Šola: Tematiziranje neheteroseksualnosti pri pouku

Gejevsko in lezbično gibanje že od svojega nastanka opozarja, da se v šolah – pri pouku – o tematikah, vezanih na neheteroseksualnost, ne govori, in zato tudi zahteva, da se v učne načrte javnih šol vključijo eksplicitni cilji in vsebine, vezane na neheteroseksualnost. 27 let je torej že od te jasne in javno zastavljene zahteve. Pa je bila upoštevana? Odgovor ni tako preprost.

sola4 600

Raziskav, ki so proučevale tudi vzgojo in izobraževanje v javnih šolah v povezavi s spolno usmerjenostjo, je precej.1 Vse ugotavljajo, da se vsebine, povezane z neheteroseksualnostjo, praviloma pri pouku obravnavajo sporadično. Torej se … ali pa tudi ne. Veliko razlogov je mogoče našteti, da je tako. V besedilu bom govoril o dveh: o domnevno (ne)ustreznih učnih načrtih ter o bojazni strokovnih delavcev in delavk, da bi starši nasprotovali obravnavi za njih »moralno spornih« tematik.

Manko eksplicitnih omemb

Že Ksenija Komidar in Saša Mandeljc2 sta pri pregledu učnih načrtov obvezne osnovne šole ugotovili, da besed oziroma besednih zvez kot sta »homoseksualnost« in »spolna usmerjenost« praktično ni. Izjema je učni načrt predmeta Družba,3  kjer je kot operativni učni cilj v 5. razredu zapisano, da učenke in učenci »spoznajo, da so ljudje v skupnosti različni (na primer: po starosti, veri, spolni usmerjenosti, etnični pripadnosti, družbeno-ekonomskem statusu; družbene, kulturne razlike idr.) in prepoznajo stereotipe v povezavi z njimi«. Učenci in učenke – kot je zapisano tudi v standardih znanja – bi torej pri tem predmetu morali spoznati nekatere razlike med ljudmi.

Očiten manko eksplicitno zapisanih ciljev, ki zadevajo tudi spolno usmerjenosti (in še katero od drugih osebnih okoliščin!) je simptomatičen in problematičen. Če predpostavljam, da je zgoraj navedeni primer tudi edini primer eksplicitne omembe spolne usmerjenosti, ali to pomeni, da lahko oziroma da morajo učitelji in učiteljice obravnavati to tematiko pri pouku le na tem mestu?

Šola, formalni okvir in človekove pravice

V nadaljevanju bom, opirajoč se na formalni okvir, ki obvezuje javne osnovne šole, pokazal, da temu seveda ni tako. Slovenijo namreč zavezujejo podpisani mednarodni dokumenti, denimo Evropska konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1994). In prav človekove pravice, sledeč Claudu Lefortu, postavljajo okvir za soglasje o skupnih načelih glede ideala sobivanja, ne pa vsebine idealnega življenja. Človekove pravice predstavljajo v tem oziru »vest prava« in legitimen kriterij razsojanja v družbi, kjer soobstajajo številni in različni vrednotni sistemi. Človekove pravice in dolžnosti tako vključujejo tudi družbeno etiko v neizbežno razklani (sodobni) družbi.

Delovanje javnih šol in drugih vzgojno-izobraževalnih institucij urejajo številni zakonski in podzakonski akti ter drugi dokumenti: od Ustave Republike Slovenije, šolske zakonodaje, učnih načrtov posameznih predmetov, do vzgojnih načrtov osnovnih šol. Delo strokovnih delavcev in delavk v šolah je torej produktivno zamejeno s številnimi (formalnimi) normami, ki se med seboj prepletajo in podpirajo. Te morajo strokovne delavke in delavci pri svojem delu spoštovati. Formalne določbe njihovo delo zamejujejo, po drugi strani pa jim nalagajo dolžnost vzgajanja in izobraževanja v skladu s človekovimi pravicami (in dolžnostmi).

Eno izmed določil je tudi že ničkolikokrat citirani 14. člen Ustave, ki terja enakost pred zakonom – ne glede na različne osebne okoliščine. Čeprav spolna usmerjenost ni izrecno navedena, je zanikanje vključenosti v »osebne okoliščine« lahko le posledica (zlonamernega) sprenevedanja, saj je že komisija Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja v 90. letih zapisala, da je tudi spolna usmerjenost zajeta kot »osebna okoliščina« v 14. členu Ustave. V prid temu govorijo tudi razsodbe Ustavnega sodišča. Slednje je namreč že večkrat zapisalo, da je spolna usmerjenost, »čeprav ni izrecno navedena, nedvomno ena izmed osebnih okoliščin iz 1. odstavka 14. člena Ustave«.4

V luči 14. člena Ustave je tako potrebno brati tudi cilje, ki jih navajata Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ter Zakon o osnovni šoli v 2. členu: denimo vzgajanje za medsebojno strpnost, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, poznavanje in odgovoren odnos do sebe in do drugih ljudi  in spodbujanje zavesti o integriteti posameznika.

Če si sposodim dikcijo Judith Butler, subverzivni potencial šole torej ni v preklicu Zakona, temveč v njegovem prerazvitju – kar paradoksalno pomeni le dosledno spoštovanje in upoštevanju njegovih določb. Preseganje heteronormativnosti delovanja šolskih institucij je tako mogoče – še več, določbe to pravzaprav nalagajo – preseči v njihovih lastnih okvirih. Rečeno konkretneje: če heteronormativnost razumemo kot pogosto neopazno privilegiranje heteroseksualnosti in njenih satelitov, zgubi v kontekstu človekovih pravic tisti drugi del besede, tj. normativnost, in (p)ostane le še del različnosti. In prav to je poanta človekovih pravic: spoštovanje različnosti, ki pomeni (tudi), da se v šoli ne sme nikogar izključevati ali privilegirati.

Raba učnih načrtov skozi očala človekovih pravic

Naj do sedaj navedeno ilustriram na dveh primerih. V veljavnem učnem načrtu Zgodovine v 9. razredu osnovne šole je med izbirnimi temami tudi Spreminjanje vsakdanjika v 20. stoletju, kjer se eden izmed operativnih ciljev, iz katerega je izpeljan tudi ustrezen standard znanja, glasi takole: učenke in učenci »opišejo vpliv družbenih gibanj na način razmišljanja v razvitem svetu in navedejo primere«, predlagana vsebina so »civilna družbena gibanja«. Učitelj je pri svojem delu strokovno avtonomen, kar pomeni, da, izhajajoč iz splošnih in operativnih ciljev ter drugih določb formalnega okvirja, kamor sodi tudi temeljna zahteva po kritičnem, objektivnem in pluralnem delovanju, sam izbira konkretne vsebine in metode, s katerimi bo sledil predpisanim ciljem in otroke pripeljal do (kot standard zapisanega) znanja. Rečeno še nazorneje: učitelj nima predpisane konkretne tematike, ki jo mora obravnavati, da bi otroci znali opisati »vpliv družbenih gibanj na način razmišljanja« in znali »navesti primere«. Mora pa pouk potekati na kritičen, objektiven in pluralen način, ne da bi učence in učenke indoktrinirali. V kontekstu zgoraj opisane logike tako ni ovir, da učitelj ne bi obravnaval (tudi) upora v Stonewallu 1969 ali (tudi) nastanka gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji leta 1984.
Drug primer navajam iz učnega načrta predmeta Spoznavanje okolja iz 1. vzgojno-izobraževalnega obdobja. V okviru teme Skupnosti, učenci in učenke »prepoznajo oblike družinskih skupnosti in razvijajo strpen odnos do njih«. Tudi kot standard znanja je zapisano, da učenka oziroma učenec »pozna različne oblike družin in sorodstvene odnose v ožji in širši družini«. Istospolne družine v tem kontekstu seveda niso eksplicitno navedene, a zgoraj omenjeni kriteriji zahtevajo, da jih učitelj obravnava. Nenazadnje zahtevajo to v besedilu predstavljeni in v šolski zakonodaji zapisani splošni cilji vzgoje in izobraževanja v javnih šolah.

Nasprotovanje staršev – primer z Evropskega sodišča za človekove pravice

V skladu z 2. členom Prvega protokola k Evropski konvenciji (1994) imajo starši pravico, »da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem«. Ali to pomeni, da lahko prihrumijo v šolo in zahtevajo, da se »istospolnih družin« ali »gejevskega in lezbičnega gibanja« ne omenja, šola pa mora tej zahtevi ugoditi? Da lahko torej samovoljno določajo, katere vsebine so primerne, katere pa ne?

Odgovor je – ponovno – ne. To dokazujejo številne razsodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Zadnji relevantni primer je Dojan in drugi proti Nemčiji.5 Naj na kratko predstavim razburljivo dramo iz mesteca Saltzkotten (Severno Porenje – Vestfalija). Tamkaj je pouk spolne vzgoje obvezen za vse učenke in učence 4. razreda osnovne šole. Deloma je pouk potekal v obliki gledališke delavnice, ki so jo izvedli zunanji izvajalci in izvajalke, tematizirane pa so bile teme kot so spolna nedotakljivost in zlorabe. Starši so pred začetkom obravnave vsebin o tem obveščeni, ravno tako imajo pravico, da se seznanijo z gradivi, ki se bodo pri pouku uporabljala. A se je kljub temu zataknilo: po prepričanju nekaterih staršev so bile posamezne vsebine »delno pornografske«, v nasprotju s »krščansko etiko«, spolnost je bila obravnavana »liberalno in emancipatorno«, kar naj bi vodilo v »prezgodnjo seksualizacijo otrok«. Starši so v zvezi s preventivo pred spolnimi zlorabami presodili, da je njihova vzgoja v krščanskem duhu seksualne čistosti pred zakonsko zvezo zadostna zaščita pred spolnimi zlorabami. Šola je prošnjo staršev, da bi bili njihovi otroci oproščeni obiskovanja pouka spolne vzgoje, zavrnila, starši pa so nato otroke zadržali doma. Sledila je denarna kazen, pritožba na sodišče, ki je potrdilo odločitev šole, ponovna pritožba na višjo sodno instanco … Zgodba se je vlekla nekaj let, denarne kazni so se nabirale – ker jih starši na neki točki niso več želeli plačevati, so pristali celo v zaporu.

In kako je odločilo sodišče? V tem primeru 2. člen Prvega protokola ni bil kršen. Najprej je sodišče preverilo, ali so šola in lokalne oblasti kršile domačo zakonodajo. Do kršitev ni prišlo. Še pomembnejša pa je interpretacija 2. člena Protokola, ki jo sodišče ponavlja že vsaj od leta 1976. Poanta namreč ni v tem, da bi bili otroci zaščiteni pred informacijami, ki bi lahko bile interpretirane tudi v nasprotju z njihovimi prepričanji, temveč varuje otroke pred indoktrinacijo, tj. istovetenjem s partikularnimi stališči. Zato mora pouk potekati na kritičen, objektiven in pluralen način. V konkretnem primeru se torej ni pričakovalo, da otroci sprejmejo določen pogled na spolnost, temveč da različne poglede spoznajo. To pa ni v nasprotju z obravnavanim členom Protokola.

Staršem so torej postavljene meje: njihovim zahtevam ni mogoče ugoditi, v kolikor so zahteve v nasprotju s skupnim vrednotnim okvirom – tj. v nasprotju s človekovimi pravicami in dolžnostmi. Rečeno preprosto: šola ne sme dopustiti, da bi homofobični starši uveljavljali svoje homofobične zahteve.

Pomen odločitve sodišča

Če se za konec vrnem še na »družinski« primer, ki sem ga navedel pred kratko predstavitvijo razsodbe. Pri obravnavi različnih oblik družinskih skupnosti 2. člen Prvega protokola učiteljem in učiteljicam ne preprečuje, da ne bi obravnavali tudi tiste družinske oblike, ki jih je večina pred časom zaprla v bunker. Iz tega člena izhaja le, da mora pouk potekati na kritičen, objektiven in pluralen način, ki ne sme voditi v indoktrinacijo.

V tem smislu je zahteva, ki jo je pred 27. leti postavilo gejevsko in lezbično gibanje, formalno (ustrezno) rešena v zakonih in aktih, ki urejajo delovanje javnih šol. Res pa je, da v učnih načrtih eksplicitnih ciljev in standardov znanja, ki bi bili vezani na neheteroseksualnost, tako rekoč ni. In smiselno bi bilo, da jih v učne načrte zapišemo, saj je skrivanja za izgovorom, češ da za obravnavo neheteroseksualnosti pri pouku »ni formalne podlage«, dovolj.

Aleš Zobec

Homofobija in transfobija v šolah

sola

Na Legebitrini konferenci Prebijmo molk. Zakaj se vsi smejijo? Ker je Mitja Blažič tik pred slikanjem rekel: “Saaay Pahor!” Foto: Nada Žgank/Memento

Februarja je v Hotelu Mons v Ljubljani potekala 3-dnevna mednarodna konferenca »Prebijmo molk: O homofobiji in transfobiji v šolah«, ki je združila okrog 50 udeležencev in udeleženk: pedagoških delavcev in delavk, oblikovalcev in oblikovalk politik ter predstavnikov in predstavnic vladnih teles in nevladnih organizacij iz 18-ih držav EU, ki želijo pri svojem delu zagotavljati varno šolsko okolje za vse mlade.

Konferenco je otvoril predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je s svojim govorom privzdignil kar nekaj obrvi, saj je v njem med drugim dejal: »Spolna usmerjenost ljudi je stvar njihove svobode. Omejena je le s svobodo drugih. Nič v moderni družbi ne more in ne sme premikati te meje.« Kaj točno je mislil s temi besedami, ni želel pojasnjevati. Špekuliramo lahko, da je želel imeti govor v stilu Baracka Obame. A je imel namesto tega govor v stilu Boruta Pahorja.

Konferenca je bila kljub temu uspešna, saj je na agendo postavila zagotavljanje varnega šolskega prostora za vse.

Eva Gračanin

______________________________

1 Empirične podatki so na voljo v Vsakdanjem življenju gejev in lezbijk (Švab in Kuhar 2005), ki je v celoti dostopno na spletnih straneh Mirovnega inštituta. Na spletnih straneh Legebitre pa so dostopna poročila iz raziskav Vsakdanje življenje istospolno usmerjenih mladih v Sloveniji (Kuhar, Maljevac, Koletnik in Magić 2008), Oprostite, gospa učiteljica, ste lezbijka? (Magić in Janjevak 2011) Homofobija na naši šoli (Magić 2012).
2 Diplomska naloga Ksenije Komidar in Saše Mandeljc je dostopna na spletnih straneh Oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete.
3 Vsi učni načrti so dostopni z nekaj kliki po spletnih straneh pristojnega ministrstva – zdaj Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.
4 Besedila so v celoti dostopna na spletnih straneh Ustavnega sodišča. Naveden citat je iz odločbe U-I-425/06-10, ta navedba se ponovi tudi v zadnji razsodbi Ustavnega sodišča v tej zvezi (U-I-212/10-15). Spolna usmerjenost kot osebna okoliščina je navedena tudi v Kazenskem zakoniku RS, Zakonu o delovnih razmerjih ter Zakonu o uresničevanju načela enakega obravnavanja.
5 Razsodba je v celoti dostopna preko spletne strani HUDOC Database.

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Četrtkovi dialogi: Mingl večer

Že dolgo niste igrali Taroka? Mogoče želite preživeti večer ob svečkah, igranju...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja