Pismo iz Vermonta

26. junija zjutraj sva bila, tako kot več kot sto tisoč drugih, prilepljena na računalniški zaslon in gledala prenos v živo na scotusblogu (spletni strani, ki spremlja primere ameriškega Vrhovnega sodišča) ter poslušala žvenket vsakega tvita, medtem ko so končno prihajali na dan sklepi o enakopravnosti istospolnih porok.

Za enakopravnost zakonskih zvez se nisva začela boriti zato, ker sva se hotela tudi sama poročiti. Pravzaprav so naju spodbudile retorika nasprotnikov istospolnih zakonskih zvez in sprevržene laži homofobov, da sva spregovorila, pisala in lobirala za enakopravnost. Tega je zdaj že 15 let, odkar je Vermont leta 2000 postal prva zvezna država, ki je dejansko naredila prve korake proti enakopravnosti, in sicer z uvedbo civilnih zvez, ki so bile pravno enakovredne zakonskim zvezam. Prelomen odlok, pa vendar: izraza »zakonska zveza« oz. »poroka« nismo smeli uporabljati. To je bila zakonska zveza, ki si ne drzne izgovoriti svojega imena; kvaziporoka.

kevin2 600

Zanimiv – in obenem moteč – vidik napredovanja istospolnih porok v Vermontu in drugih zveznih državah je to, da so argumenti od vsega začetka eni in isti. Istospolni pari zahtevajo samo enakopravnost, za nasprotnike pa je zakonska zveza samo za heteropare zato, ker se heteroseksualci lahko razmnožujejo, oziroma zaradi tradicije oziroma zato, ker če dovolimo, da se tudi istospolni pari poročajo, kaj bo sledilo? Poligamija? Incest? Sodomija? Argumenti proti istospolnim porokam so odvisni od ravni razpravljanja: spletni komentarji, pisma bralcev, kratka pričanja v zveznem kongresu – ti so bili po navadi najhujši. Če se niso sklicevali na Sveto pismo (ki k sreči ne vpliva na civilno pravo), so tarnali o boleznih in analnem seksu. Čeprav je bilo po želji po poroki lezbijk še enkrat več kot gejev, jih nasprotniki nikoli niso omenjali. V kongresu so bile nevidne; lezbični par je lahko pričal z otroki v naročju, takoj potem pa je kakšen homofob poudaril, da geji širijo aids in se ne morejo razmnoževati. Sodne zadeve in zakonodajne razprave so bile manj surove, argumenti proti enakopravnosti pa so se običajno vrteli okoli rojevanje otrok in tradicije.

Leta 1999 sva na televiziji gledala ustne argumente v uspešni obravnavi na vermontskem Vrhovnem sodišču. Leta 2004 sva brala o razsodbi v zadevi Goodridge v Massachusettsu – prvi, ki je v ZDA omogočila popolno enakopravnost zakonskih zvez. Leta 2008 sva prebrala razsodbo kalifornijskega Vrhovnega sodišča, ki je v tej zvezni državi omogočila enakopravnost, vendar jo je referendum – Predlog 8 – razveljavil manj kot pet mesecev pozneje. Leta 2009 je Vermont zadevo znova preučil in predlagal zakon o istospolnih zakonskih zvezah. Na žalost je takratni republikanski guverner dal veto na predlog zakona, toda po skrajno napetem glasovanju je kongres razveljavil guvernerjev veto; potrebno dvotretjinsko večino so presegli za en sam glas. Vermont je tako postal prva zvezna država, ki je uspešno uzakonila istospolne poroke, in edina, ki je razveljavila veto.

Leta 2010 je zvezno sodišče razveljavilo Predlog 8. Tožbo sta vložila slavna odvetnika – liberalec in konservativec – z dolgoletnimi izkušnjami na Vrhovnem sodišču, sodnik pa je bil Vaughn Walker. Prvič je sodna obravnava vključevala strokovna pričanja o homoseksualcih, nasprotniki pa so morali priseči, da bodo govorili resnico, zato je bila večina njihovih argumentacij izničena. Nasprotnikom je sicer uspelo preprečiti vstop novinarskih kamer v dvorano za njihov sijajni poraz, ampak kljub temu je Dustin Lance Black na osnovi transkripcij dogodek prikazal v gledališki predstavi s preprostim naslovom 8, da bi javnosti pokazal, kako šibki so bili argumenti proti istospolnim zakonskim zvezam. Sklep sodišča je po pritožbi potrdilo tudi Vrhovno sodišče leta 2012.

Medtem je vse več zveznih držav doseglo enakopravnost bodisi na sodišču bodisi prek zakonodajnega postopka. Toda vsa ta prizadevanja za enakopravnost je na zvezni (tj. vsedržavni) ravni izničil zakon, ki ga je kongres sprejel leta 1996 in je imel orwellovsko ime »Zakon za zaščito zakonske zveze« (Defense of Marriage Act – DOMA). Ta zakon v resnici ni ščitil zakonskih zvez, samo istospolnim parom je preprečeval, da bi jih država priznavala, in v veljavo je stopil, še preden bi katera zvezna država sploh uvedla karkoli v zvezi z istospolnimi porokami. Večina ugodnosti, ki jih prinaša zakonska zveza, je v ZDA omogočena šele na zvezni ravni – davčne olajšave, socialno varstvo, dedovanje itd. Zaradi zakona DOMA torej ni bilo pomembno, ali je bil istospolni par v civilni zvezi (Vermont, nekaj časa Connecticut, New Jersey, Kolorado), skupnem gospodinjstvu (Kalifornija, Washington) ali zakonski zvezi (12 zveznih držav ter D. C. do leta 2013). To je pomenilo, da tudi če so posamezne zvezne države opredeljevale istospolne zveze kot »zakonske zveze«, to v resnici niso bile, saj pari niso imeli vseh pravic, ki jih omogoča zakonska zveza. Vrhovno sodišče je letos končno obravnavalo zakon DOMA, potem ko si je že več primerov utrlo pot skozi sodni sistem. Nasprotno od sodne obravnave o Predlogu 8 je marca televizija prenašala ustne argumentacije v živo.

To so bili prvi odmevni primeri o pravicah homoseksualcev na Vrhovnem sodišču od zadeve Lawrence proti Teksasu leta 2003, ki je razveljavila vse zakone proti sporazumnim homoseksualnim spolnim odnosom v ZDA. Ja: analni spolni odnosi so bili v nekaterih zveznih državah protizakoniti vse do leta 2003, sodišče jih je izrecno potrdilo leta 1986. Trenutno je Vrhovno sodišče razdeljeno na konservativce in liberalce, zato je marsikoga skrbelo, ko se je pokazalo, da bodo tam dokončno odločali o teh primerih. Toda nekateri primeri so bili tako očitno diskriminatorni, da je bilo težko pričakovati, da ne bodo razsodili njim v prid. Pare iz Vermonta in Massachusettsa, na primer, je njihova zvezna država obravnavala enakopravno, sama vlada ZDA pa jih je zapostavljala.

V zadevo DOMA je bila vpletena Edie Windsor, katere kanadsko zakonsko zvezo s Theo Spyer je njena domača zvezna država New York priznavala. S Theo sta bili skupaj 44 let, ko je Thea umrla. Ker pa zvezna vlada ni priznavala njune zakonske zveze, je morala Edie plačati več sto tisoč dolarjev davkov, ker je podedovala nepremičnino od ženske, ki jo je bila vlada prisiljena obravnavati kot neznanko. O njuni zgodbi je bil posnet krasen dokumentarni film Edie and Thea, A Very Long Engagement (2009).

Ko je zadeva prišla na sodišče, sta že predsednik Obama in pravosodni minister Eric Holden, ki običajno na sodišču zagovarja ameriške zakone, zaključila, da je 3. člen zakona DOMA dejansko protiustaven, zato ga vlada ni hotela braniti in je sodišču celo predložila kratko razlago proti zakonu. Zakon DOMA je zagovarjala skupina kongresnikov, ki je z davkoplačevalskim denarjem branila neenakopravno obravnavanje istospolnih parov. Sodišče je presojalo tudi Predlog 8. Čeprav so ga sodišča nižje stopnje že razveljavila in ga zvezna država Kalifornija ni hotela braniti, so se pobudniki Predloga 8 pritožili, da bi ga država znova uveljavila. Po pritožbi so morali istospolni pari v Kaliforniji, ki so se za nekaj mesecev leta 2008 lahko poročili, preprosto čakati.

Marca sva potovala po Franciji in sva tam poslušala ustne argumentacije v obeh zadevah (sodobna tehnologija je neverjetna). Če nekaj let spremljaš naš sodni sistem, veš, kako se bo odzval vsak od devetih vrhovnih sodnikov, in niso nas razočarali. Vse sodnice so podprle enakopravnost. Sodnica Ginsburg je vprašala, zakaj bi se morali istospolni pari zadovoljiti z zvezo, ki je kot »posneto mleko« – torej lažno zakonsko zvezo. Sodnica Kagan je vprašala, zakaj dovoljujemo starejšim parom, ki so že prešli rodno dobo, da se poročajo, če naj bi bil namen zakonske zveze »odgovorno spočetje« (prav ta argument je prevladal v Vermontu in Massachusettsu). Odvetnik, ki je zagovarjal Predlog 8, je poudaril, da je tudi pri starejših parih eden od zakoncev še vedno lahko ploden, in sodnik Scalia ga je podprl s primerom senatorja Stroma Thurmonda (ki je spočel večino otrok po 70. letu). Ni jasno, kaj ima to opraviti s sklepanjem zakonske zveze s starejšo žensko.

amerika

Junijski sklep Vrhovnega sodišča je potrdil razsodbo nižjega sodišča, da je kalifornijski Predlog 8 protiustaven, ker njegovi zagovorniki niso imeli pravice izpodbijati razsodbe; lahko bi jo izpodbijala samo država, ta pa je odklonila. Čeprav je bilo to dobro za Kalifornijo, je sklep temeljil na formalnosti, sestavil pa ga je konservativni sodnik John Roberts. Sklep za zadevo Windsor je prebral sodnik Kennedy, ki je sestavil sklep v prejšnjem uspešnem primeru o pravicah istospolnih parov, Lawrence proti Teksasu: 3. člen zakona DOMA, ki je prepovedoval zvezni vladi, da bi priznavala zakonske zveze istospolnih parov, je bil razveljavljen zaradi protiustavnosti. Razsodbi sta bili očitna zmaga za lgbt-pravice.

Nobena od dveh razsodb ni pomenila, da bodo istospolne poroke obvezne ali da bo zakonska zveza para, ki se bo preselil iz zvezne države, ki priznava istospolne zakonske zveze, kot na primer Vermont, v drugo zvezno državo kot Teksas, priznana. Prav tako nista določala, da si geji in lezbijke zaslužijo strog pravni nadzor kot zaščiten družben razred, tako kot druge manjšine. Kljub temu pa sta dvignila merila in postavila večje ovire tistim, ki bi nas radi diskriminirali. Pri zadevi Windsor je Kennedy zapisal, da je zakon DOMA protiustaven iz dveh razlogov: »Kar zvezna država New York šteje kot enako, zvezna zakonodaja šteje kot neenako na osnovi zakona, ki je ustvarjen, da bi oškodoval prav tisti družbeni razred, ki ga želi zvezna država zaščititi.« Poleg tega je večinsko mnenje izpostavilo, da je zakon DOMA stopil v veljavo iz gole nenaklonjenosti do homoseksualnih oseb – sprejeli so ga samo zato, ker jim nismo všeč: »Zgodovina uveljavljanja zakona DOMA in njegovo besedilo samo dokazujeta, da je bilo poseganje v enako dostojanstvo istospolnih zakonskih zvez, dostojanstvo, ki ga zagotavljajo posamezne zvezne države v skladu s svojo suvereno oblastjo, več kot postranski učinek zveznega statuta. Bilo je njegovo bistvo.« DOMA ustvarja »drugorazredno zakonsko zvezo,« ki »jemlje ugled parom« in »ponižuje deset tisoče otrok, ki odraščajo z istospolnimi pari.«

Poleg večinskih mnenj Vrhovnega sodišča so bila podana tudi ločena mnenja, ki so lahko prav tako zgovorna kot argumenti, ki nazadnje prevladajo. V zadevi Lawrence, na primer, je Scalia nasprotoval legalizaciji analnih spolnih odnosov, češ da bi lahko tako razsodbo izkoristili za upravičevanje enakopravnosti istospolnih zakonskih zvez. Pa še prav je imel: na podlagi tega sklepa je leto pozneje sodišče v Massachusettsu omogočilo istospolne poroke. Roberts se zdaj ne strinja z večinskim sklepom, da je bil namen zakona DOMA uveljavljati neenakopravnost: »Politike ne gre označevati kot licemerske« (kot bi bili politiki imuni proti predsodkom). Scalia ima še bolj odklonilno mnenje. Prepričan je, da so obtožbe, da je bil namen zakona DOMA ponižanje homoseksualnih oseb, neutemeljene (seveda; zakaj je potem zakon nastal?). Poleg tega ga zelo skrbi, da bo večinski sklep, po katerem je zanikanje zakonske zveze istospolnim parom samo zato, ker nekomu niso všeč, protiustavno, utrlo pot drugim poskusom izpodbijanja zakonov proti homoseksualcem: »Kako lahko, pravzaprav celo neizbežno je priti do istega zaključka glede zakonov zveznih držav, ki ne istospolnim parom onemogočajo zakonski stan. S tem ko večina uradno razglasi, da je vsak, ki nasprotuje istospolnim porokam, sovražnik dostojnosti, dobro oboroži vse, ki bi radi izpodbijali zakone, ki omejujejo zakonsko zvezo na njeno tradicionalno opredelitev.« Neizbežno! Iz njegovih ust v božja ušesa!

kevin in erniePo razsodbi, ki je bila že sama po sebi vznemirljiva zaradi pravnega precedensa za vse prihodnje primere, je že prišlo do konkretnih sprememb. Zvezne agencije, ki urejajo davke in socialno varstvo, prilagajajo svoja pravila, da bi obravnavala istospolne pare popolno enakopravno. Pentagon bo obravnaval poročene istospolne pare v vojski tako kot heteroseksualne pare. Najočitnejša sprememba pa je mogoče to, da tujim soprogom in soprogam gejev oz. lezbijk že izdajajo vizume in zelene karte; takšnim istospolnim parom ne bo treba več živeti zunaj ZDA zaradi diskriminatornega zakona. Razsodba je predramila ljudi: nenadoma je to resnično in biti v zakonski zvezi pomeni resnične ugodnosti, zato ljudje hitijo spreminjat civilno zvezo in skupno gospodinjstvo v zakonsko zvezo. Razlika ni več zgolj simbolična. Polnopravna zakonska zveza za vse se zdi zdaj bolj dosegljiva, saj jo ima zdaj že tretjina ameriškega prebivalstva in dejanska krivica neenakopravnosti je postala povsem očitna.

Zdaj sva v zakonski zvezi in po junijski razsodbi Vrhovnega sodišča je zakonska zveza iz Vermonta povsem enakovredna tudi na vsedržavni ravni. Zato naju je nedavni sklep Vrhovnega sodišča tako razveselil. Po svoje je bil to vrhunec prizadevanj preteklih 15 let ali celo več. Prednosti so drobne, a tudi velike. Ko zdaj prečkava mejo in naju vprašajo, kako se poznava, lahko rečeva, da sva poročena, ne da bi nama bilo treba še kaj razlagati.

Kevin Moss in Ernie McLeod

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Usposabljanje za medkulturno vzgojo

Mitja Blažič iz Društva Informacijski center Legebitra je sodeloval na usposabljanju za...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja