Država Cliff
William Cliff, Belgijska država, prevedel Brane Mozetič, Center za slovenska književnost – Aleph, 2010.
William Cliff (rojen 1940 kot Andre Imberechts) je eden najpomembnejših belgijskih pesnikov, ki je poleg več pesniških zbirk izdal tudi nekaj avtobiografskih romanov. V Belgijski državi zapisuje potepanja in potikanja, najprej po Belgiji, nato še okrog sveta, dokler se nazadnje ne vrne v svoje rojstvo mesto Gembloux.
V Cliffovo državo sem ter tja vstopajo minljivi, privlačni mladeniči, kot so jih opevali Platon, Sokrat, Aristotel, Michelangelo, Shakespeare in drugi. Včasih so resnični, včasih samo umišljeni. In za njimi takoj spet horde butastih ljudi in povzpetnikov. Pa moški, ki postavajo po štrikališčih, kjer se v pisoarjih na cigaretnih ogorkih peni urin. In spotoma zvemo tudi še kaj takega, kot kako stoje urinirajo kmetice, medtem ko na tržnico na glavah nosijo zelenjavo, ki jo bodo tam prodajale. Včasih se vse dogaja le v sanjah, »vedoč da nič kar smo sanjáli / nikdar zares se ne zgodi«.
Cliff piše obenem o vzvišenem in profanem, o poetičnem in vulgarnem, o enkratnem in vsakdanjem. Zbirko pa čez in čez prežemata nekakšen občutek tesnobe, predvsem pa dež, dež, dež. Torej melanholija. Tudi pri telesnem stiku. Saj, kakšen pa naj bo drugače? »/t/i ki te noči si k sebi me prižel / goltal s požiralskimi poljubi / ki si uničil moje hude misli / ko si mlel me s svojim težkim trupom / ti ki z usti pil si moje solze / ves gotov v dobro ki ga daješ / reci le kako se da živeti / brez temačnih misli ki me oglenijo«.
Prevajalec je na zavihku dodal še kratko oznako pesnika in pričujoče zbirke ter zanimiv opis Cliffovega vpliva nase.
Ocena: ♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Cliff – poredni otrok
William Cliff, rojen 1940, je v francoščini pišoči belgijski pesnik. Njegove pesmi sem odkril naključno leta 1985, ko sem v Parizu brskal po sodobni poeziji. Cliff je bil nekaj posebnega. Tri leta kasneje sem ga srečal na festivalu homoliterature v Rotterdamu, kar je pomenilo začetek najinega dolgoletnega sodelovanja. Najprej sem prevedel in objavil nekaj njegovih pesmi, bil je gost Vilenice, pomagal je pri prevajanju mojih pesmi za Obsedenost, prevedel sem njegovo zbirko Conrad Detrez, skupaj sva se prebijala skozi moje Banalije in njegovo Belgijsko državo.
Ko si začel objavljati, si takoj dal jasno vedeti, da si homoseksualec. Si poznal kaj predhodnikov?
Seveda, bila sta Cocteau, Genet, toda njiju tedaj nisem poznal. Živel sem v tej temačni Belgiji in si prve spolne izkušnje nabiral v Barceloni. Tam sem celo izvedel, kje lahko najdem homoseksualce v Bruslju. Tako sem ponoči kot študent iz Louvaina štopal v Bruselj, v bare, parke, javna stranišča …
Kako, da si se odločil pisati tako odkrito?
Pod vplivom katalonskega pesnika Ferraterja, ki je vedno govoril, da je treba biti odkrit. Seveda sem na začetku pisal drugačne pesmi, take, kakršne je Ferrater imenoval dekorativna poezija. Bral sem jih v študentskih krogih. Na skrivaj pa sem začel pisati resnico, o svojih srečanjih, fantih. Čeprav so bili moji prvi stiki s svetom homoseksulnosti zelo žalostni in bedni, šlo je za umazane hotele, kino dvorane, javna stranišča, parke, ničesar posebno lepega ni bilo okoli mene. Srečal sem veliko zelo nesimpatičnih, pokvarjenih ali motenih tipov. Tedaj nisem poznal podobne poezije. Ko so nas učili o Verlainu, Rimbaudu, Wildu, ni bilo nikoli govora o homoseksualnosti, v času šolanja in študija nisem nikoli ničesar slišal na to temo. Slučajno sem našel pričevanje nekega Angleža, ki je govoril o svojem življenju. Ko je izšla moja prva knjiga Homo sum (že naslov je dvoumen), me je takoj kontaktiral pesnik Jacques Izoard, tako sem spoznal njegov krog, Savitzkayo, Conrada Detreza in druge. Njihova opora mi je vse življenje veliko pomenila. Že na začetku sem se odločil za psevdonim. William je bilo ime nekemu Kanadčanu, ki sem ga spoznal, zdel se mi je enkraten, čeprav je bil idiot, ki sploh ni vedel, kaj bi rad, – Cliff pa zaradi Cliffa Richarda. Danes se morda zdi smešno, toda tedaj na začetku svoje kariere, ko je imel 19 let, je bil božanski. Tedaj niti tega nisem vedel, da je gej. Prvi knjigi je sledilo veliko drugih knjig poezije, ki so bile z leti vse bolje sprejete. A vse življenje sem občasno poučeval po različnih šolah. Zaslužil sem bolj malo, toda živel sem precej skromno. Seveda sem bil zelo nesrečen, želel sem si s kom živeti, poskušal sem, a ni nikoli uspelo, mislim, da predvsem zato, ker nisem imel stabilnosti, pa tudi ne udobnega življenja, ki bi koga privlačilo.
Kako gledaš na današnji čas?
Če pogledam vseh teh 40 let, je seveda vse postalo dosti bolj svobodno. Famozni gay pride se mi osebno zdi smešen, kot da gre za karikaturo, toda obenem priznavam, da ljudi osvobaja. Na postaji vidim fante, ki pridejo iz vseh zakotnih krajev Belgije, in vidim, da so ti ljudje svobodni in srečni v svoji koži. Tudi na vasi, kjer sedaj živim, so ljudje, ki so odkrito homoseksualni. Seveda obstaja homofobija, čeprav se mi zdi, da je je manj. Ko sem poučeval, sem imel kolege geje, in učenci so jih žalili, jim nagajali. Če sem sam začutil kaj podobnega, sem takoj zamenjal šolo. Res nisem hotel biti mučenik.
Če vsa današnja prizadevanja za poroke primerjaš z idejami seksualne revolucije?
Osebno me take ideje niso nikoli privlačile, je pa res, da je aids precej spremenil, ves ta strah je enostavno omejil fukanje na vse strani. Moja fantazija je bila vedno srečati fanta petnajstih let, a to se ni nikoli zgodilo. Kljub letom imam še vedno seksualno življenje, še hodim v bare, klube, savne, seveda dosti manj. Bolj sledim misli, da mora seksualnost služiti predvsem spoznavanju ljudi. Da se lahko s kom pogovarjam.
Brane Mozetič
