TEMA
»Skrbi me, da so te skupine, ki so bile prej anonimne in smo jih videvali le na stadionih, ko so se priključile huliganom ali pa navijačem, ali pa zdaj, ko smo jih videli na dan državnosti, kako marširajo od Maistrovega spomenika na Kongresni trg, že prerasle fazo skrivanja in ilegalnega delovanja« (Mladina, št. 26, l. 2009) je medijsko pogosto povzeta izjava sociologinje dr. Marte Gregorčič o vse večji prisotnosti neonacističnih skupin znotraj slovenskega prostora, o njihovi vse močnejši organiziranosti ter politični angažiranosti. Pri tej zaskrbljenosti znanstvene stroke, ki v zadnjem času pridobiva vse večjo pozornost javnosti, nikakor ne gre za nepotrebno ustvarjanje moralne panike (kar je sicer že uveljavljen način delovanja slovenskih medijev in politike), saj konkretnih dokazov za skrb ne manjka. Spomnimo se le nekaterih aktualnejših: vdor skupine neonacistov na okroglo mizo z naslovom »Sovražni govor, nacionalizem in neofašizem v Sloveniji«, ki je aprila 2009 potekala na Filozofski fakulteti v Ljubljani; neonacistični napad na večer gejevske in lezbične poezije, ki se je ob lanskem dnevu državnosti odvijal v Cafeju Open; shod, ki so ga organizirale neonacistične skupie, in je marca letos pod geslom »Mladi proti represiji« potekal pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani za podporo obsojenim napada na Cafe Open; verbalno in fizično zastraševanje študentov ob predstavljanju časopisa Avtonomija letos aprila pred Filozofsko fakulteto v Ljubljani.
Problem je torej tukaj, med nami, in je še kako živ, če se poigramo z besedami iz naslova antifašističnega dne »Tu je vse živo«, ki ga je v mesecu maju organizirala Fakulteta za družbene vede. Kljub nekoliko večji vidnosti, ki je rezultat vse pogostejših ekscesov nasilja, pa razumevanje pojava neonacizma ter pisanje o njem ni nič manj problematično početje. Na kakršenkoli način se lotimo obravnave pojava neonacističnih skupin, nam zelo hitro grozi zdrs v diskurz psihologizacije mladostniške delinkvence, ki zgolj na način črne kronike obsojajoče opisuje posamezne izgrede nasilja, ki jih zagrešijo problematične skupine posameznikov. To pa ne pripomore k boljšemu razumevanju ali celo odpravi problema, ampak pogosto zgolj še okrepi ‘nasprotno’ stran, na kar v kontekstu neodgovorne novinarske obravnave neonacizma opozarja tudi dr. Marta Gregorčič: »[…] to je glavni motor reproduciranja vedno novih mladih generacij, ki so izobčenci svoje družbe in potem pač vstopijo v takšne skrajne variante kot so nacionalsocialistične skupine.«1 Ker se pričujoč članek temu želi izogniti, bo pogled na tematiko širši in v neskladju s prvotno idejo. Začeten namen je bil namreč predstavitev slovenskih neonacističnih skupin in osvetlitev njihovega odnosa do slovenske glbt-populacije. Vsega tega se bo članek dotaknil le na posreden način, saj izolirana predstavitev neonacističnih skupin ne daje nobenih osnov za konstruktivno razmišljanje o problemu, medtem ko je njihov odnos do slovenske glbt-populacije pričakovano poln izključevanja in konfliktnosti. Za razliko od neproduktivnega opisovanja neonacističnega sovraštva do homoseksualnosti, bo ta članek poskušal osvetliti vzroke, ki so botrovali k vzponu neonacizma, njegova inherentna značilnost pa je tudi homofobija. Kljub temu pa je vključitev nekaterih opisnih podatkov nujno potrebna zavoljo lažjega razumevanja – začenši z zgodovino skinheadovske subkulture.
Od nasilja delavske mladine do neonacistične politizacije
Skinheadovska subkultura se je oblikovala leta 1969 kot reakcija delavske mladine na družbeno-politične razmere takratne Anglije in v svojih temeljih ne izhaja iz nacistične ideologije, katere glavna značilnost je antisemitizem in rasizem. Uporniške grupacije mladih so skozi neorganizirano nasilje nad priseljenci ter nad vsemi ostalimi drugačnimi posamezniki, med katere so spadali tudi homoseksualci, izražale frustracijo delavskega vsakdana ter lastno željo po pripadanju angleškemu narodu. Izoblikovale so se kot produkt treh različnih kulturno-stilskih izrazov delavske povojne mladine – t.i. »teddy boysov«, »modov« oz. modernistov ter jamajških priseljencev, imenovanih »rudy boys«, ki so v subkulturo vnesli »ska« glasbo, ki pod zahodnjaško preoblikovano glasbeno obliko »oi« punka postane temeljni identifikacijski element mladih skinov. Prvotno rasno in kulturno raznolika združenja mladih se začnejo homogenizirati pod vplivom nacistične ideologije leta 1972, ko postanejo del politične manipulacije britanske Nacionalne fronte, politične stranke, ki je nasilje skinheadov pričela organizirano izrabljati zaradi krepitve lastne protiimigrantske politike. Do dokončnega izoblikovanja problematičnega vidika skinheadovske subkulture, ki ga danes povečini uvrščamo pod pojem neonacizma, pa pride z angleškim glasbenikom Ianom Stuartom, voditeljem glasbene skupine »Screwdriwer« in ustanoviteljem vodilne neonacistične organizacije »Blood&Honour«, ki razvije izrazito nacistično različico »oi« punka, imenovano R.A.C. (»Rock Against Communism«). Na pomembno vlogo glasbenih besedil, ki so nosilci t.i. »white power« ideologije, opozarja tudi dr. Marta Gregorčič: »Za nastanek subkulture skinheadov, zlasti pa njihovega rasizma, so najbolj zaslužni glasba, razvoj glasbe in pa mediji. Nacionalsocialistični skinheadi danes ne bi obstajali brez ‘white power’ glasbe, ki se je razvila v začetku 80-ih let«.
Skinheadovska subkultura slovenski prostor doseže s 15-letnim zamikom, ko v kontekstu nekdanje Jugoslavije pri svojem postopnem razvoju posnema angleški original. Začetnim nacionalističnim skupinam mladih v sredini 80-ih let so sledili že nacistično usmerjeni podmladki za časa oblikovanja samostojne države, njihovo sovraštvo so pogosto spodbujale nekatere desničarske stranke (npr. Jelinčičeva Slovenska nacionalna stranka in Poljšakova Slovenska domoljubna stranka) ter mediji.
Širši kontekst: vzpon radikalne desnice
Iz primerjave opisov tako angleške kot slovenske različice zgodovinskega razvoja skinheadovske subkulture lahko izluščimo sklep, da je neonacistična oblika skinheadovstva rezultat kompleksnih družbenih vplivov določenega prostora in časa, ki še dodatno potencirajo negativno psiho-socialno razpoloženje najbolj ranljivega segmenta populacije – mladih – ter da v tem smislu neonacizma ne moremo in ne smemo razumeti kot izoliranega mikro-sociološkega ali psihološkega pojava. V obeh primerih je opazna politična instrumentalizacija mladostniškega prestopništva, umeščenega v krizne družbene razmere – npr. povečane migracije na območje povojne Anglije ali razpadanje jugoslovanskega prostora -, kar ima za rezultat pojav neonacizma. Porast neonacističnih skupin v Sloveniji po letu 2005 pa lahko v tem smislu umestimo v širši evropski trend vzpona desničarskih političnih strank, ki za širjenje nestrpnosti izkoriščajo družbeno in ekonomsko nestabilno obdobje globaliziranega sveta. Pri tem Montserrat Guibernau, angleška politologinja, v tekstu »Migration and the rise of the radical right« (Migracije in vzpon radikalne desnice2 opozarja na značilnosti novih oblik politične desnice, ki obstoječe liberalne demokracije sicer ne poskušajo nadomestiti s fašističnimi oblikami oblasti, ampak jih želijo reformirati v skladu s številnimi ksenofobičnimi, rasističnimi ter homofobičnimi pogledi na družbeno življenje. Vzrok za njihov vzpon pa leži predvsem v povečanju števila imigrantskih delavcev znotraj držav evropskega zahoda, ki evropskemu državljanu v času gospodarske krize predstavljajo podobo sovražnega ‘odžiralca’ delovnih mest, ter v padcu zaupanja ‘mainstreamovski’ politiki pri zagotavljanju enakopravnih možnosti znotraj kapitalističnega trga dela. Tako se porast konservativne politične miselnosti znotraj slovenskega prostora odraža predvsem na nivoju javnega in političnega diskurza, ki vse pogosteje pridobiva na značilnostih sovražnega govora – na primer, spomnimo se samo parlamentarnih razprav o Družinskem zakoniku. Na to nevarnost radikalnega desničarskega diskurza v Sloveniji opozarja tudi Marta Gregorčič, ki je s pomočjo Svetovne raziskave vrednot za obdobje 2005-2008 izvedla analizo povezanosti med stopnjo nestrpnosti znotraj posameznih držav in njenim negativnim vplivom na stopnjo ustvarjalnega življenja njihovih državljanov oz. na njihovo kakovost življenja, zaupanje in ustvarjalno vzgojo otrok.3 Po izsledkih raziskave se Slovenija po vseh treh indeksih nestrpnosti (etnocentrizem, patriotizem in spolna diskriminacija) uvršča nad evropsko povprečje, pri čemer močno izstopa patriotizem, ki je v primerjavi z ostalimi evropskimi državami zelo močno izražen. Večji patriotizem je zabeležen zgolj v Turčiji, Slovenija pa se uvršča celo nad svetovno povprečje.
Primer Open: manifestacija družbeno sprejemljivega neonacizma
Vrnimo se nazaj k manifestnim oblikam neonacizma, ki z ekscesi fizičnega nasilja nad družbeno marginaliziranimi skupinami ljudmi zakrivajo svojo vpetost v širšo problematiko našega prostora. Lanski napad neonacistične skupine na Cafe Open in s tem na celotno slovensko glbt-skupnost je služil kot sprožilec javne razprave o porastu radikalnih združenj, ki svoja konservativna stališča izražajo s pomočjo nasilja. Vendar nas že bežen pogled na širši javnosti dostopne vsebine spletnih portalov domoljubnih organizacij, kot je na primer »Tu je Slovenija«, preseneti z ugotovitvijo, da nivo homofobičnega diskurza ne presega tistega, ki smo ga vajeni iz številnih javnih razprav na temo homoseksualnosti. In ravno v tej opazki se razkriva grozljivo jedro problema – neonacizem je že tako globoko integriran v naš vsakdan, da ga ni potrebno več iskati v izoliranih enklavah ‘zavožene’ mladine. Še več, zavoljo te vseprisotnosti neonacističnih družbenih tendenc sam neonacizem postaja neproblematični del družbene realnosti. Zato niti ne preseneča, da se lahko vodilna neonacistična organizacija pri nas, »Blood&Honour«, mirne vesti distancira od neposrednega spodbujanja k nasilju ter da svoja sovražna načela zamaskira v splošno sprejeto vrednoto domoljubja. Na svoji spletni strani (www.28slovenia.com) so tako zapisali: »B&H Slovenija zavrača vse spolne ekscese in se od njih distancira. Prav tako zavračamo tudi fizično nasilje nad njimi, saj jih dovolj tepe mati narava sama. Tako tudi nimamo nič z napadom na literarnem večeru, ne mi kot organizacija, ne naši člani«.
Kljub družbeni kompleksnosti in razširjenosti neonacizma pa je po besedah pravnice dr. Barbare Rajgelj obsodba v konkretnem primeru Cafeja Open pokazatelj določenih pozitivnih premikov na področju slovenskega prava: »Pomembno je, da je to eden redkih primerov, ko je nekdo bil obsojen po 297. členu (člen Kazenskega zakonika o javnem spodbujanju sovraštva, nasilja in nestrpnosti, op. a.), torej za spodbujanje sovraštva. Torej oni niso bili obsojeni zato, ker so nekoga poškodovali ali pa ker so ogrožali splošno varnost […], ampak prav zaradi diskriminatornosti«. Pri tem pa takoj dodaja, da je državna represija zadnji (in verjetno tudi prepozen, op. a.) mehanizem pri preprečevanju tovrstnega nasilja, oziroma če zaključimo z besedami politologa dr. Andreja Kurnika, ki opozarja na vpetost neonacističnih skupin v širše oblike družbenega nasilja: »Vprašanje je, kaj se zgodi, ko pride do vdora neonacističnih skupin v javno sfero. To je problem, ki ga imamo recimo okrog Opna. To na koncu pomeni blokado preizpraševanja samega institucionalnega nasilja«.
1Vse izjave, vključene v tekst, so povzete po predavanjih, ki so potekala v okviru antifašističnega dne »Tu je vse živo« 18. maja 2010 na Fakulteti za družbene vede. Izjave so bile del predavanj dr. Marte Gregorčič z naslovom »Neonacistična gibanja in skupine v 80. in 90. letih«, dr. Barbare Rajgelj »Pravo in neonacizem – med svobodo izražanja in svobodo govora« ter dr. Andreja Kurnika »Migrantska politika«.
2Montserrat Guibernau: “Migration and the rise of the radical right: Social malaise and the failure of mainstream politics” – dostopno prek: http://www.policy-network.net/publications/publications.aspx?id=3690
3Marta Gregorčič: “Dodajmo ščepec domoljubja in pozabimo na ustvarjalno življenje” – dostopno prek: http://www.umar.gov.si/publikacije/ib_revija/publikacija/zapisi/ib_revija_12010/37/?tx_ttnews[syear]=2010&cHash=6a1d82515a (UMAR -IB revija 1/2010)
