KOLUMNA
In boginja je rekla: »Bodi homokonzerva!« Ne samo rekla, celo knjigo (mi) je prevedla, mi vkrojila svečano, ta kmašno republikansko uniformo in me precej grobo stlačila vanjo, da sem bil videti kot nabrekla zrolana panceta iz kake BSDM grozljivke. Mene, ki imam raje bolj ohlapna oblačila. Prav mene, ki sem zaradi rastoče medvedje kulture pri nas iz leta v leto bolj ponosen na svojo širino. (No, kak dek bo vseeno treba izgubiti, ker sem pravkar ugotovil, da je v Haundemu zmanjkalo X-ov zame.) Uniforme so mi resda všeč, vendar gverilske, ne farške. Pa še nono, pri katerem sem odraščal v ključnih letih socializacije, je bil komunist. Partizan. Primorec. Zato sem napel vse žile, da bi vsiljena pločevinka na moji riti počila, pa vse napihovanje in repenčenje in celo ravsanje po Mladini ni zaleglo. Zato sem dvignil sredinec in si rekel: »Pa bodi homokonzerva, boli me!« (S poudarkom na o.)
In tako sem se namesto z uporom tehnologiji homokonzerviranja raje ukvarjal s sodobnejšo tehnologijo. Začel sem sicer že kot pubertetnik, ko sem od tastarih za odličen uspeh in računajoč na slovensko tradicijo preseganja sosedov, ki so to neverjetno mašino že imeli, izsilil ZX Spectrum +2, da je bil boljši od sosedovega. Potem sem ure in ure nabijal tisto zoprno vreščanje ob nalaganju igric s kaset in dolgo v noč bolščal v rudimentarne pikčaste figure na malem ekranu 20 let stare mini televizije, ki so jo naši najverjetneje dobili za poročno darilo. Mamo so, ne vem zakaj, prav v tistem obdobju mučili hudi napadi migrene. ZX Spectrum +2 je počasi prerasel v nekoliko bolj sofisticirano škatlo z ventilatorjem in tudi mene je bilo že toliko v hlačah, da sem se lahko spopadal z Wordstarjem. Mama je medtem zamenjala hobi. Poskušala je sestaviti skravžljane živce, ki ji jih je precviknilo žaganje igličnega printerja. Eno zlovešče vriskanje pa sem ji vendarle prihranil. Internet z milozvočnim ječanjem modema me je namreč doletel šele v Ljubljani, ko že leta nisem več tlačil rodne briške grude. Imel ga je socimer in tako sem vsako sekundo, ko ga ni bilo v sobi, izkoristil za medmrežna potepanja. Najprej sramežljiva, samo na mejle, Mrežo in neoporečne strani, potem pa korajžno na vroče strani s sličicami. Skrbno sem jih shranjeval, da je po bogati nekajurni žetvi, desnica lahko lepo žvrgolela po mednožju. Seveda sem za seboj vse lepo počistil, mislim v računalniku, da socimer ne bi posumil. Čez nekaj mesecev sem si mu celo drznil inštalirati Mirc. Kot zdravo rdečelično kmečko dekle sem se potem zadeve lotil zelo naivno. Čveketal sem s folkom, se predstavljal s pravim imenom (in priimkom), govoril po resnici in pravici. Saj poznate: »od kod, kolk star«, potem pa nemudoma konkretnejše številke. Seveda takrat še nisem imel pri sebi pretvorbenih tablic: dobro grajen = zrel za zakol, atletski = še juha ne bi bila dobra, 21(cm) = če mi ga povozi avto, 35 (let) = tako mlad, pa že v penziji, sem za resno zvezo = desperate, tako sem osamljen = fukfehtar … Nekega večera sem imel posebej srečno roko. Name se je prilepil črnooki, črnolasi, temnopoliti, kosmati, mišičasti mladenič, ki da je moj sosed. Ko mi je rekel, da bi me rad spoznal, sem bil že tako razburjen, da sem po stanovanju puščal črtico. Zmenila sva se za srečanje pred Šparom. Če bi rekel, da pride na belem konju, bi verjel. In ko sem dahnil usodni »Da!«, se je razkril: »Ja Mitja, saj nimam srca, kako si lahko tako naiven, Andrej tu!« Od sramu me je pikalo po telesu in dve leti mu potem nisem namenil niti črke, čeprav sva prej tesno prijateljevala. Vmes je preteklo veliko vse modernejših škatel, pa novih verzij Windowsov, Wordov in Excelov, A diskete so zamenjale B in potem CDjke in USBji. Miške so izgubile rep, monitorji so shujšali. Irc so povozili Gaydari, GayRomei, forumi, messengerji in drugi chati. Tudi sličice so zamenjali vse daljši filmčki, in desnico je ob veselih uricah zaradi miške zamenjala levica. Prišli so blogi in druge e-socialne mreže in ves meseni svet se je virtualiziral. Samo fore so ostale iste: »where r u from, how old r u, MSN, cam?« in daj gas Lojze!
Zdaj imam 6 mejlov, 3 bloge in soustvarjam še dodatna 2, pa Facebook, Myspace in Flicker. Profil na Gaydaru, GayRomeu, Bearwww, Bear411, Mavričnem forumu, Labrisu, Kapisu, Gayhaeru, Medvjedih in še kje. Pa 4 identitete in pravkar ustvarjam peto, pa MSN, Yahoo messenger in Skype. Jutranjo erekcijo je zamenjal pritisk na gumb na mojem leptopu. Med pristavljanjem kave odpiram vse aplikacije, ker me je v treh urah, kolikor me ni bilo za tipkovnico, gotovo poke-nilo pol adreme in po vsej verjetnosti je tudi inbox zabasan. In pred džobom je treba še na hitro vsem odgovoriti, napisati jutranje poste, prečekirati pornoprofile, če je kaj frišnega mesa za nočni c2c, nahraniti psico na Facebooku in vreči en uč na obične mejle. V službi pa tako ali tako neprekinjeno poje rtvslo.si, 24ur.com, siol.net, sta.si, cnn.com, bbc.co.uk, Outlook in I-news … če omenim samo decentni del. In potem so v prostem času tu še DIHove spletne strani in mejling liste in mejli, krat 8 za vse DIHove in ostale sekcije, pa tudi h konkurenci je treba kdaj pošnofati na legebitra.si. In na Mrežo, Akcijo, Narobe … Z Vikijem že zdavnaj ne kuhava več, hrano naročava po telefonu, ker, primitivci, še niso slišal za on-line. Potem se vrževa na kavč, prižgeva televizijo, da je življenje v hiši, in divje surfava, dokler se zlate kočije ne spremenijo v buče. Brez skrbi, vse osebno se zmeniva prek MSN-a. Viki opolnoči omaga, jaz pa imam kondicije vsaj do treh ali štirih. Ko pa je treba s toliko prijatelji poklepetati. In na koncu, en kvaliteten cam-sex na dan odžene vse zdravnike stran. Včasih zdržim brez spanja, takrat me Viki napizdi, vem, zgolj iz zavisti, ker je moral sam odspati tistih svojih človečnjaških 7 ur. Kaj pa miži pred življenjem?! Zadnjič sem se po rekordnih 14-ih urah surfanja zgrudil na tla in nisem čutil več nog. Zdravnica je rekla, da gre za globokovensko trombozo. Zdaj pred internetom vedno spijeva aspirin. pred kratkim sva si za zajebancijo zabukirala skupno grobnico v Second Lifeu, kjer imava ogromno stanovanje in glomazen porno klub. viki je potem na nekem sajtu odkril podkozno misko, tako sva lahko brezzicni logitech nemudoma zabrisala cez balkon. sploh bi blo super, ce b01101001 asap vso informacijsko tehnologijo porilini med podkozno mascevje, tako bi ves virtualni univerzum koncno dob01100101sedno prodrl v naju. in midva b01101001 se instalirala vanj in bi bil01101001 eno. Btw, odkar sva skos 01101111nline mava frendo01110101 k dreka, sam01101111 jaz j01101001h mam na facebo01101111ku 1110. kaj cl01101111uk spl01101111h se p01101111trebuj01100101? s01110010ecen s0110010101101101
