10. december: Dan človekovih pravic ali dan, ko se manjšine opomni, da so jim še vedno kršene njihove človekove pravice
Danes mineva natanko 65 let, odkar je bila na Generalni skupščini ZN 10. decembra 1948 v Parizu sprejeta Splošna deklaracija o človekovih pravicah. V mednarodnem, nacionalnem in regionalnem kontekstu ta deklaracija predstavlja temeljni pravni dokument, po katerem je dostojanstveno življenje splošna in neodtujljiva pravica vsakega človeka. Vsega dve leti pozneje je ta-ista skupščina v želji, da bi pritegnila pozornost »vseh narodov in ljudi sveta« k zgodovinskemu pomenu sprejetja omenjene deklaracije, določila 10. december za dan človekovih pravic.
A ker so človekove pravice različnih manjšin (pa tukaj ni govora le o LGBT skupnosti) kršene na dnevni bazi na različne (in pogostokrat tudi sistematične) načine, pripadniki in pripadnice teh manjšin, ki naj bi jih omenjeni dokument pravzaprav ščitil, nimajo ravno veliko razlogov, da bi s prešernim nasmeškom »proslavljali« 10. december. V bistvu bi z njihove perspektive 10. december lahko označili za dan, ko se manjšine spomnijo oz. se jih opomni, katere in v kolikšni meri so kršene njihove človekove pravice. Ker ta ugotovitev velja tudi za pripadnike in pripadnice LGBT skupnosti, ki živijo v deželi na sončni strani Alp, bom v nadaljevanju tega prispevka preletel, kakšno je stanje oz. katere človekove pravice so (še vedno) kršene gejem, lezbijkam, biseksualnim in transspolnim osebam v Sloveniji.
Najprej nekaj besed o virih tega prispevka
Ker sem prvenstveno preletel uradna poročila raznih institucij iz leta 2013, je treba izpostaviti, da ti podatki ob koncu letošnjega leta morda niso več aktualni, saj je večina omenjenih poročil pripravljenih na osnovi podatkov in izsledkov prehodnega leta, se pravi, v tem primeru na osnovi podatkov iz leta 2012.
Omenil bi tudi spoznanje, do katerega sem prišel ob brskanju po dokumentih Urada varuhinje za človekove pravice Republike Slovenije (RS), ki naj bi budno pazil na dosledno upoštevanje, izvajanje oz. zagotavljanje teh pravic. Kot iztočnico jemljem več kot 300 strani dolgo Osemnajsto redno poročilo Varuha človekovih pravic RS za leto 2012, ki je bilo objavljeno junija letos. Na moje presenečenje omenjeno poročilo ne vsebuje niti enega poglavja, posvečenega izključno varovanju človekovih pravic istospolno usmerjenih v RS, hkrati pa niti en predlog ali priporočilo varuhinje ne zadeva sistemsko kršenih človekovih pravic pripadnikov in pripadnic LGBT skupnosti v Sloveniji. A da ne bomo povsem krivični do Urada, moramo priznati, da letošnje poročilo omenja vsaj štiri bolj »razvpite« primere kršenja človekovih pravic gejev in lezbijk v Sloveniji, vendar so še ti v poročilu omenjeni zgolj zato, ker so se žrtve same obrnile na Urad, potem ko so v skladu s slovensko zakonodajo že izčrpale vsa druga pravna sredstva.
Najbolj odmevne kršitve človekovih pravic gejev in lezbijk v Sloveniji v letu 2012
Po drugi strani pa dosti bolj verodostojno sliko o stanju človekovih pravic gejev in lezbijk v Sloveniji slika letošnje poročilo mednarodne LGBT organizacije ILGA-Europe. To poročilo zajema in analizira širok spekter kršitev človekovih pravic gejev in lezbijk po svetu na različnih področij: npr. ali jim je omogočen dostop do dobrin in storitev oz. do azila; ali je LGBT skupnost žrtev sovražnega govora ali homofobnega nasilja; ali imajo geji in lezbijke enake možnosti za izobraževanje oz. pri zaposlovanju; ali je homoseksualnost še vedno inkriminirana itn.
Omenjeno poročilo v zelo strnjeni obliki obravnava devet primerov kršitev človekovih pravic pripadnikom in pripadnicam LGBT skupnosti v Sloveniji. (Naj spomnim, Urad Varuha človekovih pravic RS je »na mestu zločina« zaznal samo štiri!) Poleg dveh primerov (zavrnitev sprememb Družinskega zakonika na referendumu marca 2012 in težave tujca pri registraciji istospolne zveze z državljanom Slovenije), ki kažeta na kršitve človekovih pravic na področju družinskega prava, je v poročilu še po en primer kršitve človekovih pravic članov in članic LGBT skupnosti v Sloveniji pri dostopanju do dobrin in storitev ter pri zaposlovanju. Nadalje so v poročilu zabeležili še po en primer sovražnega govora do oz. nasilja nad geji in lezbijkami v Sloveniji, potem en primer izključevanja LGBT skupnosti iz političnega življenja ter en primer kršitve človekovih pravic na področju zdravstva, medtem ko poročilo sklene podatek, da raziskave javnega mnenja kažejo, da v Sloveniji še vedno prevladuje homofobna klima.
Seveda pa niti to poročilo ni realen odraz stanja v slovenski družbi, saj žrtve, – če sploh ozavestijo, da so žrtve, – veliko kršitev človekovih pravic še vedno ne prijavijo, tako da dejanski obseg kršitev človekovih pravic istospolno usmerjenih v Sloveniji ostaja neznanka.
Kje je v evropskem merilu Slovenija pri spoštovanju človekovih pravic LGBT skupnosti?
Obenem pa nevladne organizacije niso le bolj verodostojen vir od slovenskih državnih institucij o spoštovanju oz. kršitvah človekovih pravic LGBT skupnosti v Sloveniji, ampak vsako leto prej omenjena ILGA-Europe pripravi tudi oceno, koliko človekovih pravic posamezna država zagotavlja pripadnikom in pripadnicam LGBT skupnosti. Ta ocena je izražena v odstotkih in letos maja je Slovenija prejela oceno 35 %, kar jo skupaj z Malto in Češko uvršča na osemnajsto mesto v Evropi.
Ob pogledu na to lestvico opazovalec ali opazovalka nikakor ne more mimo dejstva, da se Slovenija na lestvici spoštovanja oz. kršenja človekovih pravic LGBT skupnosti uvršča nižje od Madžarske, Hrvaške in Albanije, se pravi, tistih držav, na katere povprečni državljani in državljanke Slovenije radi pogledajo zviška oz. se jim naši politiki in političarke v mednarodnem političnem diskurzu ponujajo za vodnike in vodnice oz. partnerje in partnerice na poti v evropsko demokratično družbo. A stanje ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled. Slovenska država se še vedno lahko tolaži, da smo na omenjeni lestvici za sabo pustili nekatere države, kot so npr. Luksemburg, Švica in Italija, katerih imena v svetovnem merilu velikokrat veljajo za sinonim pojma »demokracija«.
Za konec
Če torej sklenem današnji prispevek, bi lahko rekel sledeče. Čeprav je treba priznati, da so se določeni premiki v smeri spoštovanja človekovih pravic gejev in lezbijk v Sloveniji že zgodili, ostaja dejstvo, da gejem in lezbijkam v Sloveniji še zdaleč niso zagotovljene osnovne človekove pravice. O tem pričajo tudi številke o obsegu kršitev v letnih poročilih raznih nevladnih organizacij, vendar je treba tudi ta poročila jemati z rezervo, saj veliko kršitev človekovih pravic LGBT skupnosti v Sloveniji se še vedno zamolči. Očitno je torej, da bo moralo miniti še veliko 10. decembrov, preden bodo geji in lezbijke v Sloveniji začeli ta dan dojemati kot dan človekovih pravic, ne pa kot dan, ko se jih opomni, da še vedno nimajo vseh pravic za dostojanstveno življenje.
Kristjan Šinkec
Viri:
