Rešitev? Spoštljiva distanca!
Ob 25-letnici lezbične sekcije Škuc LL nismo dobili le obsežne monografije »LL25« (Velikonja in Greif, Vizibilija, 2012), pač pa tudi »intimno pričevanje« soustanoviteljice LL Suzane Tratnik. V Lezbičnem aktivizmu po korakih opisuje spomine na čas, ko se ji je zdelo, da je »edina lezbijka v Jugoslaviji«, in na obdobje, ko je aktivno začela soustvarjati lezbično gibanje. Knjižica je prežeta z vonjem po osemdesetih in je ni moč brati drugače kot z malce prijetne nostalgije, ki sem in tja v maniri gesla »osebno je politično« razkriva tudi nekaj avtoričine intime, predvsem pa odlično kontekstualizira njeno razumevanje takratnega časa, ki je naposled privedlo do organiziranjega lezbičnega gibanja. Skozi to optiko je moč brati tudi zbirko ponovno objavljenih publicističnih in strokovnih tekstov Suzane Tratnik Konec strpnosti, ki so izšli v letih od 1994 do 2011. Tekstom je skupna avtoričina zmožnost prefinjene analize, ki se ne skrije v ozadje velikih in napihnjenih besed, pač pa z jasno ostrino in humorno distanco podregne v jedro problema. Pri tem avtorica ne ostaja na poziciji žrtve in nujno tudi ne ponudi rešitve: pogosto je dovolj že to, da vzpostavi tretji pogled.
Foto: Nada Žgank/Memento
Ob branju Lezbičnega aktivizma po korakih sem mi je zazdelo, kot da berem knjigo, po kateri je bil posnet … no, napisan roman Tretji svet, čeprav knjiga pokriva širše časovno obdobje. Je moč potegniti vzporednice med pisanjem te knjige in romana Tretji svet?
Seveda: posebej omenjam roman Tretji svet, ki ga je navdihnila ženevska konferenca, zlasti pa osebno oz. politično doživljanje lezbištva v Jugoslaviji 80-ih. Drugi del romana je še bolj fikcijski in prepleten z liki, ki jih »v resnici« ni bilo. Lezbični aktivizem po korakih je časovni potopis po osebni pokrajini samoiskanja in hkrati angažiranja za druge. A tudi spomini so že vselej predelani, so zmes subjektivnega in objektivnega, tako da Resnica vedno ostaja iluzija, nekako zunajtekstovna, zato pa tudi večen vir inspiracije.
Pisanje zgodovin je vedno polno pasti. Lezbični aktivizem po korakih je sicer tvoja osebna zgodovina, s katero pa so prepleteni še drugi ljudje, ki jih v knjigi tudi omenjaš. Je bilo težko vijugati med realističnim zapisom in nevarnostjo zamer, ki jih tako zelo dobro poznamo na naši sceni?
Morda sem imela manj težav, ker s pravimi imeni omenjam sopotnike in sopotnice predvsem iz obdobja pred aktivizmom, zvečine heteroseksualne, a angažirane ljudi, ki navadno nimajo težav, če se jih omenja v takem kontekstu, saj niso »outirani«. Nekateri pa so tudi že pokojni. Konkretne ljudi z današnje glbt-scene redkeje omenjam – moj zapis se konča z začetkom lezbičnega aktivizma konec 80-ih –, če pa že, je to v pozitivnem kontekstu.
Tvoja zgodba se začne s prepričanjem, da si edina lezbijka v Jugoslaviji, nadaljuje z ustanovitvijo prve lezbične organizacije in še danes si vitalen del tega aktivističnega dogajanja. Si ob ponovnem brskanju po spominih in refleksiji o nekdanjem dogajanju izostrila vid in ti je bolj jasno, zakaj je lgbt-aktivizem edini od novih družbenih gibanj iz osemdesetih, ki je preživel v novo tisočetje?
Dolgo je trajalo, da se je sploh začelo javno razpravljati o homoseksualnosti in da smo geji in lezbijke dobili imena in obraze. Bili smo na repu novih družbenih gibanj, morali smo premostiti še sram in krivdo – podobno kot ženske, žrtve nasilja. Z glbt-tematiko je še danes povezano veliko zadržkov, izkrivljenih informacij, sovražnosti, ponotranjene homofobije in posledično zagrenjenega »napadanja iz klozeta«. Včasih sami sebi skačemo v želodec, ne funkcioniramo kot velika skupnost, čeprav nas je veliko tako usmerjenih – ampak samo spolno, redkeje tudi politično. Gibanje je preživelo, ker vedno znova prihajajo mladi ali pa »novi«, ki se morajo ozavestiti ter se aktivno spoprijeti s tem, kar so, da bi lahko (pre)živeli. Vedno znova poskušamo razširiti krog svojih pravic, kar zahteva nove boje.
Pred kratkim so izšli tudi tvoji zbrani spisi Konec strpnosti. Že v naslovu se odpoveš strpnosti kot nečem, kar ohranja razmerja moči med manjšino in večino. Kaj je alternativa strpnosti?
Vsekakor ne harmonija, ki je dandanes zelo »ugoden« trgovski artikl: dobite je veliko pod ceno. Po mojem je alternativa enostavna: namesto strpnosti bi morali vzpostavljati spoštljivo distanco tako do ljubljenih kakor do nepriljubljenih. To je prvi korak k zagotavljanju občutka varnosti – da se ne počutiš ogroženo, četudi mnogim nisi pogodu. Če nekoga ne razumeš, se vsaj ne delaj, da mu stojiš blizu, ker mu/ji samo delaš senco.
V zbirki je ponatisnjen tudi tvoj znamenit manifest Protestiram, v katerem tožiš Jugoslavijo za 5 milijonov tolarjev, ker ti je bila, me drugim, okrnjena tvoja puberteta. Če optiko obrneva: v čem te je izkušnja »zaletavanja v zid« (štiri točke iz odškodninskega zahtevka) obogatila?
Dobro vprašanje (smeh). Ko se stokrat zaletiš v zid, se nekaj spremeni, če nič drugega pa ti sam/a. To spoznanje je prihranjeno ali pa odškrnjeno za tiste, ki so se zaleteli samo petdesetkrat. Z malo manj ironiziranja pa bi rekla, da je zaletavanje v zid, torej nesmiselno in ponavljajoče se prizadevanje, spreminjati bojda nespremenljivo, največkrat tudi vir napredka in spoznanja.
V knjigi so objavljeni različni spisi – od strokovnih do bolj osebnih, a med njimi ni kolumn in razmislekov, ki jih zadnjih sedem let pišeš za Narobe. Se lahko nadejamo tudi zbirke kolumn?
Morala sem se odločiti, kaj bom izpustila iz gore zbranega gradiva, in slednjič sem izbrala strokovne in kritične spise, ki jih prekinjajo krajši, bolj literarno ali osebno obarvani prispevki. Čeprav bi z veseljem objavila kolumne – pisala sem jih tudi za revije Jana, Mag in Žurnal – sem se jim tokrat v celoti odpovedala. Nekoč sva se že midva pogovarjala o skupni objavi najinih kolumn iz Legebitrinih Oznanil, pa se to ni izšlo. Tako da upam, da bom nekoč izdala tudi kolumne, predvsem tiste, ki »zdržijo« v daljšem časovnem obdobju.
