Seks je sveta vladar

TEMA

Intervju Slavko Ziherl

Ko govorimo o spolnosti se zdi, da je prav seks eden od motorjev, ki poganja svet. Seks zanima (skoraj) vse, v adolescenci si ga neizmerno želimo čimprej doživeti, pogosto je tema (neresnih) pogovorov mladih in odraslih, vicev in šal z eksplicitno seksualno vsebino ali pa takih, ki vsaj namigujejo nanjo, je ogromno, oglaševalski stroj je uravnan na spolnost, od seksa živi pornografska industrija, zanj smo pripravljeni plačati, zaradi njega zardevamo, ubijamo, lažemo, varamo. Se napihujemo, repenčimo, molčimo. In smo čisto nebogljeni. Zadane nas v jedro, v intimo. V bit. V seksu se rojevamo in umiramo. Seks je tabu. Še posebej če ga skušamo povezati z »nedolžnostjo« otroštva ali »seksualno ugaslostjo« starosti. Ne? Ste si že kdaj predstavljali stare starše med seksom? Ste zalotili starše med strastjo? So zalotili vas z grimaso strasnega fuka na obrazu? Ali pa sredi orgazmičnega krča? Spolnost je osnovna biološka potreba. Je reprodukcija. Nadaljevanje vrste. Biologija. Razvoj. Ugodje. In kje se konča seks in začno čustva, identitete, odnosi, partnerstva, družba in kultura? Zgodovina, seksualna revolucija, aids in viagra? Kje se konča nagon in začne človek? Kot je v veliki raziskavi v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja ugotovil že zameniti Alfred Kinsey, je, ko govorimo o seksu, med družbeno, kulturno, moralno normo in resničnim življenjem nepremostljiv prepad. Vmes pa prostor za vso zlaganost tega sveta. Dvoličnost, licemerstvo, hinavščino in nasilje. Homoseksualci pa tako ali tako ne razmišljamo o ničemer drugem kot o seksu. V tem hiperseksualiziranem svetu je torej razmislek o vsaj nekaterih vidikih te življenjske sile prerasel v potrebo. Nujnost. Posvečamo ji osrednjo temo šeste izdaje revije Narobe.

Pogovor s psihiatrom, dr. Slavkom Ziherlom

Pretvoriti spolno energijo v neko drugo energijo je larifari

Naključje je hotelo, da je nebo, ravno ko sem se odpravljal na pogovor z enim izjemno redkih psihiatrov, ki se pri nas intenzivno ukvarja s spolnostjo, neusmiljeno scalo. Med čakanjem v čajni kuhinji sem strastno vlekel cigareto, srebal črno osladkano kavo in si z radovednostjo ogledoval dva koledarja, ki sta ohlapno visela s stene. Na prvem je poželjivo gladko mišičasto golo moško telo zvračalo glavo nazaj, v tisto orgazmično pozo, zaradi katere vselej nabreknem. Na drugi je mlado žensko telo bujnih nabreklih prsi nagajivo potiskalo dolge negovane prste v mednožje. Ni me pustilo ravnodušnega. Na srečo so me kmalu poklicali na intervju s seksologom in strokovnim direktorjem Psihiatrične klinike Ljubljana, doc. dr. Slavkom Ziherlom.

Spolnost je osnovna biološka potreba, ena njenih temeljnih funkcij je reprodukcija. In vendar je veliko več.

Absolutno. Že samo to, kako je pri človeku biološka potreba nadgrajena s čustvenimi potrebami, kaže na to. Mislim, da ima vsak človek izkušnjo, kako je spolnost lahko bistveno večji užitek, bistveno večje ugodje, bistveno večje zadovoljstvo, če jo spremljajo pozitivna čustva. Ljubezen. Gre za veliko nadgradnjo v primerjavi z živalskimi vrstami, ki to počnejo bolj isntinktivno, biološko.

Biološko gledano se seksualni razvoj konča s spolno zrelostjo v puberteti. Se v psihičnem smislu kdaj sploh konča?

Razvoj, zrelost – spet odvisno od vsakega človeka posebej – doseže vrhunec z oploditvijo. Težko bi sicer rekel, kdaj je tisti pravi vrhunec, ko začne spolnost v biološkem smislu upadati. Pogosto se govori, da človek telesno zraste do 18 leta, potem se že začne staranje in počasen upad. Tega pri spolnosti pri ženskah ni opaziti do menopavze, ko začnejo usihati hormoni in menstruacija pojenjuje, izgine. Pri moškem govorimo o andropavzi. Ne gre samo za, kot so včasih rekli, krizo srednjih let, ko se človek psihično spremeni, ampak dejansko tudi pri moškem začne testosteron upadati. Če bi vzeli naključni vzorec stotih šestdesetletnikov, bi pri osemdesetih našli že kar primeren upad hormonov, pri kakih desetih pa ne bi zaznali nikakršnega upada.

Osebno o seksu Jasno je, da gre za početje, ko je dvema lepo. V življenju sem bil kar nekajkrat prepričan, da se lahko tudi brez tega živi, a sem si kot ortodoksni škorpijon samemu sebi metal pesek v oči. Najbolj mi je všeč tisti (seks), ki se odvija počasi, nežno, čuteče. Lahko je sestavljen samo iz dotikov, dveh rok, ki tipata telesi. Takrat se ponavadi kocine naježijo, po žilah je največ adrenalina, v zraku največ erotike, čustva norijo zaprta pod spodnjicami. Seks ni nujno samo vstop pri zadnjih vratih, čeprav bi me nekateri radi prepričali v nasprotno. Ne strinjam se. Lahko je tudi poljub, ki traja. Objem, ki prevzame. Prijem, ki požene kri po žilah. Res, da pišem o uverturah, ki lahko štiričrkovno besedo kasneje samo še nadgradijo. Za take trenutke, oblike, podvige je vredno živeti. Še posebej takrat, ko ugotoviš, spoznaš, da si jih srkal z osebo, ki je tega vredna. In ki je vredna ponovnega »greha« v dvoje. Če grešiš, svet dobiva nove barvne odtenke. Vedno znova. Tako o seksu, s seksom, za seksom, med seksom, brez seksa, seksistično vse dobro in vse naj. Tebi in sebi. Zmeraj. Jaz ga doživljam z glavo. Tisto na ramenih. Vesel sem, ker mi za nobenega do danes ni bilo žal. Morda je za to delno kriv provokativni duh, ki ga med rjuhami nikoli nisem skrival, ali pa težnja po nenehnem odkrivanju. Zdaj sem odkril skoraj vse. V pričakovanju novih lekcij, ker se ljudje učimo vse življenje, pa vas vse lepo pozdravljam in privoščim pravo lego, pravo držo in trden ponos, ko ga boste potrebovali! Andrej Hofer Zadnjič sem, med poganjanjem kolesa, na mp3 poslušala zanimivo predavanje o teoriji strun in moram priznati, da mi je ideja Kozmosa, sestavljenega iz vibriranja drobcenih delcev energije zelo blizu, saj to vibriranje dojemam kot primarni Eros, ki tvori mozaik vsega življenja okoli nas. Seksualna energija je v nas in okoli nas, vse naše morebitne težave z njo pa izvirajo iz dejstva, da jo je nekdo začel krotiti in stigmatizirati kot nekaj, kar je v nas slabega. To je postalo kulturni vzorec, a „iz represije so lahko zrasle samo perverzije raznih sort“, kot je povedala Laetitia Sadier. Sama se vsekakor trudim, da bi zaživela svojo ženskost kot polno orgazmično bitje, kakršnega je opisal Wilhelm Reich; seks imam zelo rada, a po drugi strani z lahkoto shajam brez njega, kajti pomembno mi je kanalizirati Eros v vse svoje početje in odnose – tako do ljudi, kot do narave, v katere objem se redno podajam – točno to pa je tisto, kar me izpolnjuje in definira. V perspektivi zdaj vidim, da je bilo najtežje obdobje mojega življenja ravno tisto, ko sem skušala odnose temeljiti na seksualni privlačnosti, ne da bi ob tem ostajala orgazmična v najširšem smislu – začela sem izgubljati tla pod nogami. Btw, sem sredi priprav projekta, ki ga doživljam kot polnokrvni seks 🙂 – več o njem pa enkrat poleti. Katarina Višnar Kolikor se spomnim, so me seksualne zadeve začele zanimati zelo zgodaj – in to predvsem fantovska mednožja. Kasneje sem seks prav obsedeno raziskoval, ne toliko kvantitativno, pač pa bolj kvalitativno. In moram priznati, da nisem bil nikoli zares zadovóljen. Celo nagibam se k ugotovitvi, da v seksu nikoli nisi v resnici povsem zadovóljen. V heteroseksualnem odnosu me je blazno motila razporeditev vlog in igranje vlog. Ta problem se je pojavljal tudi z geji in me seveda zato ni nič manj motil. Največkrat pa se je vse vrtelo okoli številnih frustracij, ki so zavirale seksualno sproščenost. Verjetno jih imam tudi sam nekaj, zato sem toliko bolj iskal tipe, ki jih ne bi imeli. A žal so bili tipi tako obremenjeni z vprašanji aktiven-pasiven, z velikostjo svojega tiča, z njegovo prepogosto mehkostjo, s samosprejemanjem, ali pa osredotočeni na lastno praznjenje, da sem le redko ali le za krajši čas užival seksualne radosti. Tipi, ki so imeli za sabo na desetine ali na stotine partnerjev, sploh niso bili garant za kvaliteto, prej nasprotno. Mislim, da sem se še najbolje počutil s takimi, ki so seksualnost šele odkrivali, ki so bili še neobremenjeni in dovzetni. Morda tudi s takimi iz drugih, bolj temperamentnih kultur. Brane Mozetič Seks. Ena beseda, milijon možnosti za užitek, bolečino in kontraverznost. Predigra, položaji, spol, lubrikanti, igračke, oralno, spodnje perilo, fantazije … Zame je vse to, in še več, le delček velike kategorije lezbičnega seksa. In o vseh se je treba pogovarjati brez tabujev in predsodkov. Seks med dvema ženskama ni nekaj, kar lahko daš v predalček in rečeš : ”To je lezbični seks”. Je veliko več kot le in zgolj to. Goreči poljubi, magičnost gibov, senzualna ekstatičnost in odpiranje čaker … Sranje! Zame je seks drgnjenje, lizanje, sesanje, fisting, tribadizem, kunilingus, dildoti, igranje z bradavičkami, BDSM, strap-on … edina meja je domišlja. Ko pomislim na seks je moja asociacija … mokra, mehka, vroča. Res je, da se lahko popolnoma nedolžno poljubljanje sprevrže v divji, perverzen seks… Ni mi pa všeč, da je seks ko en počasni posnetek. Božanje in dolga predigra me včasih bolj uspava kot pa vzburi. Sicer ne vedno, se pa zgodi. Zelo uživam, ko zadovoljujem svojo partnerko. Občutek, ko ji prihaja in se njene mišice stisnejo okoli mojih prstov in me povlečejo globlje, v samo jedro … nepopisno. Vedno znova pa me presune občutek, užitek, ki ga občutim ob drgnenju telesa, različnih delov telesa med sabo. Ko sem odkrivala čare ženske seksualnosti, si nisem mogla predstavljati, da lahko ženski druga drugo do orgazma pripeljeta s preprostim drgnjenjem… klitoris, boki, med njenimi nogami… Enega prvih orgazmov s punco sem, bolj ali manj oblečena, doživela le z božanjem in pritiskom njenih bokov na moj klitoris. In odprlo se mi je blazno zadovoljstvo. Da sem ženska, da sem lezbijka. Ni treba, da je seks nekaj čustvenega. Nek pameten stric je, dolgo nazaj, rekel ”Včasih je cigara samo cigara”. Dejstvo je, da je seks nekaj biološkega. Pa ne mislim v smislu potrebe. Seksa ne potrebujem, ne glede na to, da si ljudje to radi dopovedujemo. Seksam, ker je fino seksati, ker tako hočem. Vsi si želimo užitka, ne? NN Seks se je pri meni, kot verjetno pri večini ljudi, začel z masturbacijo. Morda je prav zato to še vedno moja najljubša oblika seksa. Prehod na manj narcisoidne oblike je bil pogojen predvsem s pritiskom okolice, zato sem želela z izgubo nedolžnosti čim prej opraviti, da se mi s tem v prihodnosti ne bi bilo treba več ukvarjati. Mojim najstniškim možganom se je zdelo nekako samoumevno, da sem kar na internetu poiskala nekega fanta. Imela sem več sreče kot pameti, saj se je moj ”seks na slepo” izkazal kot zelo prijeten in takrat sem na svoje veliko presenečenje odkrila, da je tudi seks z drugimi lahko najbolj fantastična stvar na svetu. Poleg čokolade. Kot biseksualka sem najprej raziskovala heteroseksualno spolnost, čeprav sem se že zgodaj zavedala, da me privačijo tudi ženske. Moški so bili nekako bolj dostopni, medtem ko sem se pri ženskah morala najprej naučiti ”zaznavati” lezbijke, preden sem se opogumila in jih začela odkrito osvajati. Prav razlike med seksom z enim ali drugim spolom ponavadi najbolj zanimajo ljudi, jaz pa jim vedno znova odgovarjam, da je razlika v vsem in v ničemer. Po tehnični plati je razlik seveda precej, po čustveni pa jih tako rekoč ni in tudi moji občutki med samim seksom so povsem primerljivi. Imam to srečo, da se mi s spolom partnerja ni potrebno obremenjevati, pomembno je le, da mi je oseba všeč. Popolnoma vseeno je, ali je to ženska, moški ali kdo vmes, saj je tudi seks z isto osebo zame vsakič drugačno, edinstveno in neponovljivo doživetje. NN

Ko smo se pri Narobe v osrednji temi želeli lotiti seksa, smo ugotovili, da je diskurz težko osredotočiti samo na spolnost, saj je z njo tesno povezana vrsta drugih elementov, kot so, denimo, identitete, čustva, odnosi, partnerstva, kulture …

Ja, težko je govortiti o eni sami plasti spolnosti. Poleg biologije je veliko odvisno tudi od vzgoje, od odnosa staršev do spolnosti: ali se v družini govori o spolnosti, se spolnost tiho, dogovorno dojema kot nekaj umazanega, se o njej ne govori, se jo tabuizira ali nasprotno se jo zelo favorizira, se celo hiperseksualizira odnos do spolnosti. Potem je seveda še okolje v katerem živimo, vera … vse to oblikuje naš odnos. Med odraščanjem in v pubertetnem, mladostniškem času je zelo pomembna spolna identiteta. Takrat se oblikuje naš odnos do samega sebe kot spolnega bitja. Kako se počutim, zelo moški, zelo ženska? Kako sem usmerjen, k istemu spolu, izključno k drugemu spolu ali k obema? To je povezano z identiteto. In seveda potem vse to nadgradimo še z našim intelektom, s svojimi čustvenimi sposobnostmi, s čustveno inteligentnostjo in na koncu dobimo sebe kot spolno bitje. Takšne, kakršni smo.

Je moč, ko govorimo o seksu, postaviti mejo, kaj je normalno in kaj ne? Kaj je običajno in kaj deviacija?

Na vprašanje, kaj je normalno v seksu, navadno odgovorim, ker me navadno to sprašujejo pari, da je normalno tisto, kar bosta vidva določila, da je za vaju normalno. Če se dva odrasla, zrela človeka dogovorita, da bosta imela takšno spolno življenje, kakršno jima godi, potem je to zame normalno. Ne priznavam nobenega arbitra od zunaj, če gre za dogovorno spolnost med dvema človekoma, ki sta takega dogovora sposobna. To samo po sebi izključuje spolnost med odraslim človekom in otrokom, ker otrok, četudi privoli v takšno spolnost, privolitve ni sposoben dati, ker dogajanja ne razume na odrasel način. Enako velja za posilstvo. To je spolna deviacija, nenormalna spolnost, ker ni dogovorna. V naši klasifikaciji duševnih in vedenjskih motenj sodi med odklonske spolnosti tudi sadizem. Ampak sadizem je devijacija takrat, ko je nedogovoren. Poznam ljudi, ki so nagnjeni k sadizmu in so si dobili partnerja, ki je nagnjen k mazohizmu, k trpljenju. Če sta se tako dogovorila in jima je to velik užitek, je to popolnoma normalno vse do trenutka, ko se poškodujeta, čeprav se nočeta. To pomeni, da sta izgubila nadzor nad spolnim dejanjem. In to je seveda izrazita in zelo hudo škodljiva deviacija.

Postavljajo pa družba, država in cerkve jasne meje, kaj je zaželeno in kaj je zaželeno odrivati na rob, v molk. Te meje ne sovpadajo z mejami, ki jih postavlja vaš dogovor.

Odnos do spolnosti lahko religija, kulturno in družbeno okolje zelo preoblikujejo. Če vzamem npr. homoseksualnot, je bila v psihiatriji še ne dolgo tega uvrščena med deviacije. Tega zdaj že skoraj štirideset let ni več in tudi družba se je deklarirala za tolerantno do te drugačnosti. Vendar družbo sestavljamo posamezniki in nižje kot gremo po lestvici do posameznika, bolj se srečujemo z ugotovitvijo, da ljudje niso ravno tolerantni. Sam zagovarjam tezo: če s svojim vedenjem nikomur ne škodujem, potem imam pravico do takega vedenja. Moja pravica do svobodnega vedenja je zamejena samo s pravicami drugega. Takšno razumevanje prinaša človeku neko nadgradnjo, ki je daleč od dogmatskih stališč, in spodbuja razvoj človeka v svobodomislenost. In edino tukaj je razvoj možen. Če namreč ostanemo na tako hudih dogmah, kot jih npr. goji šeriatsko pravo, potem je družba obsojena na stagnacijo, če ne celo na nazadovanje.

Zakaj je seks še vedno tabu? Zakaj o njem govorimo predvsem skozi šale in je resnih pogovorov o spolnosti tako malo?

Dve stvari je treba poudariti, čeprav je seveda bolj zapleteno. Po eni strani ima spolnost v naših življenjih izreden pomen, to pa s sabo prinaša veliko možnost negotovosti v lastno spolnost. In ker je spolna mehanika izjemno občutljiv mehanizem, ki je zelo pod vplivom duševnosti, se nam zelo hitro kaj zalomi, zelo hitro pride do težav v spolnosti, in to še povečuje negotovost. Ker smo negotovi, ne govorimo o spolnosti. Zato je to tabu, ki se ga navadno zavije v papir: ‘to pa je nekaj tako mojega, tako osebnega, da o tem ne bom govoril’. Eden tistih, ki v naši kulturi podpira ta tabu, je katoliška cerkev. Tudi cerkev, tudi duhovniki so negotovi v svojo spolnost. Kako naj torej duhovnik govori o spolnosti ali pa odprto svetuje ljudem, če pa je sam v sebi negotov. Vedno, kadar se srečujemo z negotovostjo, pridemo do tabuiziranja. To lahko opazujete pri starših: sami imajo težke probleme z govorjenjem o spolnosti in to potem prenašajo na otroke. Moram pa jasno poudarti, da je tega bistveno manj, kot je bilo še pred tridesetimi leti.

Ali lahko zatiranje seksualnosti vodi v težave s psihičnim zdravjem?

Menim, da je izgovor, ki ga slišite od cerkvenih ideologov, kadar se pogovarjamo o celibatu, da človek lahko sublimira, pretvori spolno energijo v neko drugo energijo, larifari. Tukaj sploh ne gre za energijo, ki jo bomo preprosto prelili iz enega lonca v drugega. Gre za potrebo po spolnem druženju, za čustva, ki nas vežejo … Seveda se da te vzgibe potlačiti nekam v podzavest, ampak tam to še vedno deluje, samo ne zavedamo se, kako. Da bi pa jaz, zato ker bom zavrl in zatrl svojo spolno energijo, postal bolj ustvarjalen v umetnosti, v duhovniškem poklicu, v katerem koli poklicu, to je zame preprosto larifari.

Kako skrivanje identitete, denimo homoseskaulne, vpliva na naše zdravje in razvoj?

Na duševni razvoj ima lahko to kar nekaj razdiralnih posledic, ne glede na to, katere nagibe skrivamo. Posameznik je nezadovoljen sam s seboj in nesproščen – predvsem v situacijah, ki so provokativne za posameznikovo usmerjenost. Iz takšne situacije pride spet nezadovoljen in ta problem se znova vrača z njegovo identiteto. Čeprav vem, da imajo tudi odprti homosekualno usmerjeni nekaj problemov v družbi, to še zdaleč niso tako hudi problemi, kot jih ima tisti, ki skriva. Tisti ima dvojen problem: predvideva negativni vpliv družbe, zato skriva, zaradi tega pa začne tudi sam slabo misliti o sebi. In se zaplete v začarani krog: ker sam o sebi slabo misli, potem še bolj prikriva, še bolj predvideva negativni vpliv in potem ga začnejo tudi drugi jemati negativno, ker je nesproščen. Skatka, ta človek trpi. In to je lahko hudo trpljenje.

Kaj torej priporočate istospolno usmerjenim, ki jih družba še vedno v osnovi obravnava, kot manj zaželene?

Če ugotovite, da ste homoseksualno usmerjeni, potem vam ne kaže drugega, kot da se odkrito, domala ponosno postavite v to svojo kožo in se pokažete ljudem taki, kakršni ste.

Katere so po vašem temeljne značilnosti zdravega spolnega življenja? Kakšni so kazalci?

Najbolj temeljna značilnost zdravega spolnega življenja je predvsem sporazumevanje, komunikacija. Pogovarjati se s svojim dragim/drago o tem, kaj čutim, kaj si želim v spolnosti, kaj bi rad počel, kaj bi rad videl, da drugi z menoj počne … K temu spada tudi pogovor o občutkih, o čustvih. V bistvu je to pristna intimnost. To ni tista intimnost, o kateri ljudje govorijo, ko hočejo reči spolnost. Spolnost je lahko tudi zelo neintimna, zelo mimobežna, zelo tehnična. O intimnosti govorimo šele takrat, kadar bližnjemu, s katerim imam spolni odnos, zaupamo svoje intimne notranje občutke.

Kakšen naj bo naš odnos do seksualnosti? Naj jo vse življenje odkrivamo in razvijamo, ne glede na družbene norme? Denimo, ko govorimo o spolnosti, vedno govorimo o dveh, so pa tudi drugačne oblike, recimo skupinske spolnosti.

Ko smo ravno pri skupinskih spolnostih: ali je svingerstvo v redu ali ne? Seveda je v redu. Če se dva dogovorita in se zasvingata, je to v redu. Čeprav sam tega ne bi tvegal, ker ne vem, kaj se lahko zgodi, če mi je kaj do partnerja. Skozi življenje mislim, da je fino, če smo skupaj s partnerjem radovedni. Če skupaj uporabljamo tudi kakšno pornografijo, kot začimbo, skratka če poskušamo pri sebi in pri svojem partnerju odkrivati veliko stvari. To moramo početi skupaj v zadovoljstvo obeh.

Tisto, kar determinira, kaj bomo počeli in česa ne, je torej dogovor.

Ja.

Tudi če je to zlati dež, sadomazohizem, svingerstvo, promiskuiteta, fisting …

Dokler je to dogovorno. Čeprav nekatere od teh omenjenih praks lahko že poškodujejo človeka. Takrat noben dogovor ne velja. Ker v nekem strastnem trenutku, ko se nam zavest že malo zamegli, dogovor ni več nujno zavestna odločitev. Če pa je vnaprej zavestna, recimo pri fistingu ali pri sadistničnem seksu, in če se dva pri tem zadovoljita in zadovoljujeta, pa da ni kakšnih poškodb, zaradi katerih mora intervenirati celo zdravstvena služba, potem se mi to zdi čisto v redu.

Aseksualnost?

Askesualnost je pojem, za katerega ni preverjeno, ali v resnici obstaja. Tukaj gre lahko bolj za spolno zavrtost, za spolnost, ki ne pride do izraza, ali pa za na podlagi slabih izkušenj v preteklosti potlačeno spolnost. Prava aseksualnost bi bila čisto biološka zadeva. Človek sploh ne bi imel nobene potrebe po spolnosti. Možno je, da gre tudi za čisto biološko pomanjkljiv razvoj spolnih organov, da ni dovolj hormonov, da ni dovolj oživčenja in zato tak posameznik od nekdaj ne čuti nobenih impulzov.

Ali je seksa kdaj lahko preveč?

Poznamo motnjo, ki je sicer v govornem jeziku preveč potencirana, in se ji reče nimfomanija pri ženskah in satiriaza pri moškem. Gre za pretirano iskanje spolnih situacij, pretirano spolno zadovoljevanje. Tudi za tega človeka drži, da seksa ni nikoli preveč. Preveč ga je kvečjemu za njegovega partnerja, če ga to začne motiti. Ob tem sta tako nimfomanija kot satiriaza lahko čisto biološki motnji, ko gre za hiperprodukcijo hormonov ali celo za tumor v spolovilih ali možganih. Načeloma je to motnja, ki izvira iz duševnih problemov. Gre za pretirano iskanje in potrjevanje identitete tega človeka v spolnosti. Načeloma bi moral torej reči: za samega človeka, za enega, seksa ni nikoli preveč. Toliko ga je, kolikor si ga želi in zmore. Je pa lahko seksa zelo hitro preveč v nekem odnosu, kjer gre vedno za iskanje ravnotežja. Ampak tukaj imamo, če se imamo radi, druge mehanizme. Recimo: če reče eden, jaz rabim več seksa, kot mi ga ti nudiš, je to že signal, da morata to s partnerjem uskladiti. Načeloma pa seksa ni nikoli preveč.