Christopher Marlowe

PORTRET

Christopher Marlowe (1564-1593), angleški dramatik in pesnik

Qvod me nvtrit me destrvit^*

Christopher Marlowe

Njegova zgodba se – tako kot mnoge druge – začne v cerkvi: Christopher Marlowe je bil krščen 26. februarja 1564 (dva mesece pred Shakespearom) v svojem rojstnem mestu Canterburyju, kjer se je kasneje tudi šolal. Pri šestnajstih je dobil štipendijo za Cambridge, kjer se je sprožila njegova razburljiva in dokaj skrivnostna kariera, zaradi katere je bil s Cambridgea precejkrat odsoten. Po vsej verjetnosti je bil del protikatoliške vohunske mreže in svobodomiselnih, tudi ateističnih krogov. Policijske zabeležke so tudi sicer pomemben vir za sestavljanje njegove biografije. Njegovi grehi in zločini, ki so ga večkrat pripeljali do aretacije, so bili ponarejanje denarja, nasilno obnašanje, ateizem, bogokletnost in sodomija. Ni čudno, da ga je irski pesnik Seamus Heaney označil za mešanico Oscarja Wilda in Jacka Razparača. In kakor so zapisali Marlowovi sodobniki: »Um, posojen iz nebes, a pregrehe, poslane iz pekla.« Marlowe je bil Shakespearov sodobnik, pisateljsko neposredni predhodnik in vzor danes slavnejšemu Bardu. In seveda kritiki ne morejo mimo ugibanj, kaj bi bilo, če bi Marlowe živel tako dolgo kot Shakespeare.

Če iščemo homoerotiko, je tudi pri Shakespearu ne moremo obiti, Marlowe pa homoerotične situacije opisuje pogosteje in bolj raznoliko kot katerikoli drug angleški renesančni avtor. O njegovem življenju, kaj šele seksualnem, pa žal vemo le bore malo gotovega. Moški so se v elizabetinski Angliji poročali v drugi polovici dvajsetih, do takrat pa so postelje večinoma delili z drugimi moškimi. Marlowe poročen ni bil, in če ni živel v celibatu, je sklep glede najverjetnejšega izražanja njegovega seksualnega poželenja jasen. Zato pa je v njegovih besedilih v razkolu med krščansko obsodbo in klasičnim sprejemanjem homoerotike izpisana nedvoumna in neposredna spolna privlačnost androginih fantov. V uvodnem prizoru Didone, kartažanske kraljice, Jupiter na kolenih ziba Ganimeda, »tega poženščenega razvratnega fanta«, in šari po njem, pri čemer je gledalec/gledalka ves čas v precepu: ali Marlowe smeši starega pohotneža Jupitra ali izziva njegove zasmehovalce? V pesnitvi Hero in Leander pa Neptun Leandru med plavanjem krade poljube, mu namenja poželjive poglede, ga otipava in preiskuje »prsi, stegna in vsako okončino«, pri čemer Leandrov odgovor – »V zmoti si, saj nisem ženska.« – izzveni izrazito naivno.

Christopher Marlowe je tudi avtor enega zgodnejših emancipatornih zgodovinskih »seznamov« istospolnih ljubimcev, ki so svoj razcvet doživeli konec devetnajstega in v dvajsetem stoletju. Osebe, ki se na njih tipično pojavljajo, so iz mitologije in Biblije, iz zgodovine in umetnosti, kasneje tudi znanosti, politike itn. Takšni seznami tako na osebni kot skupinski/subkulturni ravni služijo kot pomoč pri samoidentifikaciji in ustvarjanju zgodovinske kontinuitete družbeni skupini, ki si s sklicevanjem na preteklost oblikuje svojo tradicijo. Mortimer starejši v Edvardu Drugem poskuša pomiriti nasprotovanje svojega nečaka kralju s sklicevanjem na tradicijo istospolnih parov:

Naslovnica knjige Edward The Second, King of England

Kraljeva žena, kraljica Izabela, seznamu doda še en par: »Saj nikdar / ni Jupiter tako blaznel za Ganimedom, / kot on blazni za tem prekletim Gavestonom«. Tudi Edvard sam se ob ponovnem srečanju s svojim ljubimcem sklicuje na Hilasa in Herkula: »Še Herkul ni bolj žaloval za Hilasom, / kot sem jaz za teboj, odkar si bil izgnan!«

Prav v Edvardu Drugem imamo prelomne anglo-renesančne reprezentacije homoerotike, obenem pa primer povezanosti sodomije z drugimi vidiki uporniškega obnašanja. Elizabetinska sodomija navadno namreč ni bila zaznavna sama zase, ampak šele v povezavi z drugimi prekrški. Pri interpretaciji odnosa med kraljem in Gavestonom se tako pojavljajo teze, da je bolj kot seksualna problematična kraljeva razredna transgresija. V resnici Mortimer starejši poleg primerjave Edvardovega sodomitskega odnosa z vedenjem »največjih kraljev« in »največjih modrecev« miri strasti kraljevih nasprotnikov, ko trdi, da bo Edvarda vdanost Gavestonu minila. Tudi njegov nečak, Mortimer mlajši, jasno pove, da je problem v tem, da ima na kralja vpliv nekdo, ki ga po svojem (tujem) poreklu in (prenizkem) statusu ne bi smel imeti. Gavestonovi problemi so torej praznjenje blagajne kraljestva, vnašanje tujih kulturnih vplivov na angleški dvor in ogrožanje tradicionalne strukture avtoritete (pravice po rojstvu), saj je prenizkega rodu, da bi smel imeti tako velik vpliv na kralja. Na koncu je treba vendarle dodati, da se kraljeva sodomija izkaže za del problema, kar je moč razbrati tudi iz načina Edvardove usmrtitve (v anus mu zarinejo žarečo palico) – spolnost je treba torej razumeti v političnem smislu, saj šele brutalna smrt razreši konfliktne identitete. In prav tu je posegel Derek Jarman, ko je v svojem filmu po Marlowovi drami Edvardovo mučno usmrtitev uprizoril kot kraljevo moro – to so torej le sanje, ni treba, da je konec za sodomita vedno tragičen.

Navkljub koncu, ki ga Edvard doživi – in ga je Marlowe povzel po zgodovinskih virih o tem angleškem kralju (vladal 1307-27) – gre v drami za najpomembnejšo (pozitivno) dramatizacijo istospolnega odnosa v angleški renesansi, ki sodomijo humanizira in implicitno napada ustaljene verske, legalne in ljudske predstave o njej (policijska elizabetinska država je sodomijo seveda kaznovala s smrtjo).

Marlow rokopis

Sodomija tudi pri Marlowu samem in obtožbah proti njemu ne deluje sama zase, ampak je samo del njegove transgresivne pojave. Vohun Richard Baines je maja 1593 Kronskemu svetu poslal seznam domnevnih Marlowovih prepričanj in herezij, ki tudi če ne gre za Marlowove resnične izjave, dobro ilustrira ideje, ki so bile takrat v zraku in so bile vsaj delno po vsej verjetnosti tudi Marlowove; navajam jih samo nekaj: da je namen religije zgolj zastraševanje ljudi; da je bil Kristus nezakonski otrok, njegova mati pa nepoštena; da je Janez Krstnik spal s Kristusom in mu zmeraj ležal v naročju in da je z njim ravnal kakor grešniki iz Sodome; da so vsi, ki ne ljubijo tobaka in dečkov, bedaki.

20. maja 1593 je bil Marlowe aretiran, vendar ni mogoče ugotoviti, če je Bainsov katalog obtožb nastal pred tem ali pozneje. Marlowe je bil izpuščen pod varščino. V sredo, 30. maja 1593, se je s še tremi moškimi sestal v gostišču Eleanor Bull v Deptfordu, tri milje vzhodno od Londona. Med njimi je bil tudi Ingram Frizer, ki je v nepojasnjenih okoliščinah Marlowa zabodel nad desnim očesom. (Obstajajo teorije zarote, ki temu nasprotujejo in trdijo, da je Marlowe preživel Deptford in napisal več dram, ki jih danes pripisujemo Shakespearu. Te teorije še posebej podpira The Marlowe Society, ki je dosegla celo to, da so v Westminstrski opatiji v kotu pesnikov Marlowovo letnico smrti opremili z vprašajem.) 1. junija je bil Marlowe pokopan ob cerkvi sv. Nikolaja v Deptfordu. Frizerja je 28. junija kraljica pomilostila, ker da je deloval v samoobrambi. Mnogi so prepričani, da ni šlo le za spor glede gostilniškega računa, kar trdi takratna uradna verzija dogodkov, ampak da je šlo za obračun z Marlowom. Odpadništvo je do določene točke lahko za utrjevanje družbenih razmerij celo zaželeno, saj s svojimi prestopki pomaga vzdrževati normo in risati njene meje, zdi pa se, da je Marlowe to točko prestopil. Prevečkrat. In poti nazaj ni bilo. Razen če …

* Kar me hrani, me uničuje (napis na Marlowovem domnevnem portretu iz leta 1585).