KOLUMNA
Spoznali so naju naključno. Šele potem sem ugotovil, da je bilo vse skrbno pripravljeno. Med očmi ni bilo dvomov, a si povabilo na čaj ob zori moral izreči ti. Pri skoraj štiridesetih me še ni dovolj v hlačah, da bi počistil s podtaknjenim strahom pred bolečino zavrnitve. Ni je bilo, zato sva se lahko na cimrovi postelji z ustnicami oklepala do jutra. Ob soncu sem odšel. Ljubimci ste prekleti, ko se zapletate z zvezanimi. Ko mi legamo k »svojim«, sami, kot zbrcani potepuški psi, ovohavate ostanke noči. In med rjuhami sami iščete sledove izvrženih tekočin. Sami jih hranite kot relikvije, da preživite do naslednjega drhtenja.
Slika na virtualnem profilu in namig. Dovolj, da so začeli sokovi neustavljivo žuboreti v smer dotika. Ko sva se videla v živo, je bilo prepozno. Nikoli še nisem jedel tako popolnega telesa, nikoli prej tako sočnega jezika, nikoli prej požiral tako navzgor ukrivljenega meča. Nikoli plezal s takimi pošastmi po tako krhkih vejah. Japonske češnje so cvetele, zato sem po zadnjem srečanju relikvije pospravil jaz. Še dolgo sem iskal hlape tvojega vonja, ujete v volnenem puloverju. Prekletstvo zaobljubljenih je v tem, da nas vsakič trese od posledic, ki vedno sledijo. Da nas narasle vode vselej potegnejo globlje. In da se nam od vrtinčenja pogosto zmeša. Ko se ljubimec zaobljubi, je po nas. Ker, opeharjeni mladostnih radoživosti, zdaj hočemo zajemati življenje samo še z veliko žlico.
Prišel si s prijateljico. Takrat še nisem vedel, da si brez jajc, da bi po svetu hodil sam. Čeprav te je v gatah čisto dovolj. Si me slutil. In jaz tebe. Potem sva se razlila, da sem bil kot gozd po poletni nevihti. In tudi s tebe je kapljalo. Iz kože so lezli deževniki, in raztreseno zrnje je bujno klilo. Videl sem, kako se ubijaš s ponotranjenim sovraštvom. Morda sem prav zato toliko časa rinil vate. Ožgana koža in odrgnine sveže pristrižene brade so kot sladkor pred čebeljim panjem. Povzročajo delirij. Nisem hotel vsega satja zase. Vem, da si mi to globoko prasko zameril.
Zdaj so vsi ljubimci odšli. Osvobojeni urokov. Doletelo jih je novo prekletstvo uresničenih želja. Pustili so me, da sam gomazim v derivatih narcističnega egoizma, namesto da bi pel hvalnice, ker so ljubljena bitja osrečena. Odvrgli so me na sotočja čustev in razuma, kjer zdaj hlastam po zraku in sem umirjen in razklan hkrati. Da mi komaj še znese krotiti nagone sebičnosti. Ja, duh je voljan, a meso je šibko.
Na železniški postaji si mi pritisnil poljub. Prvič zunaj svojih štirih sten. Zunaj je bilo temno in mokro. In vendar si zbral pogum za tisto zadnje dejanje norosti. In prijatelji so kar kriknili od vzhičenja. Obljubil si še. Bal sem se, da je bilo zadnjič. Vsi ljubimci so me zapustili. Vsi štirje. Prvi.
Zato mi zdaj toliko bolj para nevrone vsiljevanje banalnih obrazcev ljubezni, ki mi jih dnevno tiščijo v glavo varuhi morale, polov in civilizacije. Njihova formula učlovečenja, ena in edina pravilna in zveličavna, je redukcija do absurda. Črepinja zrcala, ki naj bi razodela vso kompleksnost univerzuma. Lažejo! Še več, kradejo nam dostojanstvo svobode iskanja in utiranja lastnih poti do svoje človečnosti. Na svojih prestolih so glasni, močni in mogočni. Da bi zakrili ranljivost lažnosti svojih prerokb, jezno cvilijo v naša ušesa, avtoritarno puhajo svoj zadah v naše obraze in oblastniško lomastijo po naših lobanjah. Bogaboječi cvilijo z njimi v krdelu, drugi kričimo: »Cesar je nag!«
Zato je, 40 let po seksualni revoluciji, nujno pogosteje, glasneje, pogumneje in bolj javno govoriti o raznolikih konceptih ljubezni. O pravici in svoboščini do individualnega raziskovanja lastnega erosa, permanentnega procesa odkrivanja lastnih seksualnosti. O homoseksualnosti, lezbištvu, biseksualnosti, transspolnosti, interseksualnosti in queer in vsem, kar je onstran in vmes. Tudi o heteroseksualnosti. O legitimnosti pluralnih oblik izbiranja in oblikovanja partnerstev, življenjskih skupnosti. O samosti, parih brez otrok – ker jih nočejo ali ne morejo imeti -, o odprtih zvezah, trojčkih, poliamoriji, svingerstvu in drugih bizarnih praksah, serijski monogamiji, nuklearnih, razširjenih, reorganiziranih, enostarševskih, posvojiteljskih, rejniških, istospolnih družinah. Tudi o poligamiji in poliandriji. In treba je na glas razmišljati in govoriti o splavu, kontracepciji, varni in odgovorni spolnosti, oploditvi z biomedicinsko pomočjo, seksualnem raziskovanju in eksperimentiranju. O svobodni ljubezni. Prespraševati in analizirati je treba vse meandre seksualnosti, ves kalejdoskop partnerstev. Skozi prostor in čas. In tradicije in kulture. V šoli in doma. Od rojstva do smrti. Raztrgati je treba jeklene spone, s katerimi nam želijo vkleniti čeljusti. In govoriti. Razmišljati. Udejaniti vse potenciale, ki so nam univerzalno, nedeljivo in neodtujljivo dani samo zato, ker smo ljudje ljudje – homo sapiensi. Ne bo nas namreč rešil svetniški sij, v katerega bi se morali odeti, da bi bili njim enaki. Konformni. Nemoteči. Usklajeni s tradicijo in kulturo. Skladni z naravo in okoljem. Všečni. In zato sprejeti. Nikoli ne bo dovolj sijoč. Dovolj brezmadežen. Dovolj … njihov. Ne bo nas rešila mimikrija njihovih barv. Ker naša maska, še tako popolna in bleščeča, v njihovih očeh nikoli ne bo tako popolna, kot je njihova. Nikoli od boga dana, ker je z rojstvom prekleta. Lahko nekdo, ki je za ceno sprejetja v hordo izdal sebe v najglobljem smislu, sploh pričakuje, da ga bo kdorkoli jemal resno, kot človeka? Ne da bi se spraševal, kdaj in koga bo naslednjič izdal? Svoboda je v utiranju lastne gazi. Čeprav bo za nami v snegu sled kakšne kaplje krvi.
