Metanje knjig v glavo kot dramilo

KNJIGA

Urška Sterle

Urška Sterle, Vrsta za kosilo, Založba ŠKUC-Vizibilija, 2006.

Kratke zgodbe Urške Sterle, duhovito naslovljene Vrsta za kosilo, so še en prvenec založbe Škuc in njene zbirke Vizibilije, s katerimi se uspešno oblikuje pozicija avtonomne lezbične pisave na Slovenskem. Pisave, v kateri se subjekt/ka nikakor ne ograjuje od svoje spolne opredeljenosti in umeščenosti niti je ne razume kot še eno osebno okoliščino, ampak kot zavestno artistično-politično odporniško pozicijo. Urškine zgodbe tako po eni strani prepoznavno kartografirajo lezbično sceno in njene emocionalne, historične in skupnostne implikacije ter jo v nekaj potezah vzpostavljajo kot suveren »svet v velikem«. Med nje so prepletene zgodbe, ki poudarjeno slikajo vseprežemajočo družbeno grozo in mestoma spominjajo na dela disidentskih pisateljev, ki zlasti v totalitarnih režimih skozi simbolne in nekoliko zakodirane literarne podobe kritizirajo sistem. Takšna je zlasti zgodba Zadnja postaja. V tej poetiki so dokaj prepoznavni in očitni Urškini sopotniki, sopotnice, katerih dela sicer tudi omenja v zgodbi Tujec (Abonma, Pod ničlo, Banalije, Nelagodje v kulturi, Hladen pot, Potapljači, Svinjak, Trenutki odločitve …). Tako v vrsti za kosilo z njo stilsko in vsebinsko najbolj prepoznavno nedvomno stojita Nataša Velikonja z udarnimi pesmimi iz zadnje klopi, ki so zrasle v ravno tako odporen Plevel, in Nataša Sukič z apokaliptičnim slikanjem bolečine v prvencu Desperadosi in nomadi, obe ravno tako avtorici zbirke Vizibilije. Tudi Urška Sterle se podobno kot omenjeni avtorici literarno največkrat izraža s skopimi zapisi, ki včasih delujejo fragmentarno, odprto, ali pa s kratkimi črticami, tu in tam zaokroženimi s skrbno izbranimi stavki, ki sprva sicer zvenijo kot da bi bili »zgolj« posneti iz vsakdana – toda šumi, ki jih okoli njih ustvari avtorica, sugerirajo na širšo socialno in politično sliko, ki ni le poenostavljena preslikava sedanjih trenutkov in ni le impresija brezskrbne opazovalke sveta, ki je prisluhnila ščebetanju ptičkov v mestnem parku sredi umazane urbane džungle. »Dosti razmišljam o komunikacijskih šumih.« Tako se glasi uvodni stavek v zgodbo Splošne teme, ki so le izgovor za strah in odpor pred posebnostmi: »To delovno mesto pa zahteva vsestranskega človeka, terja uravnoteženo sredino, katere pogled ne zaznamuje spol, seksualnost ali barva kože.« Toda nekaj je strahovito narobe s tem nevprašljivim delovnim dnevom, ki ga kar naprej preživlja in tolče splošna populacija. Kajti: »Zunaj je ulica. Notri pa Služba.« Avtorica v zgodbi Not’ še zapiše, da je na ulici vse, ta je zdaj nevaren prostor, javen, a nevaren prostor, ki je stvar policije. Tako je rekel šef trgovine, ki hoče imeti prost dostop do nočne trgovine, očiščen džankijev in žicarjev. Medtem ko se poti med potrošnikom in izdelkom čistijo vseh smeti, slednje postanejo gradivo, ki ga reciklirajo angažirani.

Ocena: ♦♦♦♦

Pogovor z Urško Sterle o prvencu Vrsta za kosilo

Nepokorna, kritična in ustvarjalna margina

Na prvi pogled tvoje zgodbe tematizirajo dve ravni, in sicer bolj intimistično oziroma »scensko« lezbično življenje, medtem ko druge spominjajo na socialnofantastični horror z močno izraženimi kritičnimi konotacijami. Kaj veže vse tvoje zgodbe v tej zbirki?

Mislim, da je vezno tkivo zgodb pozicija, s katere se lotevam tematik, ki jih obravnavam skozi literaturo. Že v prvi zgodbi Ljubav namreč povem kam oziroma h komu je usmerjen moj pogled in posledično ljubezen – k nepokorni, kritični in ustvarjalni margini. Socialnofantastični horror pa je mletje mašine pravšnjosti in primernosti, kot ga vidim s pozicije javno razkrite lezbijke, ki poskuša preživeti z intelektualnim delom. V zgodbah sem poskušala kar natančneje opisati in razkriti vire nelagodja, ki me obdajajo. Zato ni naključje, da se nekatere zgodbe berejo kot horror. Na drugi strani je ljubezen do inovativnih subkulturnih drž – iz nje sem črpala navdih za zgodbe o sceni, o scenah. Pogled na pestrost umetniškega izražanja, seksualnih in življenjskih stilov je ključnega pomena za moje preživetje. Refleksija o nelagodju prav tako.

Urška SterleV Tujcu, eni redkih zgodb s »srečnim koncem«, junakinja prebudi ljudi z metanjem knjig v glavo. Koga bi ti po glavi s svojo knjigo v smislu Brechtovega orožja?

Vsakdo od nas kdaj pa kdaj potrebuje en dober »šus« v glavo – da se mu v spomin povrnejo nekatere temeljne lekcije o svobodi in njeni nezdružljivosti s suženjskim življenjem, ki mami z bleščavostjo spektakla. Skratka, na eni strani je metanje knjig v glavo kot dramilo, na drugi pa kot ustvarjanje barikad, ki naj zaustavijo paradiranje nevednosti in nesposobnosti, ki želi vladati vsem in vsakomur. Vsekakor pa časi kar kličejo k uporabi knjige kot prvovrstnega orožja.

Zakaj pišeš – je to zate predvsem oblika izpovedi, kritike, sporočanja, terapije, refleksije, furanja umetnosti ali lastnega pozicioniranja v svetu?

Pisanje literature je način komunikacije s svetom, način, ki mi zelo ustreza. Tako poskušam opisati in reflektirati svojo perspektivo. Kot bralki mi je bila z vsako knjigo, ki mi je ponudila vpogled v neke druge, večinoma manjšinske in obrobne pozicije, dana možnost, da v glavi počistim z mitologijo o Velikih zgodbah – zgodbah o univerzalnem izkustvu, o bistvenih temah, o usrediščenem, nevtralnem pogledu. Kot avtorica kratkih zgodb si želim, da bi mi uspelo v njih čim bolje opisati lastno videnje sveta, skratka, želim si, da bi tako v literaturi kot v življenju ohranila ljubezen do bivanja in delovanja na margini.

Mnoga mesta v tvoji Vrsti za kosilo so trpka, a tudi ostra marksistična kritika ekonomije. Ali vidiš svoje delo tudi kot literarni manifest – za koga, proti čemu?

Zagotovo se pri svojem literarnem ustvarjanju ne morem izogniti, da ne bi pisala o svojem odporu do nekaterih bistvenih elementov sodobnega življenja, ki sužnijo oziroma že kar »žrejo« ljudi – odporu do vedno lačne pošasti korporativne globalizacije, do njenih vazalov in promotorjev, do malomeščanske klavstrofobije, do sistemskega degradiranja večnih »grešnih kozlov« – žensk, lezbijk in gejev, etničnih manjšin in podobno –, do pošastnih medosebnih odnosov, ki se tržijo pod znamko normalnosti, pravšnjosti in spodobnosti, do erozije prostora političnega, ki ga nažira plimovanje politikantskega tehnokracizma, do omejenih izbir in obupnega pomanjkanja informacij, ki so posledica nasilnega vračanja v fevdalizem in njegove cenzure. Skratka, to so tisti viri nelagodja v družbi, ki jih ne želim in ne morem potlačiti – zatorej o njih pišem.

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Film – Pobalinka

Pobalinka (Tomboy) Produkcija: Francija, 2011 Scenarij in režija: Céline Sciamma Igrajo: Zoé...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja