TEMA
Homofobija na javnih prostorih
Vsi se spominjamo dogodka izpred šestih let, ko je redar pred lokalom Mestne galerije prepovedal vstop Branetu Mozetiču in kanadskemu pesniku Jean-Paulu Daoustu, češ da lokal ni več za »take«. Odziv LGBT skupnosti je bil Pohod proti diskriminaciji, skupaj s predstavniki Afriške skupnosti, saj so bili pred tem trije temnopolti prebivalci Ljubljane deležni rasističnega napada. O dogodku pred Mestno galerijo je začela krožiti gostinčeva insinuacija o neprimernem obnašanju pesnikov, o napadu na temnopolte pa so poročali tudi kot o »spopadu dveh skupin fantov«. Če se odzoveš na diskriminacijo, ti vedno očitajo moralno oporečnost. Ti očitki so lahko popolnoma lažni, toda čim se pojavijo v medijih, se folk začne spraševati, »kaj je zdaj tukaj res«. Začnejo krožiti zgodbice. Žrtve diskriminacije in nasilja postanejo še drugič žrtve in še – stigmatizirane. Kar vse dobro poznamo že iz feministične teorije in praktičnih izkušenj žrtev posilstva ali nasilja v družini: »Morda pa je res izzivala.
Kaj se je zgodilo?Enajstega oktobra 2007 okoli enih zjutraj je bil v ljubljanskem gostinskem lokalu Orto bar lezbični par žrtev nestrpnega odnosa varnostnika in lastnika lokala. Ker sta se poljubljali, je varnostnik od njiju zahteval, da zapustita lokal in gresta v »tak lokal, kjer se to počne«. Lastnik Orto bara ji jima je nato rekel, da se lahko vrneta v lokal, v »opravičilo« pa dodal, da je lokal pač »heteroseksualen lokal«. Dekleti sta o dogodku obvestili sekcijo Škuc LL, ki je v izjavi za javnost opozorila, da nadlegovanje in nasilje nad geji in lezbijkami na ljubljanskih ulicah in lokalih beležijo že več let, storilci pa večinoma ostanejo neidentificirani in nekaznovani. Od pristojnih institucij so zahtevali, da podajo javnosti »nedvoumno sporočilo o nesprejemljivosti in nezakonitosti tovrstnih dejanj ter zagotovijo varnost in zaščito vseh državljanov in državljank«, hkrati pa so solidarno javnost pozvali k bojkotu Orto bara. Na ta poziv so se nato odzvali v Orto baru Dodali so, da Škuc LL izrablja smrt mladeniča pred Globalom, obtožuje varnostne službe in vse to počne za lastno promocijo. in dogodek predstavili povsem drugače. Zapisali so, da je varnostnik »opazil … dve osebi, ki sta objeti ležali na biljardni mizi. Zato je, kot mu nalagajo njegove dolžnosti, šel v spodnje nadstropje, kjer je bil priča eksplicitnemu ljubljenju dveh deklet. Opozoril ju je, naj vstaneta in prenehata z intimnostmi, ker je to javni prostor, kjer nikomur ni dovoljeno neprimerno obnašanje.« Sedemnajstega oktobra je skupina Orto lezbijka, ki je nastala kot reakcija na dogodke v Orto baru, organizirala mirno protestno akcijo pred barom, v naslednjih tednih pa še nekaj tovrstnih akcij. |
|---|
Udeleženi v razpravah o dogodkih diskriminacije se ponavadi razdelijo na dve skupini: za in proti. En del podpre žrtve, drugi del se ukvarja z njihovo moralno oporečnostjo ali jim celo očita »pretiravanje«. Izpostavljeni primeri razkrivajo le vrh ledene gore, a vzbudijo tudi strah pred tem, da bi se začela topiti. Spominjajo tudi na lastne neprijetne izkušnje, na šibkejši položaj v primerjavi z zatiralci. Če ne priznavamo svoje ranljivosti, laže živimo v iluziji, da je ni. Oziroma: da se slabo godi samo tistim, ki so izzivali, kajti mene že nihče ne bi vrgel iz lokala, ker se znam primerno vesti. Ne izzivam in morebitne spore rešujem po mirni, predvsem pa po tihi poti. Če me diskriminirajo, jim raje ponudim roko sprave.
Ne preseneča, da je bila po zadnjem dogodku, ko sta bili zaradi obtožbe eksplicitnega izkazovanja lezbištva dekleti prisiljeni zapustiti Orto bar, spet na tapeti sekcija ŠKUC-LL. Ker se je bojda odzvala prenagljeno, preveč neposredno, premalo »prijateljsko« in – celo samopromocijsko, kot ji je bilo politikantsko podtaknjeno v uradnem dopisu Orto bara. Na koncu je bilo pomembno vse drugo, samo to ne, kaj pomeni grozljiva izkušnja, ko te zaradi spolne usmerjenosti odstranijo z javnega prostora. Razprava se je premaknila na druge ravni in teme, ki so bile očitno lažje od neposrednega soočanja s krivico.
Na delu je bilo tudi veliko, morda nezavednega, sprenevedanja o tem, da je aktivirani del LGBT skupnosti oziroma ad hoc fronte Orto lezbijka, ki so se ji pridružili aktivisti in aktivistke drugih angažiranih gibanj, imel več možnosti »pravilnih« odzivov na dogodek (a da je bojda izbral najslabšega). Ne glede na to, koliko odzivov bi bilo možnih, ostaja vendar bistveno to, da se je sploh bilo treba odzvati! Neodzivanje v takih primerih namreč postane gojišče za prakse nadaljnje diskriminacije.
Za konec še zgodba, ki je nastala po dogodku pred lokalom Mestna galerija. Ko je moja prijateljica svoji mami povedala, da gejevska pesnika nista smela vstopiti v lokal, je njena mama komentirala takole: »Saj to ni nič takega. Ko smo mi nekoč šli z družbo v hribe, smo hoteli prenočiti v neki gorski koči. Ker so v koči tudi sami nudili tople obroke, nam niso dovolili, da bi vstopili s svojimi sendviči in jih pojedli tam.« Kakšno zvezo ima ta absurdna primerjava z omenjenimi primeri homofobne diskriminacije na javnem mestu? Navidez nobene, razen te, da so »žrtve mesto ideoloških bojev«, kot je zapisala Renata Šribar v članku o Spolnem nasilju in družbeni moči (Sobotna priloga, 10. november 2007).
|
|
Brane Mozetič, pisatelj, pesnik, prevajalec in aktivist
Tatjana Greif, ŠKUC-LL
