In memoriam: Ciril Bergles (1934 – 2013)

Bergels portret

Verjetno bom težko – če sploh kdaj – pozabil zadnjo Cirilovo podobo. Obiskal sem ga v torek, 20. avgusta popoldne, v bolnišnici na Golniku. Prej še ni bil sposoben za obiske. Komaj sem ga prepoznal, bila sta ga sama glava in zašit prsni koš. Seveda mi je nekoč, a dokaj pozno, pripovedoval o svoji mladostni zaljubljenosti in kako se je še kot študent po plesu v Ljubljani povzpel na odhajajoči vlak, pa mu je noge spodneslo in potegnilo pod kolesa. Dolge mesece je preživel v bolnici in lahko se je poslovil od svojih sanj, da bo postal igralec. Res da je šepal, a šele ob tem sramežljivem razkritju mi je postalo jasno, da že vse odtlej nosi proteze. Ciril je bil velik, močan, tu v postelji pa je bil prvič zame zares brez nog. Nasmejal se je, ko me je zagledal, potem pa, ko sem ga prijel za nemočno roko, naredil tako presunljivo žalosten obraz, kot da je na smrt žalosten in da ga je sram, da ga vidim v takem stanju, da ga vidim totalno »razkritega«, njegov hendikep ni bil več prikrit, in pa tako brez moči. Govoriti ni mogel zaradi cevke v grlu, je pa razumel besede, in na vprašanja je rahlo prikimal ali odkimal. Včasih je ukrivil ustnice navzdol, kot da bi hotel reči, ne vem, ali kot da ima že vsega dovolj. Pa vendar se mi je zdelo, da ima še voljo do življenja. Čez par dni sem poklical I., ki je skrbel zanj, in povedal mi je, da so Cirila premestili na odprti oddelek, kar se mi je zdelo dobro znamenje. Kar preslišal sem njegovo pripombo, da je z intenzivne nege odšel tudi zato, ker so tam pač naredili vse, kar so lahko. Zmenila sva se, da ga greva obiskat v ponedeljek, a v nedeljo, 25. avgusta, mi je malo pred polnočjo sporočil, da je Ciril dve uri prej umrl. Že vsa nedelja je bila nekako čudna, polna nejasne tesnobe. Ves dan sem poslušal Yungchen Lhamo in bil melanholičen. Ponoči je deževalo. Poslušal sem dež, oči so se mi solzile, a pravega joka ni bilo. Vedel sem, da ta pride kasneje. Spomnil sem se na svojega starega očeta, ki mi je v otroštvu nadomeščal očeta, in ki je prav tako na Golniku umiral poleti leta 1980. On je tedaj izginjal, sušil se je, bilo ga je manj in manj. Težko in pozno sem zaspal, imel sem moraste sanje, okradli so me, denar, vse – verjetno res, ukradli so mi enega redkih prijateljev. Morda mi je bil kot nekakšen podaljšek starega očeta. Ne vem.

Mislim, da sem Cirila spoznal v letu 1988, ko sem se tudi z glavo vrnil iz Pariza in ko sem se lotil nezaslišanega projekta, antologije poezije 20. stoletja s homoerotično motiviko, ki je z naslovom Drobci stekla v ustih izšla leto kasneje v zbirki Aleph. V 1988 je Ciril pri Alephu izdal svojo zbirko Ellis Island in urednik Andrej Blatnik mi je omenil, da bi mi pesmi iz španščine morda lahko prevedel Ciril. Ne samo da jih je, pač pa mi je tudi pomagal s predlogi pesnikov z vsega sveta. Bil je eden ključnih v celi četici pomočnikov pri tej antologiji – ki je bila dokaj hitro razprodana. Verjetno mi je že tedaj razkril svojo usmerjenost, vsekakor pa je spodbujal moje napore in delo. Leto kasneje sem zasnoval zbirko Lambda in uredil slovensko antologijo Modra svetloba, izšlo 1990. Tu se je Ciril umaknil korak nazaj. Ali pesmi ni imel, ali pa enostavno ni želel biti uvrščen v to antologijo. Čeprav se je živo zanimal za dejavnosti, s katerimi sem se tedaj ukvarjal, mislim, da mi je dajal tudi predloge za Gay strani v Telexu in za Revolver. Bil je pravzaprav edini razgledani gej izven mojega aktivističnega kroga, s katerim sem se občasno družil. Cirila in njegovega mladega partnerja sem obiskoval s svojim fantom, tako da smo se pogovarjali o marsičem. Večinoma je rad pripovedoval o svojih potovanjih in običajnih gejevskih temah (štrikanje, avanture), jaz pa sem ga spodbujal k sodelovanju, zlasti pri Lambdi. Tako mi je obotavljivo predal zbirko Ifrikija, izšla v Lambdi leta 1993, ki je pomenila njegovo javno razkritje, vsaj na polju literature. Zdi se mi, da se je malce bal odzivov, saj se je precej družil tudi s krogom Nove revije in s krogi nekaterih klerikalnih medijev. A prav v teh so se našli skriti geji, ki so ga še posebej pohvalili, in to mi je kasneje omenil vsaj stokrat. Led je bil prebit, jaz pa sem si oddahnil, ker nisem bil več edini gejevski literat v tej deželi. Najino sodelovanje in medsebojno spodbujanje je potem trajalo dvajset let, v katerih sem pri Lambdi in Alephu izdal pet njegovih pesniških zbirk in kar deset pesniških prevodov, če ne štejem še prevodov posameznih pesmi za skupne antologije in druge izdaje. Zlasti po letu 2000 sem kot založnik komaj še sledil njegovi zagnanosti in idejam – poznalo se je, da je živel sam. Načrtov je imel še dosti več, kot sem mu jih jaz lahko uresničil. Rad me je drezal s svojo religiozno liriko ali s prevodi take lirike, saj je poznal moje odklonilno stališče do vere. Še raje mi je trosil vse mogoče cerkvene trače, ki sem jih hote takoj pozabil. Navadno sem se oglasil pri njem, ali pa sva se dobila na kosilu v gostilni Livada. Včasih se nama je pridružil tudi njegov prijatelj, ki je zadnji čas vse pozorneje skrbel zanj. Vedno pa sem bil s psom, katerega je bil Ciril še posebej vesel. Ko sem se v bolnici poslovil od njega, sem mu rekel, naj se čim prej toliko popravi, da bomo lahko šli v park, kjer bo lahko z nami tudi pes. Gledal me je in usta razširil v nekakšen nasmeh, kolikor je pač lahko. In tedaj sem verjel, da bo res tako.

Po smrti mi je marsikdo rekel, da je bilo tako morda zanj še najbolje. Jaz pa bi si vseeno, morda sebično, želel, da bi bil še tam, tudi če bi samo kdaj prikimal ali odkimal, in raztegnil usta v spačen nasmeh. Imel je še toliko idej in načrtov. In zagotovo je bil pred več kot petdesetimi leti marsikdo, ki si je mislil, da bi bilo bolje zanj, ko bi ga celega potegnilo pod vlak. Toda v tem primeru Ciril ne bi poučeval na stotine dijakov, ne bi izdal sedemnajst pesniških zbirk in nikoli ne bi imeli njegovih številnih prevodov.

Foto: Nada Žgank/Memento

Tags from the story
Written By
More from Brane Mozetič

Brez kulture nas ni

Ko sem se 15. novembra lani znašel na otvoritvi fotografske razstave Émilie...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja