TEMA
Intervju z dr. Aleksandrom Štulhoferjem
Hrvaški sociolog Aleksandar Štulhofer je vodilni akter študij seksualnosti v naši regiji. Med drugim je skupaj s Theom Sandfortom uredil zbornik Sexuality and Gender in Postcommunist Eastern Europe and Russia, sodeluje pa tudi z znamenitim Kinseyjevim inštitutom iz ZDA. Za Narobe pojasnjuje spremembe seksualnosti v sodobnosti in odnos do nje.
Britanski sociolog Anthony Giddens govori o pojavu plastične seksualnosti v postmoderni. To med drugim pomeni, da je seksualnost vse bolj »osvobojena« ene same funkcije – reprodukcije. Zakaj v postmoderni pride do teh sprememb?
Mislim, da je nastanek plastične seksualnosti tesno povezan z razvojem kulture individualnosti. Vsak od nas ima nekakšno postmoderno poslanstvo, da iz sebe naredi individuuma, ki bo edinstven. Edinstvenost je kriterij uspešnosti, seksualnost pa je zgolj eden od instrumentov za doseganje te edinstvenosti. Seksualnost je del posameznikovega projekta samouresničitve, zato ima eksperimentiranje v seksualnosti veliko vrednost.
V kolikšni meri vidnost gejevske in lezbične skupnosti, ki na glavo postavlja heteronormativno matrico seksualnosti, prispeva k spremembah v seksualnosti v sodobnosti?
Gejevsko in lezbično gibanje je odigralo pomembno vlogo pri nastanku plastične seksualnosti zato, ker je prispevalo k detradicionalizaciji, k večji moralni permisivnosti na področju seksualnosti. Gibanje je torej rušilo tabuje. Po drugi strani je gibanje postavilo seksualnost v polje politike; seksualnost je postala eden od instrumentov političnega boja. Zaradi tega se mediji začno zanimati za seksualnost, o seksualnosti se več pogovarjamo v vsakdanjem življenju in tako naprej. Eksperimentiranje v seksualnosti je zato tudi za heteroseksualno populacijo postalo nekaj, po čemer se meri posameznikova uspešnost. Seksualnost je postala pravica in posamezniki jo želijo koristiti.
Zakaj se zdi, da je seksualnost med dvema moškima veliko bolj ogrožajoča kot seksualnost med dvema ženskama?
Za to je več razlogov. Najpogosteje se omenja razlaga, da pornografija normalizira lezbično seksualnosti. Ampak meni se to ne zdi ključen odgovor na to vprašanje. Mislim, da se razlog skriva v tem, da je identiteta heteroseksualnega moškega na več načinov ogrožena s predstavo seksualnega stika med dvema moškima. Del te ogroženosti je povezan z dihotomijo aktiven – pasiven; razume se, da mora biti moški aktiven – to se kaže tudi v sami koreografiji heteroseksualnega seksa. Po drugi strani homoseksualna spolnost pod vprašaj postavlja maskuliniziranost; skozi zgodovino se je namreč homoseksualnost vedno povezovala s feminiziranostjo, torej z antipolom moškosti.
Na kakšen način so se pričakovanja ljudi glede seksualnosti v sodobnosti spremenila?
Spremenila so se predvsem pričakovanja v povezavi z žensko seksualnostjo. Pri generaciji naših babic je bilo seksualno življenje bolj ali manj predvidljivo: nič do poroke, seksualnost se je odvijala v zakonski zvezi, po smrti enega od partnerjev pa spet nič. Danes so pričakovanja bistveno višja in zaradi tega so se spremenile tudi definicije, kaj pomeni biti seksualno uspešna oseba, kaj pomeni imeti zadovoljivo seksualno življenje, kaj pomeni imeti problem z orgazmom v kulturi, kjer je orgazem eden od ključnih meril seksualne uspešnosti – to še posebej velja za ženske. Ta osvoboditev torej hkrati pomeni, da seksualnost marsikomu lahko predstavlja tudi problem, predvsem mladim, ki šele oblikujejo svoje seksualno življenje in so pod večjim vplivom medijskih in podobnih pričakovanj.
Omenjate osvoboditev seksualnosti v sodobnosti, a hkrati se zdi, da so se prav v tem času okrepile tudi določene skupine, ki vse bolj glasneje zagovarjajo tradicionalne vrednote in moralo. Zakaj?
Postmoderne spremembe niso enakomerno prisotne v vseh družbenih segmentih. Giddensova teza o plastični seksualnosti drži predvsem za izobražene mlade. Upor proti tem spremembam vodijo predvsem religiozne skupine. Osvobojena seksualnost predstavlja grožnjo cerkvenim krogom; seksualna morala je namreč ena od prvih meja, ki loči cerkev od posvetne družbe – in ta morala se zdaj podira. Cerkev zgublja prioriteto v družbi. Prav zato smo priča mobilizaciji proti tem procesom, ki jih nekateri razumejo kot moralni propad družbe. Predvsem na našem področju se je pokazalo, da je nacionalizem vedno dober zaveznik tovrstnih mobilizacij.
Kaj se v sodobnosti dogaja z monogamijo, ki je bila nekoč močna institucija regulacije seksualnosti? Je še vedno?
Strinjam se z evolucijskimi psihologi, ki trdijo, da nismo povsem monogamna bitja. Iz tega izhaja zanimivo vprašanje: zakaj je bila monogamija v zgodovini tako pomembna in še vedno je, čeprav je bila seveda v praksi ta norma pogosto kršena. Mislim, da je norma monogamije nastala zato, da bi minimalizirala število sporov znotraj določene skupnosti – predvsem spore med moškimi. Pozneje se je njena vloga spremenila – postala je povezana z refleksom čustvene posesivnosti. V modernih družbah se namreč povečuje stopnja negotovosti in zato iščemo varnost in gotovost v intimnosti. Poskušamo se na nekoga nasloniti. Ideja večne ljubezni na primer ni obstajala, dokler družba ni v začetku 18. stoletja postala moderna in s tem vse bolj negotova. Zgodila se je tiha revolucija monogamije. Postala je odraz naše potrebe in želje, da imamo doživljenjsko čustveno gotovost z izbranim intimnim partnerjem. Seveda je vse to (najpogosteje in na žalost) iluzija, a zdi se, da je večini ljudi potrebna.
S pomočjo podatkov iz Evropske raziskave o vrednotah ste merili stopnjo homonegativnosti v evropskih državah. Kaj ste ugotovili?
Rezultati so pokazali, da je večja moderniziranost države povezana z manjšo stopnjo homonegativnosti. Hkrati se je pokazala moč religijske tradicije; v državah, kjer prevladuje ortodoksna religija, ima ta ne glede na razvitost države negativen vpliv na odnos družbe do homoseksualnosti. Identificirali smo tri skupine držav. Najbolj homonegativne države v Evropi so ortodoksne države: Romunija, Rusija, Belorusija, Ukrajina, Bolgarija. V to skupino padejo tudi Poljska, Hrvaška in Estonija. Najmanj homonegativne so skandinavske države, tretja skupina držav pa so tiste na sredi – to so stare članice EU, v tej skupini pa so tudi Češka, Slovaška in Slovenija.
Vpliv cerkve na stopnjo homonegativnosti se zdi logičen. Zakaj pa ekonomska razvitost vpliva na manjšo stopnjo homonegativnosti?
Ekonomska razvitost deluje v dve smeri. Na eni strani pomeni višjo izobraženost ljudi; v ekonomsko razvitih državah imajo ljudje preprosto boljše možnosti za izobraževanje, kar poveča tudi izpostavljenost različnostim v družbi. Izobrazba hkrati vpliva na povišanje strpnosti. Po drugi strani ekonomska razvitost vpliva na splošno kulturno klimo v državi, kar spodbuja kulturno raznolikost (liberalnost medijev, razvoj civilne družbe in podobno). Ko se v družbi pojavlja več kulturnih razlik med ljudmi, ljudje hočeš nočeš postanejo tolerantnejši do razlik. Preprosto zato, ker se pojavljajo okrog njih in so jim zaradi tega manj tuje in nerazumljive.
