kakšnem razmerju sta,« nama je rekel. Pa smo tam!
»V partnerskem,« sem zabrusil nazaj, Uradnik pa je ob tem simpatično zardel, a še naprej ostal birokratsko hladno korekten. Potem je skoraj pet minut nekaj tipkal, nato pa kot iz topa izstrelil: »Napisal bom, da nista v sorodstvenem odnosu.« Midva sva se spogledala, češ – hej, to pa ni čisto pravi opis razmerja, v katerem sva – on pa je že hitel dodajati: »Vem, da obstaja možnost registracije, ampak v tem računalniškem programu tega še nimamo.« Aha, poznana birokratska zgodba. Me prav zanima, koliko gejevskih in lezbičnih parov, ki živijo na istem naslovu, je v statistikah zabeleženih pod kategorijo »nesorodstveni odnos«. Podobno so bili na Madžarskem ob zadnjem popisu prebivalstva vsi posamezniki, ki so napisali, da v skupnem gospodinjstvu živijo z odraslo osebo istega spola, ki ni njihov sorodnik – torej je šlo v večini primerov za istospolno partnersko zvezo – ob analizi števila gospodinjstev izbrisani kot »statistična napaka«.
»Kaj pa izvenzakonska skupnost?« sem ga vprašal, vedoč, da v pravnem smislu ta kategorija za istospolne partnerske zveze v Sloveniji ne obstaja. »Bom poskusil,« je rekel, »ampak ne vem, če bo prijelo.« Potem je spet kakšnih pet minut nekaj tipkal in izpolnjeval formular, slednjič pa je le pritisnil enter. »Prijelo je!« je potem ves navdušen rekel in se nama nasmehnil, češ sistem smo vrgli na foro. Zadovoljstvo je bilo skorajda večje na njegovi strani kot na najini: v njem se je prebudil revolucionarni duh alieniranega delavca!
Na koncu sva dobila potrdilo, na katerem je ob mojem imenu pisalo: nosilec gospodinjstva. Torej glava družine. (Birokracija hoče vedeti, kdo nosi hlače!) Ob partnerjevem imenu pa je bilo zapisano: samski. In zraven še: izvenzakonski partner/partnerica lastnika stanovanja.
Sistem smo vrgli na foro, ta pa je ob poskusu prilagoditve homoseksualnega razmerja na heteroseksualno matrico, vpisano v računalniški program, proizvedel nonsense (samski izvenzakonski partner), ki ga bodo statistične analize zagotovo izločile kot napako. Morda pa je sporočilo simbolnega pomena. Je res treba trpati naša razmerja v njihove matrice? Ali ni bolje, kot je konec sedemdesetih predlagal Michael Foucault, da uporabimo svojo seksualnost za »dosego mnogoterosti različnih oblik zvez«. Da iščemo alternativna razmerja, alternativne oblike. Alternativna poimenovanja. In se tako zoperstavimo državnemu in birokratskemu terorju, ki v kombinatoriki različnih partnerskih razmerij, izpostavi eno samo razmerje, ga glorificira in žlahtni s kopico privilegijev in pravic.
