Drugi obrazi Berlina

berlin1_by_rafik_600

Foto: rafik

»Pod površjem mogočnega postmodernega Berlina sem pričela zaznavati ta drugi obraz, to tesnobo in nemoč pred neznankami, ki jih prinaša prihodnost«,1je v začetku devetdesetih za revijo Revolver skoraj jasnovidno zapisala Nataša Sukič. Danes, skoraj dvajset let po tem zapisu, imajo »drugi obrazi« popolnoma izoblikovano podobo, ki je ne prekriva več maska osvobajajočih osemdesetih. Med njimi je tudi obraz nemške kanclerke Angele Merkel, ki avtoritarno, brez trohice občutenja nemške kolektivne krivde, govori o koncu multikulturalizma v Nemčiji. Opazka, da je vzpon evropske ksenofobije povezljiv z drugimi oblikami diskriminacije, postane jasnejša, če etnične identitete, ki leži v temelju multikulturalizma, ne dojemamo samostojno, ampak jo postavimo v odnos z ostalimi osebnimi in družbenimi okoliščinami posameznika. Priseljenci, ki niso zgolj »neevropski tujci«, ampak so hkrati tudi geji, lezbijke, biseksualci, transseksualci ali interseksualci, ostajajo spregledane žrtve evropskega nacionalizma. Ker Slovenija, država, ki s svojo etnično homogenostjo predstavlja vzgled norveškemu množičnemu morilcu, očitno ne čuti potrebe po reševanju problemov multiple diskriminacije, sem se o presečiščih priseljenske in homoseksualne identitete pogovarjal s tremi glbtiq-organizacijami v Berlinu: LSVD Berlin-Brandenburg2 (Lezbično in gejevsko združenje nemških dežel Berlin in Brandenburg), GLADT3 (Društvo gejev in lezbijk iz Turčije) in LesMigraS4 (del Lezbične svetovalnice, ki se ukvarja z lezbijkami/biseksualkami migrantkami, s temnopoltimi lezbijkami ter transseksualci).

 

»Tudi oni imajo pravico do političnega predstavništva«

dota_200

Na sliki So-Rim Jung

GLADT in LesMigraS sta organizaciji, ki sta nastali konec devetdesetih let. Kot pove že njuno ime, se v svojem delu osredotočata na področje glbtiq-imigrantov,5 živečih v Berlinu, in povečini še vedno ostajata zunaj aktivističnega »esteblišmenta«, torej zunaj kroga tistih organizacij, ki imajo politično moč. LSVD, največja nemška glbt-organizacija z izpostavami po vseh zveznih deželah, je s svojo dolgotrajno zgodovino, ki sega v obdobje blokovske delitve, zagotovo na vrhu tega »esteblišmenta«. Vključevanje problematike glbtiq-imigrantov med bolj tradicionalne vsebine identitetne politike je za LSVD novejšega datuma in je v veliki meri posledica kritike manjših, neuveljavljenih ter queerovskih organizacij, kot sta GLADT in LesMigraS. So-Rim Jung, psihologinja, ki se pri LSVD ukvarja s problematiko migrantov, na vprašanje, zakaj je bilo vključevanje glbtiq-imigrantov potrebno, odgovori: »/…/ LSVD samega sebe razume kot zastopnika vseh glbt-ljudi v Nemčiji, ne glede na njihov izvor, in ne zgolj Nemcev. Imeli smo problem, ker je obstajala skupina ljudi, ki se ni počutila zastopana. To smo želeli spremeniti, saj imajo oni prav tako pravico do političnega predstavništva.« Ker želijo pri svojem delu presegati nacionalne delitve, je za So-Rim Jung vključevanje migrantov predstavljalo težavo: »/…/ naša perspektiva je transnacionalna, ampak vsak dan se soočam s tem, da se migranti močno definirajo skozi svojo etnično identiteto, kar je potrebno spoštovati, vendar je hkrati tudi potrebno kritizirati nacionalizem. To je težko ravnovesje, ki ga moram ohraniti /…/.« Z ustanovitvijo Mednarodne skupine, ki ne izključuje nobene etnične identitete, pa se je pojavil problem preširoke inkluzivnosti: »Če rečeš, da so vsi dobrodošli, potem ne najdeš skupnega temelja za delo. /…/ Če imaš specifično temo, s katero se lahko vsi poistovetijo, potem je veliko lažje.« Pri LesMigraS prav tako puščajo polje etničnosti odprto, a se pri glbtiq-imigrantih osredotočajo na ženski spol in raso (lezbijke/biseksualke imigrantke, temnopolte lezbijke) ter transseksualnost. Po besedah voditeljice Saideh Saadat-Lendle ima LesMigraS pomembno vlogo v Berlinu, ker je »Državni statistični inštitut Berlin-Brandenburg poročal, da je četrtina berlinske populacije imigrantov. Specifične skupine ali organizacije, ki naslavljajo lezbične imigrantke, so zato nujne. Pomembno se nam zdi tudi pokazati, da obstajajo glbti-ljudje z različnimi družbenimi pozicijami, ki izhajajo iz različnih življenjskih okoliščin ter se soočajo z različnimi preprekami in diskriminacijami, ne pa zgolj beli, krščansko socializirani glbt-posamezniki.«

»Berlin je zgolj videti bolje«

berlin_e_600

Foto: rafik

So-Rim Jung iz LSVD opozori, da so problemi, s katerimi se srečujejo glbtiq-imigranti, dober pokazatelj tega, da pri družbeni problematiki homoseksualnosti velikokrat sploh ne gre za vprašanje spolne identitete, ampak za vprašanje družbene integriranosti: »Mislim, da ne gre vedno za vprašanje ‘Sem gej ali lezbijka?’, ampak za vprašanje ‘Se počutim integriranega v družbo kot celoto?’. In nadalje gre za vprašanje integriranosti v gejevsko in lezbično sceno. Včasih morajo ljudje naredit dva koraka, kar je lahko zelo težko.« Arda Bakirtas, koordinator projektov pri GLADT, trdi, da je ksenofobija pogosto osrednji problem druge ali tretje generacije glbtiq-Turkov v Berlinu, ki predstavljajo večinsko klientelo organizacije, homofobija pa ima splošnejšo in sekundarno vlogo. Pri tem opozarja na negativno konotacijo, ki jo ima nemški izraz za tujca, »Ausländer«: »V prvi vrsti biti ‘Ausländer’, kot to imenujejo, je v Nemčiji velik problem. Soočen si z neprestano diskriminacijo. Včasih zelo očitno, včasih zelo subtilno, ampak izkusiš jo. /…/ Drug problem je biti gej, ki je splošen problem tudi za bele Nemce. In biti gej in biti Turk pripelje s sabo druge probleme. Gre za dvakratno diskriminacijo.« Vendar v nekaterih primerih lahko kombinacija homoseksualne in turške identitete pripelje do paradoksalne situacije, ki bi jo lahko celo poimenovali kot homorasizem ali nacionalizem: »Včasih, moram priznati, je to lahko celo pozitivno. Beli Nemci imajo predsodke o Turkih, recimo, Turki so zelo konservativni in ravnajo s svojimi glbti-ljudmi zelo slabo. To ima včasih za posledico, da Nemci zelo dobro sprejemajo turške geje. /…/ torej biti gej je minus in biti Turk je minus, ampak dva minusa skupaj sta plus,« ugotavlja Arda Bakirtas. Tudi pri LesMigraS opozarjajo na zahodnjaško predstavo o homofobičnem imigrantu, ki pa ima, tako kot celotno področje diskriminacije glbtiq-imigrantov, spolne specifike: »Medtem ko se lezbične imigrantke v večji meri soočajo s seksualiziranim nasiljem, se morajo gejevski imigranti in imigranti na splošno, soočati s stereotipi nasilnega obnašanja in kriminalnosti.«

Pri LSVD na vprašanje, kakšen je odnos mestnih in državnih oblasti do problematike glbtiq-imigrantov, odgovarjajo, da se ta izboljšuje, za kar ima delno zaslugo tudi gejevski župan Berlina, Klaus Wowereit: » /…/ njegova seksualnost je vedno bila medijsko izpostavljena, zato je moral imeti stališče do teh vprašanj, tudi če sam tega ni želel. Mislim, da se v Berlinu na vladnem nivoju zavedajo tematike, čeprav načini, s katerimi poskušajo nasloviti problem, niso popolni /…/.« Vendar pri LesMigraS opozarjajo na nezadostnost protidiskriminacijskih zakonodaj: »Naša dokumentacija primerov diskriminacije kaže, da je treba še veliko postoriti. Lezbične imigrantke se še vedno soočajo z diskriminacijo in izključitvijo na delovnem mestu, v izobraževanju in v povezavi z državljanstvom. Težje se zaposlijo, dobijo enako plačilo in redkeje so predstavljeni v medijih.« Arda Bakirtas iz GLADT-a priznava, da je njihov odnos z mestnimi oblastmi precej enosmeren, saj politična iniciativa prihaja zgolj z njihove strani. Rasizem vidi kot vseprisoten problem, čeprav je v Berlinu, v primerjavi z ostalo Nemčijo, morda nekoliko bolje: »Rasizem je povsod. Morda je v Berlinu zaradi multikulturnosti nekoliko bolje kot v drugih krajih, vendar to ne pomeni, da rasizma v Berlinu ni. Berlin je zgolj videti  bolje.«

berlin9_by_rafik_300

Foto: rafik

»Vizije in realnosti se pogosto razlikujejo«

Ko želim analizirati skupne značilnosti odnosa berlinskega glbtiq-aktivizma do problematike glbtiq-imigrantov, me Saideh Saadat-Lindle iz LesMigraS zavrne, da je to nemogoče početje, ker v Berlinu ni možno govoriti o homogenem glbtiq-aktivizmu, čeprav opažajo trend vse večjega zanimanja za to vprašanje: »Opažamo, da vse več glbti-skupin in organizacij pričenja z naslavljanjem multiple diskriminacije in intersekcionalnosti. Kljub temu pa ne moremo z gotovostjo trditi, da ti projekti resnično odražajo potrebe in težave glbti-imigrantov in nebelcev.« Podoben porast obravnave tovrstne problematike opažajo tudi pri LSVD, čeprav dodajajo, da ne gre za novo vprašanje, ki pa se je na dnevnem redu pojavilo zaradi kritike manjših organiziranih skupin: »’Transgenialer CSD’6 je bil oblikovan ravno zato, ker so imeli občutek, da problemi rasizma in kritike kapitalizma niso zadostno reprezentirani v bolj uveljavljenih nevladnih organizacijah. LSVD je bil kot uveljavljen lobi v veliki meri kritiziran«. Sicer pa tudi o razširjenosti rasizma znotraj berlinske glbtiq-scene ne moremo postavljati posplošenih ugotovitev, saj »obstajajo klubi in lokacije, ki se poskušajo boriti proti diskriminaciji in naslavljajo glbt-imigrante ter nebelce. Primer za to je bar Südblock v Kreuzbergu in mesečni klubski večer imenovan Gayhane v SO36. Nekateri drugi prostori objektivizirajo imigrante in predstavljajo multikulturalizem kot eksotičnost, medtem ko zanemarjajo vsakodnevno realnost rasizma in diskriminacije. Pogosto se vizije in realnosti zelo razlikujejo,« trdi voditeljica LesMigraS.

berlin11_by_rafik_300

Foto: rafik

Izkušnja politične apatičnosti mladinske glbtiq-organizacije, pri kateri sem tri mesece deloval kot prostovoljec, in marsikateri zamah z roko, češ, v Berlinu pa res ni več potrebe po aktivizmu, ki sem ga doživel med bivanjem v nemški prestolnici, sta me napeljala k temu, da sem vprašanje o domnevni apolitičnosti berlinskega glbtiq-gibanja postavil tudi svojim sogovornikom. So-Rim Jung iz LSVD mi je odgovorila, da berlinsko glbtiq-gibanje morda res izgublja svojo politično ostrino, vendar »/…/ obstajajo ljudje, ki lahko to ostrino ohranijo, kot tudi na drugi strani obstajajo ljudje, ki delujejo z ‘esteblišmentom’. Ne vem, zakaj bi se to dvoje izključevalo. /…/ Mislim, da bi se morala vzpostaviti linija med tistimi, ki so revolucionarji, in tistimi, ki niso.« Po njenih besedah LSVD sicer ni revolucionarna organizacija, ampak se s svojim prizadevanjem za enakost, ki dopušča prostor tudi za druga vprašanja, nahaja nekje med obema opcijama. Saideh Saadat-Lendle pa trdi, da apolitičen trend sicer ni nič novega, si pa je pri tem potrebno zastaviti vprašanje, »/…/ ali je nekaterim glbti-posameznikom, tistim, ki so relativno privilegirani v družbi zaradi rase, razreda, starosti, telesne sposobnosti, lažje zanemarjati vsakodnevno realnost diskriminacije, nasilja in sistema represije«.

Začetki organiziranega slovenskega gejevskega in lezbičnega gibanja so bili močno zaznamovani z osebnimi izkušnjami Berlina kot silovitega generatorja novih družbenih gibanj v osemdesetih. »Ne bom dala miru, dokler ne bom imela Berlina v Ljubljani,«7 je v začetku devetdesetih zavzeto trdila Mojca Dobnikar, ustanoviteljica feministične sekcije Lilit, znotraj katere se je oblikovala lezbična skupina ŠKUC-LL. Čeprav Ljubljana še vedno ni Berlin, si zaradi lastne osebne izkušnje zastavljam vprašanje, ali ni tudi osvobajajoča podoba Berlina posledica turističnega pogleda na sedanjost in nostalgičnega idealiziranja preteklosti. Mestna četrt Schöneberg, ki je nekoč bila prvotno pribežališče berlinske glbtiq-skupnosti, ima danes ostarelo in etnično čisto podobo. Namesto v tamkajšnjih seksbarih se mladi geji raje zbirajo v bolj diskretnih ter trendovskih klubih drugod po mestu, medtem ko si ljudje drugih ras in kultur povečini ne morejo privoščiti življenja v tem elitnem »gejevskem getu«. Podobno tudi Prenzlauerberg, nekoč alternativni predel vzhodnega Berlina, predstavlja priljubljeno okolje za življenje dobro situiranih družin ter gejevskih parov. Zdi se tudi, da je v Kreuzbergu, kulturno najbolj raznolikem delu mesta, popularizacija queerovskih življenjskih stilov zameglila uporniški potencial urbanih subkultur in da se priseljensko prebivalstvo Neuköllna vse bolj umika nemškim študentom, ki s seboj prinašajo višje cene nepremičnin.

Mihael Topolovec

Slovenska naveza v Berlinu: predstavitev naše glbt-skupnosti

m1_300Prijazno osebje Sonntags-cluba, berlinskega glbt-bara, ki deluje tudi kot kulturni, informacijski in svetovalni center, je v svoj natrpan majski program uspelo umestiti večer, namenjen predstavitvi slovenske glbt-skupnosti. Predstavitveni večer sem pripravil na pobudo mladinske glbt-organizacije Lambda Berlin-Brandenburg, pri kateri sem začasno gostoval kot prostovoljec. Mojo frustracijo ob soočenju z vprašanjem, kako na zanimiv način predstaviti tako kompleksno zadevo kot je zgodovina slovenskega glbt-gibanja ter aktualen položaj glbt-populacije v Sloveniji – le kaj pa jaz, amaterski začetnik v slovenskih aktivističnih krogih, vem o tem?! -, je razblinilo srečno naključje. V mesecu maju je namreč v Berlinu ustvarjal Brane Mozetič, osrednja figura našega glbt-aktivizma, ki mi je priskočil na pomoč. Skupina mladih gejev, ki so se tisti večer družili ob peki na žaru, je tako dobila informacije o našem začetnem festivalu Magnus, današnjem gejevskem in lezbičnem filmskem festivalu, o Opnu, Tiffanyju in o Monoklu, Paradi ponosa ter Družinskem zakoniku, poleg tega pa so slišali Mozetičevo literaturo v nemškem jeziku.

Mihael Topolovec

 

 

 

Pohod vlačug

slut1_200V začetku avgusta se je v Berlinu odvil prvi Pohod vlačug (Slut Walk). Berlinski protest je bil pravzaprav eden od mnogih satelitskih Pohodov vlačug, ki so se to poletje odvili povsod po svetu. Prvega so organizirali aprila v Torontu, pohod pa je bil neposredni odziv na predavanje policijskega uradnika Michaela Sanguinettija, ki je na univerzi York dejal, da bi se ženske morale zaščititi in se prenehati oblačiti kot vlačuge.

Pohod vlačug je protest proti pojasnjevanju (in opravičevanju) posilstev s tem, kako je ženska oblečena oziroma kako je videti. Organizatorici kanadskega Pohoda vlačug Sonya Barnett in Heather Jarvis sta dejali, da imajo ženske dovolj tega, da jih ljudje zmerjajo z vlačugami, da jih vidijo zgolj skozi njihovo seksualnost in da se morajo zaradi tega počutiti ogrožene.

slut3_by_JamesReaFotos_200

Foto: James Rea Fotos

Slut Walk sicer spominja na klasični feministični moto »Vzemimo si noči nazaj«, a v 21. stoletju je ta protest cepljen s precejšnjo dozo queerovske estetike in politike. Vsaj berlinski Slut Walk je bil tak: v minicah niso hodile le ženske, pač pa tudi tipi. In organizatorji večtisočglave množice niso pozivali le k protestu proti seksizmu, pač pa tudi proti homofobiji, heteroseksizmu, fašizmu in kar je še takega.

Pohod vlačug je že nekaj tednov pred dogodkom izzval burne razprave – tako v medijih kot v samih feministično-queerovskih krogih. Nekateri so namreč menili, da se bo protest obrnil v svoje nasprotje in da bodo ljudje, ki bodo gledali »na pol gole protestnice«, počeli prav to, proti čemer je protest usmerjen. Drugi so trdili prav nasprotno: če dovolimo, da nam njihovi pogledi vzamejo javni prostor, potem nismo dosegli ničesar. Skratka, tipični aktivistični začarani krog …

slut2_by_JamesReaFotos_200

Foto: James Rea Fotos

V resnici sem ob cesti opazil nekaj »sleezy« tipov, ki so se jim cedile sline ob pogledih na gole ali le deloma oblečene ženske. Fotoaparati so klikali kot za stavo – in, ponovno, v ospredju so bili tisti protestniki, ki so bili najbolj slečeni. Pri tem napisi na transparentih v stilu: »Da, rada ima dekleta. Da, poljubljam se z dekleti. Ne, ne smeš gledati. Ne, ne smeš se nama pridružiti.« niso kaj dosti pomagali. A vendarle – medijski odzivi, poročajo organizatorji, so bili pozitivni. In pohod je sprožil vrsto javnih razprav ter vprašanje »objektivizacije ženskega telesa« ter posilstev ponovno postavil v ospredje.

Čeprav se je policijski uradnik Sanguinetti pozneje opravičil za svoje besede na predavanju, se je kolesje medtem že zavrtelo in Slut Walk, ki so ga to poletje organizirali v številnih prestolnicah sveta, ne samo v Torontu in Berlinu, je po nekaterih ocenah zgolj v nekaj mesecih postal najbolj uspešna feministična akcija v zadnjih dvajsetih letih.

Roman Kuhar

 

1Segan S., Nataša. 1995. Lezbijke in leva osemdeseta v Berlinu. V Zbornik o lezbičnem gibanju na Slovenskem
1984-95, ur. Suzana Tratnik in Nataša S. Segan, 83-85. Ljubljana: ŠKUC.
2Lesben- und Schwulenverband Berlin-Brandenburg (www.berlin.lsvd.de)
3Verein türkeistämmigen Lesben, Schwuler, Bi-, Transsexueller und Transgender (www.gladt.de)
4Antigewalt- und Antidiskriminierungs- Arbeitsbereich der Lesbenberatung Berlin (www.lesmigras.de)
5Z izrazom »glbtiq-imigranti« imam v mislih tudi drugo, trejo, itd. generacijo glbtiq-posameznikov, ki se v Berlin niso preselili, ampak so se tam rodili. Z imigrantskim statusom jih torej povezuje zgolj sorodstvena linija in družbeni položaj. Čeprav bi za njih bil primernejši izraz »glbtiq-posamezniki z migracijskim ozadjem«, zaradi poenostavitve izražanja uporabljam zgolj prvi izraz.
6Transgenialer Chrisopher Street Day (http://transgenialercsd.wordpress.com/) – Parada ponosa, ki zaradi svoje političnosti predstavlja alternativo uradni in bolj komercialni Paradi ponosa. Poteka po mestnem predelu Kreuzberg na isti dan kot uradna Parada ponosa.
7Vesel, Bojana in Nataša S. Segan. 1995. Mojca Dobnikar: Ne bom dala miru, dokler ne bom imela Berlina v Ljubljani. V Zbornik o lezbičnem gibanju na Slovenskem 1984-95, ur. Suzana Tratnik in Nataša S. Segan, 100-104. Ljubljana: ŠKUC.
Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Recenzije: Knjiga 15

Seks po sv. Foucaultu Michel Foucault, Zgodovina seksualnosti, prevedel Brane Mozetič, Škuc-Lambda,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja