KOLUMNA
Nasilje po letošnji Paradi ponosa so med prvimi obsodili župan Zoran Jankovič, varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek-Travnik, odzvali so se tudi predsednik Danilo Türk, stranka Zares in precej odločno Mladi forum SD. Kot lahko preberete v tej številki, je splošnejši odgovor o obsojanju vsakršnega nasilja prišel tudi iz kabineta premiera Janeza Janše. Seveda, po vsakem nasilju so odzivi nosilcev in nosilk uradnih dolžnosti še kako pričakovani. Vedno se odzovejo tudi mediji, ki zlasti po sklicani tiskovni konferenci obširno poročajo o nasilju in tudi širši diskriminaciji lezbijk, gejev, biseksualcev in transov.
Toda že več let ni zaslediti skoraj nikakršnih odzivov tako imenovane civilne javnosti, predstavnikov in predstavnic raznih strokovnih, stanovskih ali kulturniških združenj in neodvisne intelektualne srenje. Prav tako nisem zasledila nobenih resnejših komentarjev o naraščanju nasilja nad spolnimi manjšinami pri nas. Odzivov ni bilo niti v časopisnih kolumnah – kolikor jih nismo pisali sami predstavniki in predstavnice LGBT skupnosti. Ampak – ali je tovrstno nasilje res samo »naš problem«? Ali so izbrisani samo svoj lastni problem, ali je nestrpnost do Romov zgolj njihova skrb in odgovornost, ali je spolno nasilje predvsem stvar žrtev, ki so ga doživele? O vseh omenjenih je še mogoče najti razne prispevke, ki jim stopajo v bran, kar pa za LGBT teme skorajda ne drži več. Žal. Kvečjemu ostajajo omejene na forumske razprave. Ali res velja tiho prepričanje, da je nasilje mogoče lokalizirati samo na določeno skupino oziroma da je skrajna nestrpnost do LGBT populacije zgolj problem njenega javnega manifestiranja, ki je bojda preveč moteče za okolje – če že ne »nepotrebno« –, sicer pa je vsakdanje življenje lezbijk, gejev, biseksualcev in transov enostavno in nestresno, »saj jim vendar noben nič noče«?! Sicer iz lastnih izkušenj dobro vem, da nemalo ljudi, ne glede na njihovo spolno usmerjenost, nasilje nad homoseksualci obsoja ali pa sploh ne more verjeti niti ne želi sprejeti, da se kaj takega dogaja v tej menda vse bolj sproščeni Sloveniji. A njihovih glasov podpore praktično ne slišimo v javnem prostoru, zato pač ostajajo »glasni« in tudi (u)slišani zvečine tisti, ki sejejo nestrpnost, in pa nasilneži, ki jo izvajajo v praksi. Tudi informacije o vsakoletnih poparadnih napadih gredo nekako mimo; vsi so nekaj slišali o tem, ampak ne vedo čisto točno, kaj se je vendar zgodilo, ali pa ravno takrat niso spremljali medijev. Včasih se mi dozdeva, da v svetu razpršenih identitet, informacij in prepričanj prodre samo tisto, kar je zelo vroča novica in zelo dobro plasirana v javnost. Sicer vse hitro mine, potem pa spet beremo in poslušamo modrovanja o tem, da lezbijke in geji hočemo preveč pravic oziroma posebne pravice, da se nam sploh ni treba poročati, če se »zares« ljubimo, da je parada skorajda vsiljiva manifestacija LGBT kulture ali pa da je nesmiselno govoriti o lezbični ali gejevski literaturi, če je ta res dobra … Seveda, tudi namigovanja o pedrskem lobiju so vedno aktualna, marsikomu se ne zdi odveč pregrevati gostilniških marnj o tako imenovani pedrski zaroti, ki obvladuje svetovno modo, eurosong in še kaj. Odkar sem napisala kolumno o tem, mi marsikdo našteje znana imena premožnih in vplivnih Slovencev, tudi iz sveta politike, ki bojda prikrivajo svojo spolno usmerjenost. Ampak nič ne povem, dokler po elektronski pošti ne dobim odgovora od samega pedrskega lobija!
V predvolilnem ozračju pa sta trans zvezdi Salome in Marlenna, pevka Sester in tv voditeljica, dobili klic predstavnice Strokovnega sveta stranke SDS za stike z javnostmi. Bili sta povabljeni, da bi za bilten stranke napisali kaj o tem, kaj se je po njunem spremenilo v letih po zadnjih volitvah. Presenečenje? Niti ne. Jasno je, da se vladajoča stranka ne bo trudila zbirati mnenja od aktivistov in aktivistk, ker jim ti gotovo ne bi peli hvale. Je res tako čudno, da desnosredinska (recimo) stranka prosi za tovrsten prispevek dve zvezdi LGBT scene, ki ju pozna širno slovensko ljudstvo? A ni vprašanje manjšin, zlasti spolnih manjšin in njihovih pravic, tradicionalno področje levo usmerjenih strank? Ne nujno. Ker se neposrednega nagovarjanja lezbijk in gejev niso domislile tako imenovane leve stranke, so se tega pač domislili pri SDS. Njih očitno ne skrbi, da bi šli predaleč. Mi pa lahko samo sanjamo o španskih socialistih in njihovem vodji Zapateru, ki se ni ustrašil domnevno hudo radikalnih posegov v politiko in tradicijo ter je omogočil tako poroke kakor posvojitve za lezbijke in geje, pristrigel peruti cerkveni ideologiji in njenemu nabiranju denarja od ljudstva ter velikopotezno pripeljal ženske v politiko – pri nas pa človek dobi občutek, da v politiko še vedno vabijo misice, ne pa političark. Vsaj sodeč po komentarjih prvakov nekaterih, no, zlasti desnih strank, ki glasno hvalijo lepoto in stas svojih kandidatk, njihov glas pa jih očitno precej manj briga. Očitno sta jih s svojim stasom prepričali tudi Salome in Marlenna, da bi zdaj hoteli od njiju še malo glasu. Na glavo obrnjen svet?
Še vedno se lahko lepega dne zgodi mali čudež, da bi kakšna leva ali levosredinska stranka na volitvah le kandidirala tudi predstavnico ali predstavnika LGBT skupnosti ali pa koga iz vrst hendikepiranih – preden še tega ne naredijo »tadesni«. O tem se na naši levici definitivno razmišlja, večji problem pa je, kako takim kandidatom/kandidatkam zagotoviti volilno podporo. Tako kot se je vedno razmišljalo o pravicah, ki se jih v tem trenutku že sme podeliti lezbijkam in gejem ali komu drugemu, ne da bi narod ob tem znorel. Ker očitno ta narod sprejema samo preverjene floskule o družinskih vrednotah, tradicionalnih in zastarelih, oziroma tistih, ki krožijo zgolj kot politična fata morgana. Z vsem drugim pa je menda treba počasi, da se ljudje navadijo. Ampak predolgo razmišljanje se slej ko prej izteče v cincanje. Kar se nenehno pušča ob strani in se premešča v nejasno bližnjo ali daljno prihodnost, bo slej ko prej zasedel nekdo drug in to izkoristil sebi v prid. Tako rekoč prehitel po desni.
