REPORT
… požirek iz studenca naše civilizacije …
Zacvrčal sem tobak pod zimzelenom in se čudil. Iz zemlje in prahu so se sestavljale kamnite stavbe, stebri so se celili kot hrastave rane, strohneli les je oživel v mogočne tramove, plevel je izginjal pod belim prodom panatenske ceste, vodna ura je ritensko odmerjala čas, ljudje so vreli od festivalskega veselja boginji civilizacije. Pred menoj je raslo antično mesto, starodavna agora, s tempeljskimi devicami, svečeniki, misleci, filozofi, mistiki, igralci, glasbeniki, trgovci, obrtniki, vojščaki, atleti, pomorščaki, državljani in sužnji, kjer smo prvič dojeli, da smo ljudje drug drugemu lahko veliko bolj ljudje in je življenje veliko lepše, če namesto tiranov in trinogov sami odločamo o oblikah in vsebinah svojih usod. Sedel sem na ožgani popkovini demokracije in se spraševal, ali smo idejo z razširitvijo koncepta državljanstva, z dovršenostjo predstavniškega sistema, izpopolnitvijo treh vej oblasti, sekularizacijo, s sodobnimi koncepti človekovih pravic in svoboščin … približali idealom civilizacije, ali je ob gospodarsko-političnih spregah, lastništvu, komercializaciji in trivializaciji medijev, potrošniškem kapitalizmu, hiperindividualizmu, Vatikanu in korupciji … neposrednost in pravičnost demokracije po več kot dva tisoč letih mrtva. Sedel sem na točki ideje, ki si je podredila svet, kot najboljša izmed slabih možnosti in upal, da bo prav od tod spet zavrelo in vrglo oblo z razmajanih tečajev.
Z vrha Partenona je jasno, kaj je bilo starim Grkinjam in Grkom sveto: Atena, Dioniz in Herakles. Transcendenca, politika, umetnost in šport. Le da je bilo religiozno mnogo bolj pluralno, kot v vseh monoteizmih predantike in sodobnosti, boginje in bogovi mnogo bolj človeški. In svobodni. Tudi seksualno. Zato je bilo nujno ob vsakem zatonu na vrhu Akropole atensko druščino poklati, da sta se iz njihove krvi lahko zableščala zdaj križ, zdaj minaret. Z njima je veliko lažje držati ljudi v šahu. Sploh če jih držiš za jajca in jim odrežeš klitoris ali pa jih vsak dan spomniš, da so prah in se bodo v prah kmalu povrnili. In da je seksualno po naravnem redu stvari (skoraj) samo za reprodukcijo. Dveh (s)polov. Za nadaljevanje civilizacije. (Sic!) Tudi šport je bil bolj resničen. In atleti so se pod pekočim soncem med olimpijskimi igrami mikastili nagi. Za oljčni venec na temenu. Le kako je stari civilizaciji uspelo tako organsko spojiti telesnost in duha, mišice in um, fizičnost in onostranstvo, apoliničnost in dionizičnost … da mnogi od renesanse naprej masturbiramo samo še na te ideale? Evropa temelji na krščanski tradiciji? Ju uiš!
Spodaj, med sodobnimi Grkinjami in Grki, je bilo veliko manj transcendentalno. V prestolnico naju je z islandskega pepela vrglo neposredno na otvoritev četrtega festivala gejevskega in lezbičnega filma. Prizori – zelo domači. Atenske različice Mozetiča, Sukičke, Suzane Tratnik … so se sukale na improviziranem odru pred projekcijskim platnom in gostobesedno, na dolgo razlagali, s kakšnimi pizdarijami vse so se morali letos soočiti in kdo vse je poskušal še v zadnjem trenutku ovirati začetek festivala, a jim je naposled vseeno uspelo. V resnici nisem razumel niti besede. In je bilo vse skupaj samo plod moje degenerirane aktivistične možganovine. Najbrž je moralo biti zelo zabavno, saj so se ljudje, kljub skoraj enourni zamudi (ki se ji po načelu zagovorništva mediteranske koncepcije časa nisem prav nič upiral), dovtipom govork in govorcev odzivali z aplavzi in s smehom. OutView, četrti Mednarodni atenski festival gejevskega in lezbičnega filma, je letos prinesel ves teden kratko in dolgometražnih filmov, dokumentarcev, razstav, predavanj, zanimivih gostov in partijev. Projekcijo 48-ih filmov, med njimi so tudi nagrajeni v Cannesu, na Berlinalu – ja, tudi s Teddyem (mednarodno nagrado za filme z LGBT-vsebino) – in na mednarodnem festivalu LGBT-filma Frameline v San Franciscu, so letos, zadnji aprilski teden, postavili v osrčje vilidža – Gazi, v prenovljene prostore Grškega filmskega arhiva. Po dveh filmih so me požrli grški medvedi, zato sem zamudil informacijo, katerega je občinstvo izbralo za najboljšega. Kateri film, mislim. In grški medvedi … le kaj me je zadelo, da sem mislil, da so Grki visoki, mišičasti in plavolasi?? Zažgite vse ilustracije Ahila! Spodaj vlada temno in kosmato. Kot žgalna daritev Dionizu.
Oprostite … Gazi! V iskanju prenovljene festivalne dvorane, kjer naj bi se v nekaj urah začel OutView, mi nikakor ni uspelo združiti imena ulice, ki je bilo pravo (Iera Odos) in tistega, kar sem videl. Kot bi popolnoma zgrešil četrt, so se levo in desno vzpenjala sama polpodrta industrijska poslopja, zapuščena skladišča, že zdavnaj zaprte trgovine, odpadajoč omet, rja in razrit asfalt. Žive duše na cesti, le sem ter tja je v to postindustrijsko puščavo zašel kak zablodeli avtomobil. Čudno, in vendar sem v neposredni bližini centra Aten, 15 minut peš od trga Omonia. Zgodnji večer, pa taki prizori tišine, sveta po planetarni katastrofi, ko se lahko samo še osamljena kamera sprehaja po pogorišču. Za usran kebab je bilo treba nekaj kilometrov peš, ker je bilo vse ostalo že zaprto. No, potrebno je bilo počakati samo, da je Apolon pospravil sonce. Potem je završalo ljudstvo podzemlja! Ulica je bila od polnoči do štirih ponoči povsem nerazpoznavna. Podivjana. Stara zapuščena skladišča so se izkazala za imenitne nočne klube, v katerih se je trlo ljudi, ulice so preplavili avtomobili in taksiji, da so si roji mladih komaj utirali pot med njimi. Prej zaprte trgovine so zdaj osvetljene ponujale nočne postalkoholne prigrizke. Prav tako improvizirani ulični prodajalci s svojimi generatorsko osvetljenimi vozički. Makadamska uličica, kjer obnovitvena dela očitno potekajo že zadnjih nekaj desetletij, je bila ponoči glavna avenija lokalov, klubov, diskotek, restavracij, fast fudov z mizami kar po sredi ceste in lastniki lokalov, ki te vlečejo vsak na svojo stran. Medtem so med ponočnjaki otroci igrali nogomet. Prava mediteranska orgija zvokov besed, poulične in klubske glasbe, žvenketanja priborov, poprdevanja skuterjev, hupanja taksistov in smeha ljudi, ki očitno obvladajo užitek nočnega življenja v soju neonskih napisov.
Se spomnim, da mi je antropologinja dr. Svetlana Slapšak – tudi sama obsedena z Grčijo – pripovedovala, kako znajo na Atiki (pa ne samo tam) uživati. Kjer užitek ni samo svar bogatih elit, ampak je najbolj pristen ravno med folkom brez ficka. In ta mediteranska razsutost, nered in kaos – ali svinjarija, kot bi rekli beli Evropejci nad 45. vzporednikom – prežema ves center Aten. Na enem samem trgu, Monastyraki, lahko človek doživi konflikt treh civilizacij: judovske, krščanske in antične. V okoliških barakah, eno najbolj živahnih tržnic Mediterana in najokusnejše sadove grških zemelj in voda. In tudi ljudje so z vseh vetrov in časov in barv. Na drugem koncu se na Syntagmi razjarjeni protesniki zgrinjajo nad parlament. Medtem ko elitni vojščaki dvigajo ocoklane mišičaste noge v špichozah visoko kvišku ob menjavi straže pred grobom neznanemu junaku, se nekaj metrov stran potepuški psi umikajo obiskovalcem razstave ob 95. letnici turškega genocida nad Armenci.
Jaz pa sedim, zleknjen v kavču predmestnega stanovanja in ob vroči čokoladni torti predem zadet od užitkov, poslušam zgodbe tropa samskih medvedov, ki so se pustili udomačiti za popoldan in dva večera. O krizi, ki jo je zakrivila vladajoča elita, ko si je sedeže v parlamentu kupovala z brezglavim zaposlovanjem v milijonski državni upravi in s ponarejanjem poročil evropskim institucijam. O medijih, ki da o Grkih poročajo kot o hordi brezdelnežev in lenuhov s 15. plačami, kompleksnost resnice pa jim spolzi skozi prste. In kako politično-gospodarsko-mafijska elita, ki je sranje zakuhala, vedno znova odnese glave na ramenih. In ljudstvo vedno znova nasede. Zadet od lepote si drznem upati, da tokrat ne bo tako.
