Zmaji za odrasle in otroke
Lawrence Schimel, Spuščanje zmajev, ilustrirala Núria Fortuny Herrero, prevedel Brane Mozetič, Center za slovensko književnosti, Aleph, 2013.
Lawrence Schimel, izjemno plodovit ameriški avtor, ki piše v angleščini in španščini ter živi v Španiji, je v slovenščini (ah, koliko nacionalnostnega besedičenja!) prisoten s tremi pesmimi v antologiji sodobne evropske gejevske poezije Moral bi spet priti (2009) in že s petimi slikanicami: pred Spuščanjem zmajev so izšle: Sosedje in prijatelji (o istospolnih družinah), Boš bral knjigo z mano? (o odnosih, družinah in osamljenih otrocih), Cecilija in zmaj (o družbenospolnih vlogah in njihovem preseganju) in dvojezična Tak kot drugi / Just Like Them (o tem, kako (ne) biti tak kot drugi).
Spuščanje zmajev je poučna slikanica o dečku Drejcu, ki se sooči z okužbo z virusom HIV v širši družini, in je morda celo bolj namenjena staršem kot otrokom, saj jasno pokaže na neprimernost starševskega sprenevedanja. Drejc namreč dobro razume, da je s teto nekaj narobe, čeprav mu to sprva prikrivajo, in povsem dobro tudi razume pojasnilo tetinega partnerja o tem, kako se je okužila in kaj njena okužba pomeni. Knjiga pa prinaša tudi jasne in razumljive informacije o okužbi z virusom HIV in o aidsu, in sicer tako v sami zgodbi kot v dodatnih »Informacijah za starše in vzgojitelje« na koncu.
O pisateljevanju za otroke in odrasle in o tem, zakaj je napisal slikanico o virusu HIV brez MSM, smo povprašali kar avtorja samega.
Foto: Santiago Casas del Valle
Spuščanje zmajev okužbo z virusom HIV poveže z rabo okuženih igel in s heteroseksualnim seksom. Kako je prišlo do odločitve, da ne izpolniš pričakovanja, da bo knjiga o HIV-u (nujno) tudi o homoseksualnosti?
To knjigo sem se odločil napisati prav zato, ker je aids v zahodni kulturi še zmeraj tako izključno povezan s homoseksualnostjo. V gejevskem svetu o vprašanjih HIV-a/aidsa ne obstaja le zavest, ampak tudi vestnost. Priljubljene, potrošniške gejevske publikacije imajo pogosto posebne strani, namenjene HIV-u/adisu, primerljive revije za heteroseksualce pa tega nimajo. Gejevska subkultura se zaveda, da je aids del sveta, v katerem živimo in to dejstvo sprejema, glavni tok heteronormativne kulture pa kot noj tišči glavo v pesek, kar ima za posledico nevednost in večje število okužb in širjenje te bolezni.
Eden mojih partnerjev je bil starejši moški, ki se je poročil zelo mlad, da bi poskusil zanikati svojo homoseksualnost. Ker se je že ločil od žene in se razkril, je bil za naju pogovor o tveganjih, povezanih s HIV, nekaj normalnega že od samega začetka zveze. Ko je bila njegova hčerka (ki je odrasla v heteronormativni kulturi) najstnica, je izvedela, da je okužena z virusom HIV, in to od nekega drugega dekleta, ki jo je okužil isti fant. Ta fant ni nikoli uporabljal zaščite, njima pa nikoli ni prišlo na pamet, da tvegata.
Ne gre pa le za mladostniško nevednost. Pred nekaj leti mi je oče pripovedoval o ločenih ženskah v srednjih letih, ki jih je poznal in so bile popolnoma nepripravljene na seksualno resničnost današnjega življenja. O varnejši spolnosti niso nikoli razmišljale, obenem pa so (napačno) sklepale, da moški, s katerimi se srečujejo, nikoli ne bi storili ničesar, kar bi jih ogrozilo, zdaj pa jih je več okuženih z virusom HIV.
Najpomembnejše je, da izobrazimo vse otroke iz heteronormativnega glavnega toka kulture, kaj je HIV in kako se z njim okužiš (ter da se spopademo z mnogimi miti, povezanimi z njim, vključno s tem, da prizadene le homoseksualce in moške).
Ljudje konservativnejših prepričanj bi morda rekli, da knjiga o HIV-u/aidsu ni primerna za tako majhne otroke. Fant v tvoji slikanici pa razume več, kot bi si starši mislili. Komu je torej knjiga namenjena?
Rekel bi, da mnogi odrasli podcenjujejo inteligentnost otrok. Prav tako otroci živijo v močno seksualiziranem svetu, v katerem se spolnost uporablja pri oglaševanju, na televiziji in v življenju ljudi okrog njih. In, kot deček v slikanici, otroci že od malega vedo, da seks obstaja, zato je pomembno, da jih ustrezno informiramo o tveganjih, povezanih s seksualnimi (in drugimi) aktivnostmi.
Ob tem pa moja knjiga nedvomno spodbuja pogovor med odraslim in mlado bralko in bralcem, in prav zato je knjiga razdeljena na dva dela, na samo zgodbo in dodatek za odrasle.
Vse tvoje slikanice, ki so bile prevedene v slovenščino, jasno govorijo o sodobnih družbenih in medosebnih vprašanjih. Kako izbiraš teme? Ali se je težko izogibati preveliki didaktičnosti?
Resničnost sveta, v katerem živimo, je raznolikost, čeprav ta resničnost v knjigah ni zmeraj prikazana, to pa iz različnih razlogov, med katerimi je tudi ta, da tisti, ki odločajo o tem, dajejo prednost knjigam, ki utrjujejo večvrednost njihovih identitet belih, heteroseksualnih, višjeslojnih moških. Tako se pogosto oziram okrog sebe, da vidim, kateri glasovi so utišani, četudi ne zmeraj namerno – včasih so le zanemarjeni ali pozabljeni. In nato se poskušam domisliti zanimive zgodbe, v kateri eno (ali več) teh utišanih izkustev nastopa kot integralni in naravni del. V Tak kot drugi, na primer, sem želel napisati zgodbo o posvojencu, ki ne govori o tem, kako je biti posvojen. Ker obstaja tako malo reprezentacij posvojenih otrok po samem trenutku posvojitve, v splošnem niso del kulturne imaginacije – razen nekaj didaktičnih knjig o posvojitvi dojenčkov. Pomembno je, da poveš dobro zgodbo, sicer ne moreš posredovati ničesar, saj se bosta mladi bralec in bralka začela dolgočasiti in bosta nehala brati oziroma biti pozorna.
V slovenščini si prisoten s tremi pesmimi v antologiji sodobne evropske gejevske poezije in s petimi slikanicami za otroke. Če bi želel brati več tvojih besedil za odrasle, kaj bi priporočil?
Čeprav sem objavil daleč največ proze, mi je moja poezija zelo pomembna, morda zato, ker je največkrat zelo intimna. Sem »izpovedni« pesnik in pišem o sodobnem gejevskem življenju na način, za katerega mislim, da je bralcem in bralkam zelo dostopen. Izšli sta dve zbirki moje poezije, ena v španščini z naslovom Desayuno en la cama, iz katere so tudi pesmi v tej antologiji, in novejša zbirka v angleščini z naslovom Deleted Names.
