Včasih nam je dan privilegij, ne da bi ga posebej iskali. Tak privilegij se je zame pričel, ko sem se pred nekaj leti s Cirilom Berglesom prvič pogovarjal za Narobe, in se nadaljeval kot izjemna priložnost spoznavati človeka z neverjetno bogatimi izkušnjami, o katerih se mi takrat še sanjalo ni.
Obiski pri Cirilu in telefonski pogovori z njim so bili zmeraj ena sama neskončna pripoved. O pripetljajih doma in v tujini, o angelih na Tromostovju in demonih kje drugje, o tračih, takšnih in drugačnih, o politiki, kulturnikih in cerkvenih škandalih. Seveda tudi o poeziji, ki jo je pisal, prevajal in načrtoval. Ali pa o večletni, izključno dopisni ljubezni s pomembnim španskim pesnikom Jaimejem Gil de Biedmo, s katerim sta prišla v stik preko oglasov v neki tuji gejevski reviji in za katerega Ciril do Biedmove smrti sploh ni vedel, da je bil pesnik. Šele ko mu ga je Brane Mozetič ponudil v prevajanje, se je zavedel, s kom je imel opravka in kdo ga je vabil, naj ga vendar obišče ali se celo preseli k njemu (čeprav je bil Ciril dvakrat v Barceloni, Biedmeja zaradi strahu, povezanega z svojo invalidnostjo, ni obiskal).
Ciril je bil do upokojitve v ilegali, kot se je nekoč izrazil. Ilegala, ki nas tukaj zanima, je seveda »erotična drugačnost« (spet Cirilov izraz), ki jo je začel odkrivati že kot otrok. Poleg fantovskih igric na seniku ga je oblikovala tudi sovražna nastrojenost okolice, ki jo je razbiral na primer v homofobičnih komentarjih o buzerantih, ki ogledujejo fantovske riti. V dijaških letih, kakšnih 15, 16 jih je imel, se je prav zaradi teh stisk oglasil pri nekem ljubljanskem psihiatru, ki mu je povedal, da je še premlad za kakršnekoli opredelitve glede spolne usmerjenosti – naj počaka, bo že narava sama uredila. Več kot šestdeset let je minilo in Ciril je ugotovil: »Nič ni bilo iz tega.«
Za zaupanja vrednejše informacije je moral v tujino. Konec petdesetih je bil v Parizu in tamkajšnje trafike so mu odprle nov svet. Revije, ki si jih je tam na skrivaj kupil, so mu dale vedeti, da ni sam, kot je bil mislil prej, in da je homoseksualnost dovolj razširjena, da si lahko poišče sorodne duše. Konkretno skozi oglase. Potem je tudi razumel, kaj pomenijo oglasi v slovenskem časopisju, kjer moški iščejo prijatelje za skupno sončenje ob Savi. Preko spoznavanja drugih moških je spoznaval tudi homoomrežja ter ljubljanska in zamejska srečališča (posebna omizja v Unionu, parka pri ljubljanski železniški postaji in celovški operi, Videm, Trst).
Cirila je usoda kruto zaznamovala z železniško nesrečo, zaradi katere je kot mladenič izgubil obe nogi, kar ga sicer ni omejevalo skoraj nikjer, razen pri navezovanju intimnosti, ki je bilo včasih zato pravi pekel, saj se je bal stika, ki bi se lahko – in se včasih tudi je – sprevrgel v zavrnitev.
Ciril je iz »ilegale« stopil s poezijo. Svojih preferenc ni odkrival s politično-družbenim delovanjem, ampak skozi poezijo; morda je ravno zato začel pesniti šele po upokojitvi. Sam je govoril o notranji potrebi po iskrenem življenju, ki je ni več mogel zatirati. Homoerotika je prisotna v več zbirkah, najbolj seveda v teh, ki jih je izdal pri Lambdi, čeprav je s posebno navihanostjo razlagal, da je tudi v kakšno od tistih, izdanih pri Družini, podtaknil homoerotične motive. (Ciril je tako edini slovenski pesnik, ki je zbirke izdajal pri Lambdi in pri Družini.) V tem smislu bo zanimivo, kaj bo rekla literarna zgodovina. Kakršnekoli že bodo poti in stranpoti literarne kanonizacije in do kakršnihkoli izpustov bi morda prišlo, gre – ob siceršnji motivni in tematski raznolikosti – za enega naših najpomembnejših gejevskih pesnikov. Zelo pomenljiva se mi zdi tudi njegova odločitev, da je kljub temu da zadnja leta ni več javno nastopal, septembra 2012 naredil izjemo: za poslednji nastop si je izbral klub Tiffany na Metelkovi. V Tifli pri oseminsedemdesetih!
Posebej v zadnjem času je bilo v njegovih besedah tudi vse več melanholije in nostalgije, čeprav se mi ni zdel zagrenjen. Tudi smrt je dostikrat omenil, a ne s strahom. Preživeti je treba, potem pa naj pride, kar mora priti, je večkrat govoril. In ker je to rekel človek, ki je kljub hudim preizkusom izživel polno in izpolnjujoče, skoraj osemdesetletno življenje, sem bil mirnejši.
Čeprav je bil veren, nikoli ni veroval v cerkev, svetnike, škofe ali papeže. To je zmeraj ponavljal. Že zgodaj je spoznaval hudobijo za cerkvenimi zidovi, kot je to poimenoval, in sicer iz pripovedovanj tete, ki je bila nuna in mu je vedela povedati marsikaj. Nič tudi ni imela proti temu, da ni hodil v cerkev; sam opravi z bogom, mu je rekla. Dolgotrajen proces odmika od kakršnekoli institucionalne vere se je pri Cirilu v zadnjem času iztekel v bridko razočaranje, včasih že kar bes. Vse je doseglo vrhunec v sovraštvu (spet njegov izraz), ki ga je naša RKC sejala ob razpravah o Družinskem zakoniku. Ni in ni mogel požreti besed, da bodo geji in lezbijke kradli otroke in jih preprodajali, pri čemer se je prav takrat razkrivalo, da so to v resnici desetletja in desetletja počele ravno cerkvene institucije.
Ciril je v življenju mnogo potoval, geografsko in duhovno: od razsvetljujočega obiska Pariza konec petdesetih do pesniškoizpovednih erotičnih pokrajin Ifrikije (1993) in Tutankamona (2008), dokler ni nazadnje pripotoval do sebe in se ustavil Med angeli in vampirji (2012). Zadnja leta so bile fizične poti težje in krajše. Pravil mi je, da tudi nima več posebnih želja po potovanjih, da edinole v Benetke bi pa še šel. Tam je namreč preživel veliko časa (in, med drugim, napisal zbirko Pesnik v Benetkah, 1990), posebej pa ga je prevzel angel na spomeniku Antoniu Canovi v cerkvi Santa Maria Gloriosa dei Frari, ki ga je ničkolikokrat ogledoval in mu namenil cikel osmih pesmi »Okamneli angel«. Peta je tale:
Nikomur ne boš razkril,
zakaj drhti deček,
ko sta sama
v mraku svetišča.
Morda se v njem
razlivajo skušnjave,
ki mučijo dečke
v zaprtih sobah,
in si jih ne upajo
imenovati.
Dolgo stoji ob tebi.
Kot ob zapečatenem
grobu.
Nikoli ne dobi
zadoščenja.
Ko odhaja,
je veliko tesnobe
v vsakem njegovem
koraku.
In res: konec junija sta z dolgoletnim prijateljem odpotovala na kratke počitnice v Benetke. To pa je bila tudi Cirilova zadnja pot. Skoraj dobesedno. Po povratku domov se mu je zdravstveno stanje hudo poslabšalo. Čez mesec in pol je umrl.
Tiste, ki ne moremo verjeti v kaj višjega, naključja včasih vendarle preskušajo. Tako sem prav tisto nedeljo popoldan, nekaj ur pred novico o Cirilovi smrti, listal po njegovi zadnji zbirki in se zagledal v posvetilo, kjer mi je z že nekoliko tresočo roko napisal: »So dnevi srečanj, so dnevi ločitve.«
