Branimir Štrukelj, glavni tajnik sindikata šolnikov, je eden boljših pogajalcev v Sloveniji. Gotovo pa najboljši pogajalec iz nevladnega sektorja. Sindikati, pa čeprav tega mnogi ne vidijo, so namreč eden od stebrov nevladnega sektorja v vsaki državi. So množične organizacije z urejenim financiranjem, financirajo jih člani z lastnim denarjem, prav množičnost in urejeno financiranje pa jim omogoča, da imajo profesionalne vodje in pogajalce. A ne glede na to se morajo ves čas braniti pred očitki o plačah, ki jih prejemajo, in podobno. Ali to kdaj kdo očita predsedniku gospodarske zbornice? Zakaj vse to?
A to je le en od aktivizmov, ki pa so na koncu, pa čeprav se borijo za zelo različne pravice in skupine ljudi, vsi zelo podobni. Podobni tudi v tem, da vse lahko doleti ne tako redek sindrom pregorenega in zlomljenega aktivista oziroma aktivistke. Tudi sam sem nenazadnje deset let vodil Društvo novinarjev Slovenije in zato o tem sindromu aktivistov govorim tudi iz lastnih izkušenj. A aktivisti in aktivistke o tem ne govorijo, nemalokrat tudi zato, ker se lastne situacije celo ne zavedajo. V javnem prostoru (torej v medijih) se namreč aktivisti praviloma pojavijo le, ko pride do konfliktne situacije. Na eni strani so visoka pričakovanja tistih, ki jih zastopajo. Na drugi strani so ponavadi profesionalni vladni pogajalci, populistični politiki, stranke in kar praviloma šlampasti novinarji, ki že z izbiro tistih, ki jih v debato vključujejo, podpihujejo debato in jo usmerjajo v prostor nestrpnosti in besednih dvobojev. A Štrukelj je profesionalec, večina aktivistov pa ob svojem aktivističnem delovanju hodi v redno službo in ima še kup drugih obveznosti. Večina aktivistov in aktivistk le brani pravice, zmage so redke, ponavadi so zmage le odmiki znotraj porazov. Kar seveda vodi v vedno nova razočaranja med podporniki, ki bi radi, da se njihov položaj že izboljša. Od aktivistov se pričakuje, da se bodo znali pogajati, dobro nastopati, da bodo vedno primerno oblečeni, da bodo znali načrtovati, bili pripravljeni na spin, da bodo sami zmogli izpeljati kakšno piarovsko potezo – vse to, kljub temu da je to v resnici njihova prostočasna dejavnost. Da to počnejo takrat, ko se drugi, tudi podporniki, ukvarjajo s športom, berejo dobre knjige, vzgajajo svoje otroke itd. In redko, res redko aktivist čuti vsaj delno hvaležnost od tistih, ki jih zastopa, njegovo življenje pa je zaradi javne izpostavljenosti postavljeno na glavo, sam je nemalokrat čustveno ranjen in prizadet. Mar kdo res verjame, da se človek ne spremeni po vsem, kar mu v javnih razpravah kot aktivistu stresejo na glavo? Da konflikti nimajo posledic zanj osebno? Mar kdo res verjame, da so aktivisti in aktivistke res brezbrižni, ko morajo brati o sebi res grde in grobe nesramnosti po rumenem tisku in forumih?
Žal je nevladni sektor poln teh ranjenih ljudi, poln aktivistov in bivših aktivistov, ki so na oltar v imenu svojih organizacij in boja za pravice tistih, ki so jih zastopali, dali svoja življenja. Pa ne v dobesednem smislu: a nemalo jih je, ki so jih ponavljajoči porazi, brezbrižnost zastopanih in javna izpostavljenost globoko zaznamovali. Nemalo veselih in pozitivnih ljudi se je skozi aktivizem spremenilo v sitnobne in razočarane ljudi – preprosto so plačali ceno tega aktivizma. Še več: v trenutku, ko so se začeli lomiti, se jim je lastna skupnost odrekla, ne da bi videla, da je njihov aktivist žrtev boja zanje. Ko so aktivisti potrebovali pomoč, so jih lastni ljudje nemalokrat zapustili in zavrgli. Kar je bila hkrati racionalna odločitev – nemalokrat pač postanejo res škodljivi. Mar ni na primer žensko gibanje polno ranjenih posameznic, ki so leta morale odgovarjati na najhujše žalitve in premlevati najbolj seksistične pripombe?
To velja tudi za glbt-aktiviste in aktivistke – pri čemer je šla v preteklih letih neizprosnost stigmatiziranja teh aktivistov prek meje ustavnosti. Zoper nestrpnost in sovražnost ni reagiral noben tožilec, pa čeprav so po ustavi in zakonodaji imeli vedno dovolj elementov in dokazov. In dejstvo je, da tudi glbt-skupnost – razen ko je šla za fizične napade in napade na Open – ni videla, da je njena naloga, da te ljudi zaščiti. Pa to ni kritika, ampak le opozorilo, da je delo aktivista eno najtežjih, da gre za izredno naporno življenje in da gre za veliko žrtvovanje. In seveda na drugi strani opozorilo aktivistom samim, da se morajo ves čas zavedati, da temu sindromu lahko podležejo: da je zgodovina preteklih bojev tudi zgodovina zlomljenih aktivistov in aktivistk, ki jih je dolgoletnost bojev zagrenila, celo tako, da so na koncu dejansko nemalokrat postali škodljivi za samo stvar.
Ni namen tega besedila postaviti spomenik aktivistom. Čeprav: zakaj pa ne?
