INTERVJU
Intervju z Mihom, Jasno, Tadejem in Nino, ustanovitelji Legebitre
Ustvarjanje vmesnega socialnega prostora
Miha Lobnik, Jasna Magič, Tadej Reissner in Nina so se soočali s svojo spolno usmerjenostjo v drugi polovici devetdesetih, ko je LGBT scena že obstajala. Ker so sami pogrešali nekaj med političnim delovanjem in nočnim življenjem, so maja 1998 ustanovili mladinsko skupino. Z njenim nastankom se je nepovratno pokazala tudi politična, socialna in ideološka heterogenost same scene. Z gonilnimi silami tedanje neformalne skupine v okviru ŠOU, ki se je leta 2001 registrirala kot Društvo prijateljev Legebitre in prerasla v današnje Društvo informacijski center Legebitra, smo se ob deseti obletnici ustanovitve skupine Legebitra pogovarjali o njihovih spominih na socialni aktivizem in delo z mladimi lezbijkami, geji, biseksualci in transspolnimi.
Kako ste se prvič srečali z LGBT sceno in spoznavali sebi podobne?
Jasna: Najprej sem spoznavala druge preko spletnih klepetalnic in preko Tadeja, ki ga poznam že od prej. Tako sem prišla v K4, na Metelkovo in v ŠKUC-LL.
Miha: Najprej sem šel na Festival lezbičnega in gejevskega filma, potem v Štirko, na Metelkovo, v Roza klub in na aktivistične konference IGLYO v tujini.
Tadej: V Štirko sem šel skupaj z Jasno, mislim, da še preden sva se outirala drug pred drugim.
Nina: Prvič sem šla v nedeljski K4 s svojim prijateljem iz otroštva, za katerega se je izkazalo, da je gej. Takrat sva rekla, da greva »samo pogledat«. Hodila sem tudi na Metelkovo.
Ali ste se poskusili vključiti v takratne skupine in kakšne so bile vaše izkušnje?
Jasna: Nekaj mesecev sem hodila na sestanke ŠKUC-LL na Kersnikovi. Potem sem ugotovila, da bi rada počela še kakšne stvari, morda ne ravno v tej skupini, katere dejavnosti takrat še niso bile povsem zame.
Miha: Hodil sem na sestanke Roza kluba, nekaj tudi pisal za Kekec in Revolver.
Tadej: Vedel sem, da obstaja Galfon, a se mi je zdelo, da je to namenjeno za pogovore. Sam pa sem hotel hoditi ven. Nekaj sem delal za Kekca, a nisem našel družabnosti, ki bi me pritegnila. Morda so bile posredi tudi generacijske razlike.
Nina: Nekajkrat sem šla na ŠKUC-LL. Spomnim se nesoglasij med LL in Magnusom, sama sem si želela početi kaj bolj nevtralnega.
Jasna: Zaradi tistih nesoglasij oziroma ločenosti med geji in lezbijkami se sama nisem več znašla v LL.
Ste mladinsko skupino ustanovili po zahodnem vzoru ali iz lastnih potreb?
Miha: Zdi se mi, da je bilo oboje. Sam sem se s konceptom zahodnih mladinskih skupin seznanil pri IGLYO. Sceno smo poznali kot žur in ustvarjanje revije, ni pa bilo nekega vmesnega socialnega prostora. V pogovoru s Tadejem sem spoznal, da nam manjka ravno to.
Kaj pomeni ime Legebitra?
Tadej: Nekako smo prišli do teh sestavljank, torej lezbijke, geji, biseksualci, transgender. Veseli smo bili, da se je končalo pri –tra, ker nismo vedeli, kaj bi rekli naprej. (Smeh.)
Miha: Zelo me je presenetila moč tega imena. Da si nekaj izmisliš in to drugi vzamejo kot dejstvo. Kar naenkrat smo poslušali, češ, vi, legebitraši.
Kaj pa vaša ciljna populacija – so to bili mladi, študenti, dijaki? Kako ste jih privabili?
Nina: To so bili mladi do 26. leta. Privabljali smo jih z letaki, zloženkami …
Jasna: Potem ko nam je pisal štirinajstletni fant, smo neuradno postavili spodnjo mejo 16 let.
Tadej: Prvi je bil letak, ki smo ga potem uporabili za vsako srečanje. Počasi so se iz teh materialov razvila tudi Legebitrina Oznanila.
Jasna: Ta prvi plakat smo sami lepili po fakultetah.
Miha: Plakat in letaki so nastali maja 1998. Potem smo odprli poštni predal, kakor so nas naučili v Belgiji. Vsem, ki so nam pisali, smo pošiljali vabila.
Je bila Legebitra na začetku socializacijska skupina?
Tadej: Socializacijska komponenta je prevladovala, kajti tega nam je manjkalo in to smo hoteli ponuditi drugim, ki so bili v podobni fazi. Tedenska srečanja so bila tematska, vsak je pripravil temo. Imeli smo tudi zunanje aktivnosti, recimo lepljenje plakatov. Enkrat na leto smo imeli posebno aktivnost s starši.
Miha: Nismo se hoteli samo dobivati na pijači in jamrati niti predavati, ampak spodbuditi interakcijo na neko temo.
Tadej: Pogovori niso bili mišljeni terapevtsko, čeprav so najbrž imeli tudi tak učinek. Imeli pa smo strukturirane debate o varni spolnosti, coming outu, šoli …
Jasna: Ta vrstniška metoda se je dobro prijela. Izhajali smo iz svojih lastnih potreb, takrat nismo delali nikakršne družbene analize. Nismo pripeljali strokovnjakov, ki bi govorili, kaj je za nas mlade dobro, ampak smo o tem govorili sami. Imeli smo tudi gostujoče, ki so nam predstavljali že obstoječe aktivistične strukture. To je bil tudi izobraževalni element našega delovanja.
Je na podlagi tematskih pogovorov zrasla ideja o Legebitrinih taborih?
Jasna: Prvi tabor je bil že januarja 1999. Hoteli smo demistificirati skupino in jo predstaviti tako, da bi bila zanimiva za aktivno vključevanje novih.
Tadej: Hoteli smo aktivirati članstvo. Vedeli smo, da bodo potem, ko bomo mi presegli starostno mejo 26, za nami morali priti drugi in da je treba skupino postaviti na noge tako, da se bo lahko sama vzdrževala naprej.
Miha: Belgijski model, po katerem smo se delno ravnali, je predvideval tudi tabor kot daljšo aktivnost. Je pa to bil tudi eksperiment. Hoteli smo sporočiti, da Legebitra nismo samo mi, ampak vsi, ki hodijo na skupino in jo tudi soustvarjajo.
Glede na starostno omejitev se je moralo zamenjati veliko število članic in članov.
Tadej: To je težko oceniti. Imeli smo več kot sto ljudi na mailing listi, nekateri so prišli samo enkrat, drugi so hodili redno.
Miha: Ko so mesečne aktivnosti prerasle v tedenske, se je iz napovednika dogodkov razvil bilten, s katerim smo hoteli doseči večji krog ljudi, pa tudi ohraniti zapis svojih dejavnosti. Po moji oceni je skozi samo skupino v vseh teh letih šlo med tristo do petsto ljudi.
Tadej: Z Oznanili smo hoteli ljudem predstaviti aktivnosti, hkrati pa je bilo to početje zabavno.
Jasna: Pa tudi naporno, saj smo prve številke sami fotokopirali, z Nino sva jih potem zlagali, kuvertirali in razpošiljali.
Kako pa ste distribuirali Oznanila?
Nina: Ponujali smo jih večinoma srednjim šolam. Sprejem je bil odvisen od tolerance zaposlenih v knjižnici.
Tadej: Nekateri so se izgovarjali na dovoljenje nekih izmišljenih inštanc.
Jasna: Ali pa, da jih nimajo kam dati. (Smeh.)
Miha: Pa da na njihovi šoli ni »takih«. Oznanila so izhajala v času, ko je ugasnil Revolver in na sceni skoraj ni bilo medija, razen Lesba, ki je izhajal redkeje. Čeprav Oznanila niso bila mišljena tako, so postala v nekem obdobju glavni medij, ker so le redno izhajala. Izšlo je šestdeset številk.
Jasna: Prva je izšla oktobra 2000, zadnja decembra 2006. V naslednjem letu je začel izhajati Narobe.
Na neki skupni predstavitvi LGBT skupin na kamniški gimnaziji sem slišala Tadeja reči, da Legebitre politika ne zanima. Toda – ali ni načrtno, zavestno odpiranje tovrstnih tem med mladimi že politično vprašanje?
Tadej: Res je. To je sama po sebi politična dejavnost v širšem smislu, ampak na grassroots ravni. Nismo pa imeli izjav za javnost in političnih nastopov. Tedanji članice in člani so se političnega bali ko hudič križa, zato smo hoteli jasno sporočiti, da to ni naša preokupacija in da se ne bodo pojavili na Pop TV-ju.
Miha: Delo Legebitre je bil poskus ustvarjanja skupnosti v obstoječih razmerah, kjer večina živi v klozetu in niso aktivisti. Po mojem občutku sta takrat vladala prepad in nerazumevanje med aktivizmom in širšo skupnostjo. Mogoče smo hoteli ustvariti tudi neki vmesni prostor, kjer se da pogovarjati, kar pa ima dolgoročno absolutno politično posledico. Naš aktivizem je bil socialni.
Tadej: To je bil empowernment. Udeleženi so se v pogovorih s sebi podobnimi znebili veliko strahov. Zato so lahko nastopili samozavestno tudi zunaj Legebitre in laže so se soočili z diskriminacijo. Na začetni stopnji pa so potrebovali zagotovilo, da to delovanje ni politično.
Jasna: Zdi se mi, da se nam je posrečilo ujeti ravnovesje med hard core političnim ali družbenim aktivizmom in aktivizmom, ki človeka javno ne izpostavi. Omogočali smo anonimnost tistim, ki so jo potrebovali, in hkrati dva ali tri korake naprej vsem, ki so to hoteli.
Nina: Pomagali smo tudi mnogim mladim, ki so iskali način, kako navezati stike z ostalimi geji in lezbijkami, pa si niso upali takoj priti v K4 ali se pridružiti obstoječim aktivističnim skupinam, ampak so prej potrebovali družabno srečanje v tolerantnem okolju, kjer lahko izmenjujejo svoje izkušnje in mnenja.
Ukvarjanje s homo aktivizmom slej ko prej postavi tudi vprašanje coming outa. Kako ste se spoprijemali s tem kot skupina in kot posamezniki, posameznice?
Nina: Ohranjali smo nevtralnost. Sama sem se najbolj izpostavila, ko sva s Tadejem imela prezentacijo v Dijaškem domu Bežigrad. To je bila pozitivna izkušnja. Če bi me dandanes neznanec vprašal o moji usmerjenosti, bi najprej presodila, kaj naj odgovorim. Verjetno pa bi kar povedala. Najbrž me pred outiranjem z imenom in priimkom zadržuje tudi to, da moj oče ne ve, da sem lezbijka. Mogoče sem zdaj malo v vati, obkrožena z naklonjenimi ljudmi, in se niti ne zavedam, koliko homofobije je okoli nas. Najbrž tega tudi nočem zares vedeti in mi je tako laže. Na javno izpostavljanje moraš biti pripravljen, ker če nisi, si lahko narediš več škode kakor koristi.
Jasna: Sama sem se prepustila toku dogodkov, na začetku nisem točno vedela, v kaj se spuščamo. Vem, da sem sama zrasla z našo idejo. Najbrž sem v nekem trenutku sprejela odločitev, da se tudi javno outiram in s tem soočim sebe, pa tudi prijatelje, družino itn.
Miha: Zavezali smo se k spoštovanju naših siceršnjih različnih pozicij. Sam sem zelo hitro sprejel vlogo tistega, ki skupino predstavlja javno. Začetno nastopanje v medijih je bilo utilitarno, namenjeno temu, da se več ljudi seznani s skupino. Toda hkrati s tem sem dobil ogromno drugih vprašanj, na katera naj bi kot »tak« tudi odgovoril.
Tadej: Nikoli se nisem zares odločil, ali mi ustreza, da v javnosti nastopam z imenom in priimkom. Ni me motilo govoriti o tem, če pa me je gledala še kamera, me pač je. Ni se mi zgodilo še nič hudega. Mogoče je bila moja pot takšna tudi zato, ker sem s svojim osebnim coming outom opravil že pred vstopom v skupino.
Miha: Naj še dodam, da javni coming out skupine ali posameznikov ni bil naš cilj. Na srečanja smo vabili vse, ki so ali mislijo, da so istospolno ali biseksualno usmerjeni, vse, ki bi radi izvedeli kaj več … Hoteli smo pritegniti tudi tiste, ki se ne vidijo v konkretni kategoriji, ampak jih ta vprašanja vseeno zanimajo, ker bi utegnili biti tako usmerjeni. Ta pozicija je zelo naporna, ker se je od nas kot predstavnikov skupine pričakovalo, da se outiramo. Ustvarjali smo varen in odprt prostor, kjer se je dalo govoriti o razlikah glede na razkritje, spol, spolno usmerjenost ali identitetne kategorije. To se mi je zdelo pomembno, ker se vedno pojavljajo težnje k poenostavljanju stvari, ki so tudi hitro izključevalne.
Kot skupina ste navzven delovali zelo harmonično, celo homogenizirano. V Legebitri ni bilo slišati o takih ideoloških sporih, ki so nastajali v drugih skupinah. Ali je taka harmonija tudi posledica tega, da se puščajo ob strani različnosti glede na spol, odtenke spolne usmerjenosti, razredne razlike in podobno?
Tadej: Definitivno. Če stvar zastaviš lahkotno, je trenj manj. Omejeni smo bili samo glede na starost, druga stvar pa je, da je bilo osemdeset odstotkov naše dejavnosti pogovarjanje o razlikah. Mogoče smo zato izpadli tako harmonično.
Nina: Zelo pomembno se mi zdi, da smo stvar v celoti zastavili tako, da ni bilo dobička, ampak je bilo vse zasnovano prostovoljno. Pa seveda spoštovanje razlik.
Miha: Zame je bila travmatična izkušnja, ker sem najprej šel v Roza klub, kjer so bili že dolgotrajni spori, pa tudi razkol med Magnusom in LL, česar sam nisem razumel. Želel sem si, da bi bili pri svoji dejavnosti tega razbremenjeni. Mogoče zato, ker smo postavili starostno mejo kot edini izključujoči dejavnik – in zato tudi slišali svoje –, nismo imeli več nobenega alibija za toleriranje drugih izključevalnih mehanizmov. Poleg rednih skupinskih srečanj smo imeli tudi sestanke iniciacijskega odbora nas štirih, na katerih smo predebatirali čisto vse.
Kam so šli tisti, ki so presegli starostno mejo 26 let? Oziroma – ali je DIH res vaš »podmladek«?
Tadej: Ustanovitelja DIH-a sta se najbrž res zgledovala po sami ideji Legebitre, iz katere sta prišla. Zdi se mi, da je Mitja tako rekel.
Miha: Saj nismo imeli passport kontrole, kar se tiče starostne meje. V bistvu smo vse sprejeli. Ko pa je bilo že veliko starejših, smo res predlagali ustanovitev podobne skupine zanje.
Jasna: Tudi starejše partnerje ali partnerke naših članov in članic smo vedno sprejeli. Sicer pa ne bi rekla, da je DIH podmladek Legebitre, kajti še pred njimi je nastala skupina Out in Slovenija za športne aktivnosti. Resda so se spoznali na Legebitri, ampak sama nimam »materinskega« čuta do teh skupin.
Tadej: Nočemo izpasti pokroviteljsko.
Miha: Tudi sami smo ob ustanovitvi Legebitre poudarili, da nismo podmladek od nikogar. Pozneje pa sem osebno večkrat spoznal in to povedal tudi na otvoritvi prostorov Društva Legebitra na Trubarjevi, da v resnici stojimo na ramenih aktivistk in aktivistov, ki so bili pred nami. Ko si mlad in zagnan, se ti pač zdi, da si vse začel sam iz sebe. Sčasoma pa vidiš, koliko gozda je že prej moralo biti izsekanega, da si si ti lahko tam postavil svoj vrt. Tako da če smo koga navdušili, me to samo veseli.
Jasna: Pri nas je iskala nasvete tudi mariborska skupina Lingsium.
Tadej: Delo pa so seveda morali sami opraviti.
Če primerjate Legebitro nekoč in danes, kakšne so njene značilnosti zdaj? Ste dosegli tudi stvari, ki jih v začetku niste imeli na agendi?
Jasna: Legebitra je danes mali segment mladinskega programa Društva informacijskega centra Legebitra, kar je popolnoma neprimerljivo s situacijo pred desetimi leti. Aktivnosti potekajo drugače, starostno mejo smo zvišali. Tabori so se razvili v samostojen del mladinskega programa.
Miha: Legebitro smo ustanovili kot neformalno skupino, čez leta smo vsi počeli druge stvari, nekatere dejavnosti so preživele, a nobena v isti obliki. Mislim, da so se spremenile tudi potrebe same starostne skupine, svoje je naredil tudi internet.
Ali kdaj občutite nostalgijo po poznih devetdesetih, ko ste ustanovili skupino?
Jasna: Čutim nostalgijo točno po tem, o čemer danes debatiramo: ponotranjenem, poglobljenem delovanju. Kar počnem danes, je vse konstanta, na začetku je bilo vse pristno.
Tadej: Če pomislim, kaj smo takrat počeli, ni variante, da bi danes pri tem sodeloval. Morda zato, ker sem starejši in imam manj časa, pa tudi časi so se spremenili.
Jasna: Ne gre samo za intenzivnost, ampak za predanost. Danes imamo veliko sestankov, ki pa so manj učinkoviti, bolj instantni, in vse se vrti okoli tega, kdo bo kaj naredil, potem pa se razidemo. V preteklosti pa ni bilo težav z delitvijo dela, ker smo ga vsi ponotranjili. Mogoče tudi zato ni bilo trenj.
Miha: Verjeli smo, da s svojim delom spreminjamo sebe in svoje okolje. Tega nismo počeli fanatično ampak tako …
Tadej: Z zanosom!
Miha: In z odgovornostjo, ki nam je ni nihče naložil. Naš cilj je bil predrugačenje sveta in nenazadnje tudi svojega življenja. Sam sem ostal povezan z aktivizmom in počasi spoznaval, da nekaterih stvari ne moreš spremeniti …
Jasna: Pogrešam zlasti medsebojno motivacijo.
Kaj počnete danes?
Nina: Živim čisto povprečno življenje, hodim v službo in si sploh ne predstavljam, da bi bila tako aktivna kakor nekoč. A pred leti je bilo tako malo informacij. Spomnim se oglasa v Anteni, v katerem je gej iskal lezbijko za druženje. Takrat je bilo res fino narediti nekaj za družabnost.
Tadej: Jaz sem se iz aktivizma izvlekel. (Smeh.) Zdaj energijo vlagam v svoje podjetje, saj moram poskrbeti za preživetje. Ker je Nina ravno omenila ta oglas, sem pomislil, da bi ga sam danes razumel drugače; mislil bi, da ta fant hoče spoznati lezbijko in se samo dela, da je gej. Pred leti pa bi takoj pomislil, da mora priti v Legebitro. Pogrešam malo te naivnosti.
Nina: Sama ne čutim nostalgije, imam pa lep spomin na tiste čase.
Miha: To je bila zelo naporna izkušnja, saj si bil kakor človek-Legebitra, ampak nam je zelo veliko dala. Zdaj se ukvarjam s socialno politiko, sem pa še v upravnem odboru Društva.
Jasna: Sem še v aktivizmu, delam pa drugačne stvari, kar je zame tudi izziv, da vztrajam. Glede na to, da me zanima veliko stvari, je možno, da bom nekoč šla na čisto drugo področje.
