Kolumna »Prazno-vanje«
Mojo pozornost je pritegnil naslov »Prazno –vanje« v prejšnji številki revije. Zaradi naslova nisem pričakoval veliko od kolumne. S poglobitvijo v tekst pa sem spoznal, da je kolumna bogata in izraža doživljanja, ki jih tudi sam občutim.
Velikokrat sem s prijatelji govoril o svojih občutkih ob raznih družinskih prazno–vanjih. Opisoval sem jim svoja doživljanja ter jim pred srečanji velikokrat klical: »Na pomoč!«. Bilo me je skoraj strah pred takimi srečanji oziroma moral sem se psihično pripraviti. Soočiti se bom moral nekaj ur z množico ljudi (no, na srečo »družina« ne dosega velikega števila), ki se nasmihajo, samo zato ker morajo. Pogovori bodo tako prazni, da pri njih ne morem sodelovati, če pa se za to odločim, je moje mnenje čudno, drugačno ter predvsem preslišano. Občutki opazovanja teh ljudi, medtem ko se mastno prehranjujejo, pa so zgodba zase. Njihovo mesno – tradicionalno prehranjevanje hitro napolni trebuhe ter jih moje pretežno (ali samo) zelenjavno prehiti in nadaljujem v obroku veliko več časa kot oni. Njihovi prijemi mastnih rebrc po goveji juhi so v meni zapustili posebne prizore. Dejanska posledica: svinjskih rebrc ne jem več!
Skratka, srečanja se udeležujem, ker moram ali ker so prisotni tudi ljudje, ki jih imam rad (moja babica, ki sem jo naučil, da zjutraj pije riževo mleko in dela rižoto s sojinim mesom). Res pa ne razumem tradicionalnega vpliva, kajti vsebina je tako prazna, da res nima več pravega pomena. Vesel sem, da nisem edini, ki na družinska srečanja gleda tako oziroma do njih goji približno enake občutke. Mislil sem, da sem edini udeleženec družinskih srečanj, ki ne uživa. Da sem edini, ki doživlja take prizore. Da sem edini, ki že ob začetku pričakuje konec.
Ne skrbi me, da bi kdo od družinskih članov prebral ta odziv na kolumno, kajti to je za njih tuj svet in zanje je bistveno, da se nadaljuje tradicija srečanj. Pa tudi razmislek o meniju (ki je, roko na srce, VEDNO enak: goveja juha, rebrca in krompir, pecivo – seveda prilagojen praznovanju) vzame preveč časa, da bi se ozirali na čudna doživljanja enega izmed udeležencev.
Veliko raje se udeležim srečanj, ki so izven družine, s prijatelji, vendar upam, da bom v prihodnosti doživel kdaj družinsko srečanje, kjer bom lahko dejansko prisoten!
