Verjameš, da bova večno skupaj?
Mojca Vakselj, Mia Xara: prava pot domov ni vedno najkrajša, samozaložba, Ljubljana, 2012.
Mia Xara je ljubezenska zgodba o hrepenenju po sreči, o strahu pred razmerjem, o pogumu za spremembo lastnih obrazcev življenja … Začetka ne zvemo na samem začetku. Mia namreč pobegne na letališče, pobegne pred svojo ljubljeno, ki je noče prizadeti. Na letališču skupaj z njo trepetamo, kaj se bo zgodilo in kaj se ne bo. In kaj se je že …
Mojca, verjeli ste v svoje sanje, napisali ste zgodbo – in knjiga je pred nami …
Tako je. V svojem življenju sem se dolgo spopadala s stvarmi, ki so ostale narejene le na pol, zato sem bila toliko bolj srečna, ko sem postavila zadnjo piko na koncu stavka svojega prvega romana. Verjamem, da na svoji poti začnemo ogromno zgodb, končamo pa le tiste, ki nam tako močno zlezejo pod kožo, da se njihovega vonja nikakor ne moremo znebiti. Mia Xara je nedvomno ena od njih in neizmerno sem vesela, da je skozi moje srce našla pot do konca.
Mia, prvoosebna pripovedovalka, je predstavljena kot posebna, prestrašena, nezaupljiva, obdana z zidom, ki ga je sama postavila. Ali tudi zafrustrirani in nesrečni ljudje najdemo srečo in izpolnjujočo ljubezen?
Vsi smo v določenem obdobju svojega življenja zafrustrirani in nesrečni. To je le del popotovanja, ki ga moramo opraviti, da na nas posije sonce v vseh pomenih besede. Kako bi sicer cenili srečo, če ne bi okusili njenega nasprotja? Ko smo pripravljeni, da srečo spustimo do sebe, v obliki ljubezni, notranjega miru ali iskrenega pogleda na situacijo, ki se nam na trenutke zdi brezizhodna, se to zgodi. Vse ob svojem času.
Xara je prav posebno dekle, ki prepriča Mio, da je vredno verjeti v srečne konce. Kdo je Xara?
Xara sem jaz. Xara ste vi. Xara smo mi vsi. Vsak od nas je za nekoga Xara, če se tega zavedamo ali ne. Morda bi njen lik še najbolje opisala kot nekoga, ki prižge luč v našem tunelu takrat, ko to potrebujemo in smo jo tudi pripravljeni videti. Ozrite se okoli sebe, zagotovo jo boste našli v svoji bližini.
Mia nam zgodbo pripoveduje na letališču. Imate poseben odnos do tega prostora?
Letališča so me od nekdaj identificirala, ker predstavljajo kraj, kjer se nam odpira nešteto možnosti izbire, od nje pa je odvisna naša nadaljnja pot. Le redko sem imela priložnost obstati na kraju, ki bi bil bolj nasičen s tako širokim spektrom čustev. Ljudje, ki se poslavljajo s solzami v očeh, na drugi strani tisti, ki jokajo od veselja, da so se vrnili v objem svojih najdražjih, osamljeni poslovneži, ki imajo za nekaj ur občutek, da nekam pripadajo, se zlijejo v gručo posameznikov, ki se v času, ko čakajo na let, umirijo v prostoru, ki ne pripada nikomur. A na koncu ugotovimo, da smo sami. S svojimi težavami in strahovi, ljubeznimi in pričakovanji. In let drugam nas tega ne bo odrešil. Tako vidim letališče jaz. In zato sem tja postavila Mio.
Zanimivo je nasprotje v zgodbi, nasprotje med Grčijo, starodavno mitsko deželo, in letališčem, kot prostorom nove identitete, kjer Mia razmišlja o svojem življenju …
Mia se na letališču zaradi različnih situacij, ki jo v to prisilijo, začne soočati s svojim notranjim bojem. Znajde se v ringu z vsem, kar jo preganja, in hitro ji postane jasno, da se soočenju, ne glede na to, kako boleče bo, ne bo mogla izogniti. Na letališču se najprej počuti varna, a sterilnost prostora, prepletena z različnimi zgodbami ljudi, ki jih srečuje v času čakanja na let, povzročijo vihar, ki je že nekaj časa čakal za vogalom na primeren trenutek. Da udari, poruši, kar je porušiti treba, in vzpostavi okoliščine, ki bodo omogočale, da Mia naredi korak v pravo smer. Nasprotij je v romanu veliko in zagotovo je tudi nasprotje med mitsko deželo, kjer življenje v veliko meri še vedno narekuje tradicija in religija, in letališčem, prostoru svobode in lebdenja med svetovi, v tem primeru pomembno.
Kdo je stara gospa Aggeliki, ki se na letališču zaplete v pogovor z Mio in ji pomaga do spoznanja, kam spada?
Aggeliki je ena tistih ljudi, ki jih srečamo, ko jih moramo. Lahko jih imenujemo angeli varuhi, ki se nam včasih pokažejo v obliki naših najbližjih, včasih pa si nadenejo obraz popolnega neznanca. Naša življenja brez njih ne bi bila ista. Tudi če se nam zdi, da jih ne potrebujemo, ali jih ne opazimo, ko nam prekrižajo pot, so tam.
Mia se veliko ukvarja s spomini. Kakšen je pisateljičin odnos do spominov in pozabe?
Vse življenje se učimo, se spominjamo in pozabljamo. To je naraven proces, ki nas izoblikuje, od nas samih je odvisno, kako daleč gremo v tem. Sama se trudim učiti čim več, se spominjati le reči, ki mi prikličejo nasmeh na obraz, in spustiti iz rok tisto, kar mi ne koristi več. Spomini so pomemben del naše osebnosti in sama si želim, da bi sprejela tako slabe, kot dobre, kot nujno potrebne kamenčke v mozaiku moje osebnostne rasti.
Mia pravi, da ni bila nikoli videti kot tipične lezbijke. Kako so videti tipične lezbijke? Ali obstajajo kot subverzivno telo?
V knjigi se veliko igram s stereotipi in ravno zato sem uporabila tudi tega, ki ste ga omenili. Moj namen je, da s tem bralce in bralke, ki so lahko hetero- ali homoseksualno usmerjeni, spodbudim k razmišljanju. Stereotipi namreč čisto preveč vodijo naša življenja in ljudi prepogosto dojemamo skozi sito svojih predsodkov in predstav. Če govoriva o tem, kako so v očeh nekaterih na prvo žogo videti tipične lezbijke, gre za nenaličene predstavnice ženskega spola, ki po hoji, gestikulaciji in z govorico telesa izžarevajo moško energijo. Zraven navadno paše še kratka fantovska frizura in oblačila, ki ne izpostavljajo ženskih atributov. Glavna junakinja sebe v tem pomenu ne vidi kot tipične lezbijke, nedvomno pa Mijin stavek v knjigi na to temo ni tam z namenom, da bi žalil. Namiguje le to, da tudi predstavnice lezbične manjšine včasih rade predalčkamo in ocenjujemo druge glede na videz.
