REPORT
Zapiski o zamolčanem ali biti gej v Zahodni Afriki
Priznam. V Gvineji sem dejstvo, da sem biskvitek, kar lepo zamolčal. Ne toliko zato, ker bi zaprepadenim sorodnikom težko pojasnil že homoseksualnost, kaj šele biseksualnost, temveč predvsem zato, ker si nisem želel naslednjih treh let preživeti v zaporu … Za razliko od svojih novinarskih kolegov pri Narobe, ki potujejo v kraje, kjer je, drznil si bom reči, »cool to be gay«, sem jaz za svojo destinacijo izbral Zahodno Afriko, natančneje Gvinejo, kjer je biti gej kriminalno dejanje.
V Zahodni Afriki je samo šest držav, kjer homoseksualnost ni obravnavana kot zločin proti naravi. Še posebej moram ob tem pokazati na Gvinejo-Bissau, kjer zakonodaja homoseksualnosti nikjer eksplicitno ne prepoveduje. Pravzaprav je niti omenja ne. Zanimiv je tudi Niger, kjer je homoseksualnost v zasebnem dovoljena, v javnem pa ne. Gvineja, skupaj s še preostalimi 10-imi državami tega območja, homoseksualnost kriminalizira, tako zasebno kot javno. V 325. členu njenega kazenskega zakonika je zapisano, da se vsako nespodobno, protinaravno dejanje z osebo istega spola kaznuje z zaporno kaznijo od šestih mesecev do treh let in globo v višini od 100.000 do 1.000.000 gvinejskih frankov. Torej med 15. in 150. evri. In to zgolj, če vaju s partnerjem zalotijo v vajini sobi. Če vaju zalotijo v javnosti? Hja, kazni so večje … V ostalih državah je podobno. Ponavadi vas čaka do pet let zapora, najslabše pa jo odnesete v Gambiji, kjer vas zaprejo tudi za 14 let, in v Nigeriji, kjer lahko v zaporu prav tako presedite 14 let, na severu države pa kot izvesek na kakšnem drogu delate moralno pokoro za svoje »grehe«. Ne, Zahodna Afrika ni Evropa. Tukaj je biti gej lahko tudi smrtno nevarno.
Zanimivo je tudi, da se kljub zelo jasnemu zakonu, kot kriminalno obravnava predvsem moško homoseksualnost. Ženske jo odnesejo dosti ceneje ali pa sploh niso kaznovane. Dva moška je torej nekaj nenaravnega, dve ženski je bolj tisti stereotipen rajc, ki ga vsake toliko izusti kak možgansko podhranjen mačo. Da so v svojem boju zoper homoseksualnost sila resni priča tudi dejstvo, da v hotelih dva moška nikoli, ampak res nikoli, ne bosta dobila skupne sobe. Ne, tega ni.
In tako sem se nekega junijskega večera znašel na v Conakryju, glavnem mestu Gvineje, pripravljen, da pod pretvezo zgroženosti vsaj malo raziščem, kako je s homoseksualnostjo v moji drugi domovini. Pod pretvezo, pravim zato, ker je bil moj klasičen stavek češ : »Pri nas je pa pedrov vse polno«. Vem, vem, zatajil sem vse, v kar verjamem, ampak samo tako lahko v državi, kjer ni gejevskih klubov, kjer ni nikakršne javne gejevske scene in kjer te brez zadržkov strpajo v zapor ali pa linčajo na ulici, izveš kaj o položaju homoseksualcev. Ne, moram se popraviti, ne izveš, lahko si ustvariš predstavo o tem, kako se jim godi.
Radijska debata o homoseksualnosti
Kakšen šesti, sedmi dan mojega potovanja je moralo biti. S stricem sva se spet peljala po sila prometni vpadnici v center. Mimo gromozanskega ameriškega veleposlaništva na levi in glavne stavbe gvinejske televizije na desni. Kot zmeraj sva pazila, da ne povoziva številnih pešcev, ki so kot brezglave kure tekali čez štiripasovnico, in da se ob tem ne zaletiva v katerega od taksijev, v katerih so taksisti le s skoraj neopazno kretnjo roke nakazali, da se bodo že naslednji trenutek vključili v to brezoblično kačo pločevine. Stric se je že navadil, da v svoji raziskovalni vnemi političnega novinarja neprestano poslušam radio in postavljam vsakovrstna vprašanja. Tako je bilo tudi tokrat, samo, da je na radijski postaji, namesto običajnih govorov predsednika, potekala razprava o homoseksualnosti.
Ne vem, če me je v življenju kaj tako presenetilo, kot dejstvo, da v pretežno muslimanski državi na radiu, ravno v času mojega obiska, poteka tovrstna debata. Kmalu mi je postalo jasno … V razpravi so sodelovali prav zanimivi strokovnjaki. Imam, zdravnica, borka za človekove pravice in pravnik. Zanimiva je bila tudi nacionalnost sogovornikov. Imam Gvinejec, zdravnica iz Burkine Fasso, aktivistka iz Francije in pravnik iz Liberije. Razlog, da so se zbrali ob radijskem omizju, je v poskusih, da bi države Zahodnoafriške gospodarske skupnosti poenotile zakonodajo, kar bi pomenilo skupno ureditev tudi tega področja. Debata se je ves čas vrtela okrog dejstva, da je homoseksualnost bolezen. Mislim, da mi ni potrebno posebej poudarjati, da je tovrstno opredelitev najbolj goreče zagovarjal imam, bolj presenetljivo je, da mu je družbo, prav vehementno nesramno delala zdravnica in pri tem uporabljala že davno ovržene teorije in podobno preživeto navlako. Aktivistka in pravnik sta bolj ali manj uspešno parirala nasprotnikoma … Predvsem je bilo zanimivo poslušati številne izkušnje, ki naj bi jih imeli geji v sosednjih, bolj liberalnih državah. In seveda neprestano ponavljanje korelacije med homoseksualnostjo in spolno prenosljivimi boleznimi. Mislim, da mi ni potrebno posebej poudarjati, da so, po mnenju nekaterih govorcev, »pedri odgovorni za porast okuženih z virusom HIV«. Tukaj je zdravnica sicer poskušala ovreči imamove mentalne izbljuvke, prav tako aktivistka, a vse bliže ko smo bili koncu debate, vse bolj jasno je postajalo, da vsi ostajajo na svojem bregu in da so, vsak po svoje, nesposobni iz zmešnjave informacij in stereotipov potegniti konkretne zaključke. Nekaj pa le imata skupnega Slovenija in Gvineja v tem primeru. Tovrstne debate, namreč …
Moški ne rojevajo
11. junija je bilo na osmi strani časnika L’indépendant moč prebrati kratko, pet stavkov dolgo notico o Thomasu Beatieju. Seveda se je novica pojavila v »primerno« poimenovanem razdelku Nenavadno. Thomas Beati pričakuje drugega otroka!
S stricem sva sedela na verandi pri Ane Victoria, srebala jutranjo kavo in jedla buru, kot se v malinké reče kruhu. Nekoliko sem izzival. Morda skoraj preveč glasno sem rekel: »Ha, ha, poglej, moški je noseč!« Stricu se je skoraj zataknilo. Lamine, moj stric, je točno deset let starejši od mene in velja po gvinejskih standardih za sila liberalnega gospoda. Pravnik in podjetnik v eni osebi, predvsem pa nepopravljiv ženskar, je najprej nekajkrat prebral tistih pet stavkov notice o Beatiju, nato pa rahlo izbruhnil: C’est pas normal. To, da se nekomu noseč moški ne zdi nekaj normalnega, me niti ni presenetilo. A stric je v svoji razlagi šel dlje. Tam so čisto zmešani! Zakaj bi si nekdo dal odrezat tisto, kar mu je dal bog? Kako nekdo ne more uživati s tem, kar ima? Še isti trenutek sem se spomnil Salome in Alke Vuice ter njunega srečanja pri Ladu in Juriju. Moj stric je postal gvinejska Alka. Obilen izliv njegovega zgražanja sem prekinil z izjavo, da sam poznam kar nekaj ljudi, ki so spremenili spol. Utihnil je za trenutek, a nato, sicer z malo manj vneme, ponovil skoraj vse od prej.
Odločil sem se še malo drezati. Kot da je pogovor čisto nedolžen, nič kaj novinarsko firbčen, sem začel navajati nekaj meni znanih dejstev o transseksualnosti in spremembah spola. Priznam, o tem ne vem veliko in morda sem naredil več škode kot koristi, a priložnost je bila več kot odlična. Na moje skoraj razočaranje je stric mirno poslušal, zmajeval z glavo, kimal, zavijal z očmi, nato pa … No, mogoče … S tem skromnim zaključkom je odpravil nadaljnji pogovor in se zadovoljno prepustil grizljanju buruja. Ne vem, ali je razumel kaj od tistega, kar sem mu povedal ali pa je želel zgolj čimprej odpraviti »neumno« nečakovo blebetanje. Kakorkoli, morda je na vse skupaj le pogledal z drugačnega kota.
O aktivistih, ki to niso
Skoraj ne morem zaključiti teh zapiskov, da se ne bi obregnil tudi ob vse aktiviste za pravice istospolno usmerjenih. Večinoma ti prihajajo v države, kjer je homoseksualnost kazniva, iz držav, kjer ni. To jim a priori omogoča manever pobega, ali pa vsaj umika, v varno zaledje, medtem ko posledice svojih dejanj občutijo domačini. Bom razložil … In niti ne skrivam, da me je prej omenjena aktivistka v radijski oddaji silno razočarala. Zagovarjala je namreč tezo, da bi se morali gvinejski geji aktivno in kar se da javno vključiti v boj za svoje pravice, jih brezpogojno zahtevati, tako kot jih zahtevajo geji drugod po svetu. Ob tem ji je seveda kar nekajkrat uspelo poudariti, da sama ni lezbijka, ampak se zgolj zavzema za temeljne človekove pravice.
Od aktivista pričakujem, da je za svoje ideje pripravljen iti na vešala. Dobesedno. A pojdimo za trenutek k začetku. V uvodnih vrsticah sem zapisal, da gejevske scene v Gvineji praktično ni. Na tem mestu se moram nekoliko popraviti. Scena v Gvineji, vsaj v Conakryju, na nek način tudi je, vendar je dobro, izredno dobro skrita. Če temu lahko rečemo scena. Geji se v največji tajnosti dobivajo po zasebnih stanovanjih, v hišah na obrobju mesta in podobnih skrivnih prostorih. Da se prebiješ v njihovo sredo, moraš prestati številne preskuse zaupanja in se izkazati kot zanesljiva in diskretna oseba. In v to srenjo skrivnostnosti ti nekega dne vdre aktivist. Da, vdre, sem rekel. Zdi se mi namreč sila neodgovorno, da borci za pravice homoseksualcev dobesedno vsiljujejo vzorce delovanja, ki morda delujejo v drugih, naprednejših državah, pri tem pa pozabljajo na neizpodbitna dejstva okolja, v katerem so se znašli. Kot posledico imamo potem nekatere mlade geje, ki zaslepljeni z opojem človekovih pravic stopijo na ulice in zahtevajo pravico zase, a jih nato še v istem trenutku strpajo v zapor, če jih prej ne potolče množica. To niso množični protesti, temveč majhne skupine, ki jih nato, praviloma nihče ne podpre.
Če kje, potem bi morali tovrstni aktivisti prav tukaj, v Afriki, začeti najprej z obsežno akcijo spreminjanja javnega mnenja. S širjenjem verodostojnih informacij o homoseksualnosti. Z dokazovanjem, da v njej ni nič nenaravnega itd. A vse bolj se zdi, da to prelagajo na druge. Bolj pomembno jim je, da neodgovorno podžgejo strasti in nato odpeketajo. Kot kakšni homomisionarji. Geji pa ostanejo še bolj sami, kot so bili pred tem.
Ne razumite me narobe. Ne pravim, da bi morali afriški geji mirno ostati v bunkerjih. Ne! Ampak, če je okrog bunkerja minsko polje, boš verjetno najprej začel odstranjevati mine in šele nato hitel prigovarjati tistim noter: »Dajte, tecite! Saj zmorete!« Ali pa se morda motim?
Vrnitev v našo dolinico
Po dveh tednih je bilo potrebno pospraviti kovčke, se skobacati v letalo in se vrniti v naš čudovit, razviti svet inteligence in medsebojnega spoštovanja in spoštovanja človekovega dostojanstva in njegove pravice, da svojo svobodo živi v polnosti, če z njo ne škoduje drugemu.
Za seboj sem pustil strah gvinejskih gejev, nerazumevanje okolice, vse stereotipne poglede, vse razprave o nenaravnem in naravnem, zdravem in nezdravem, bolezni in odločitvi in se vrnil. V Evropo, v Slovenijo, kjer za razliko od Gvineje, kjer imajo več kot 50 % nepismenost, ljudje berejo, so razgledani, imajo možnost hoditi v šole in se tako ne opirati na vraževerje in podobne zablode nepoznavanja. Vrnil sem se v svet, ki lahko s ponosom reče, da je bolj razvit in povsem drugačen od zafurane Afrike.
In potem sta se zgodila Open in Ljudmila Novak …
