TEMA
Pogovor s sociologinjo dr. Marto Gregorčič
Skinhead subkultura ima pestro zgodovino in je v svojih začetkih ločena od neonacistične idelogije, ki poudarja rasizem in antisemitizem. Do te vrste politične radikalizacije pride z izrabo skinheadov s strani radikalnih desnih političnih strank in s pomočjo medijsko-senzacionalističnega predstavljanja teh skupin. V Sloveniji do pojava neonacističnih skinheadov pride v času osamosvajanja države. Zakaj?
V Sloveniji se je subkultura skinheadov, ki je konec osemdesetih nastajala prek punka, rock’n’roll koncertov, v vrstah nogometnih navijaških klubov, v lokalih, prek vseh vrst prekrškov, opirala na nerasistično glasbo. V začetku devetdesetih let je prišla prva white power glasba, hkrati so se skinheadi povezali z nekaterimi skrajno desno usmerjenimi političnimi strankami, zlasti Jelinčičevo in Poljšakovo, ter se začeli organizirati kot lokalni gangi, ki so izhajali iz nacionalističnih, rasističnih, nacionalsocialističnih in podobnih ideologij. Z internetom so se lahko konec devetdesetih let že povezovali s tujino, se včlanjevali v tuje sovražne organizacije, tudi v KKK, in pridobivali informacije o neonacističnih skupinah in aktivnostih po Evropi in v ZDA. Prav v tem obdobju so imeli tudi večje možnosti za zaposlovanje, zlasti v varnostnih službah, nekateri poslovneži pa so organizirane gange skinheadov najemali tudi za nelegalne aktivnosti, kjer je bilo potrebno fizično nasilje, kot so izterjave, prisilne izselitve, zastraševanje, uničevanje lastnine in podobno.
Kljub raznolikosti skinhead skupin (od radikalno levičarskih preko apolitičnih do neonacističnih) določene družbene skupine ostajajo njihov konstanten sovražnik in mednje spadajo tudi homoseksualci. Je sploh možno govoriti o kakšni posebni vrsti odnosa, v primerjavi z ostalimi osovraženimi skupinami, ki ga skinhead skupine gojijo do homoseksualnosti?
V devetdesetih letih slovenski ns-skinheadi niso poznali aktivnosti glbt-gibanja in niso bili organizirani na načine, da bi napadali točno določene cilje, ustanove, skupine ali ljudi. Vse nasilne akcije po ljubljanskih ulicah, na Metelkovi in po klubih so izvajali naključno, ko so srečali posameznike, redkeje skupine, ki so jih zaničevali zaradi fizičnega izgleda – kot je bil recimo napad na temnopoltega predstavnika Amnesty International, pa na člana tuje košarkarske reprezentance, uničenje glasbil uličnim glasbenikom iz Latinske Amerike na Čopovi, pa napad nad afriške študente na Trubarjevi ipd. Večino nasilja so sicer redno vršili na nogometnih tekmah do drugih navijaških klubov, pogosto drug na drugim in v lokalih, kjer so vedno prihajali v konflikt z obiskovalci. Vedno so govorili proti »pedrom« in »čefurjem«. Svoja prepričanja so gojili na stereotipih, predsodkih, rasizmu in etnocentrizmu, ki so bili takrat močno vkoreninjeni tudi v slovenski družbi, v političnih in medijskih diskurzih.
V tujini je bila slika nekoliko drugačna. V ZDA, recimo, je bila ta čas homoseksulanost sprejemljiva med številnimi sektami sovražnih skupin kot so Ku Klux Klan, Aryan Nation ipd. Na ircu je delovala vrsta klepetalnic, ki so jih postavili gejevski skinheadi. V Evropi je bila slika nekoliko drugačna – nasilje nad geji je bilo bolj prisotno in izraženo, medtem ko je v Sloveniji prevladovalo nasilje proti drugim rasam, religijam in zlasti priseljencem iz držav nekdanje Jugoslavije. Nasilje so vršili v srednjih šolah in na ulici in ni bilo nikdar obravnavano kot sovražno nasilje, pač pa zgolj kot kronika pretekle noči.
So slovenski NS skinheadi danes bolj homofobni kot v osemdesetih? Je negativna nastrojenost proti homoseksualcem danes njihov glavni mobilizacijski dejavnik?
V Sloveniji se od leta 2000 kaže nek nevaren pojav: skinheadi so zakrili tatooje, umaknili našitke s svastikami, keltskimi križi in simboliko fašizma, nimajo več zelenih bomberjev, Martensov, škornjev Amigo, znamk Lacoste, Fred Perry ali Benetton, kot je bilo značilno za devetdeseta, puščajo si kratke lase in nimajo več nujno povsem obritih glav. Izdajajo se za neorganizirane domoljube, ki jih »skrbi« slovenska kultura in politična vprašanja. Povezujejo in včlanjujejo se v razne skupine, kot recimo Hervardi, Zavod 25. junij, projekte kot recimo »Tukaj je Slovenija« in delujejo tudi v okviru Stranke Slovenskega Naroda, ki jo je predsednik vlade vzel kot kredibilno skupino pri razgovorih o arbitražnem sporazumu s Hrvaško. Te organizacije se povezujejo tudi z glasbenimi in medijskimi obrazi, recimo v Mariboru prirejajo skupne dogodke z Alfijem Nipičem in Stojanom Auerjem. To pomeni, da so se nekdaj vase zaprte, visoko samodestruktivne in izolirane skupine skinheadov pričele stapljati z različnimi interesnimi skupinami, ki svojo identiteto gradijo na predsodkih in stereotipih. Največji polet so dobili v času Janševe vlade, ko so organizirano obiskovali vse prireditve ob državnih praznikih, seveda s svojimi zastavami in transparenti.
Z organiziranimi obiski in provokacijami na specifičnih dogodkih ali predavanjih na ljubljanskih fakultetah ter z načrtnim napadom na Open se je pokazalo, da so te skupine prešle od besed k nasilnemu delovanju. Ni mogoče trditi, da so skinheadi v Sloveniji danes bolj homofobni, ampak so veliko bolj organizirani kot v preteklosti, delujejo bolj homogeno, usklajeno in načrtno, da bi ogrozili in prestrašili vso tisto drugačnost, ki jo prezirajo in sovražijo. Med njihovimi cilji so očitno na prvih mestih tudi lokali kot je Open, ki je pred kratkim doživel že drug organiziran obisk ns-skiheadov.
Kako lahko razumemo pojav gejevskih skinheadov? Gre pri njih zgolj za poudarjanje spolne privlačnosti skinheadovskega imidža, gre zgolj za obliko fetišizma ali za dejansko pripadnost ideologiji? Glede na to, da ste slovensko skinheadovsko subkulturo preučevali tudi s terenskim delom, ali ste znotraj nje naleteli tudi na gejevske skinheade?
V Sloveniji takrat ni bilo gejevskih skinheadov, je bilo pa veliko drugih protislovij, recimo, da so zagovarjali »pravo družino«, medtem ko so sami izvajali nasilje nad partnerico pred ostalimi člani skupine, pa čeprav je bila tudi sama del skupine; bili so proti drogam, pa je veliko članov že zaključilo zdravljenje odvisnosti; bili so proti priseljencem iz nekdanjih republik Jugoslavije, pa je bilo v njihovih vrstah nekaj Srbov, ki so dobili ta privilegij zgolj zato, ker so bili dovolj nasilni, da so jih tudi ostali častili zaradi nasilja. V osemdesetih in devetdesetih letih so v gibanje vstopali mladi, ki so imeli težke izkušnje iz otroštva, ki so jih sovrstniki zavračali in ki so zaradi družinskih razmer in tragedij že zelo zgodaj pridobili prve ovadbe, nekateri so bili tudi zaprti. Danes temu ni več tako. Glavni protagonisti zaključujejo srednje šole in fakultete, prihajajo iz finančno stabilnih družin in vse več njihovih sovrstnikov prevzema to identiteto.
Verjetno je za tako antagonistično identiteto, kot jo predstavlja naci-gej in se pojavi v devetdesetih letih, najbolj zaslužno združevanje skinhead subkulture z že omenjenimi sovražnimi skupinami iz ZDA, kjer homoseksualnost pri nekaterih skupinah ni bila prepovedana. Tudi znotraj skinheadovskih skupin se odražajo heterogenosti, značilne za vsako družbo. A zato, ker je za večino ns-skinheadov nedopustno, da bi bil skin lahko tudi gej, so morali geji v sovražnih skupinah oblikovati svoje lastne skupine. Težko bi našli druge subkulture, ki bi bile znotraj sebe, do svojih članov tako razdeljene, sektaške in nasilne, kot se to kaže v gibanju skinheadov. Skinheadi, ki so zavrgli fašizem, so se poimenovali S. H. A. R. P. (Skinheads Against Racial Prejudice), geji so oblikovali skupine gej-skin, tudi dekleta so imela pogosto svoje skupine. Tudi med enako opredeljenimi ns-skinheadi še danes težko prihaja do sodelovanja, saj je pripadnost lokalni skupini močnejša od pripadnosti subkulturi kot taki.
