Slovarček in slovnica 12

 

 Od tribadola do lezbograda – 1. del

Razvoj besedišča, zadevajočega istospolno usmerjene osebke ženskega spola, ni nič manj zanimiv in pester kot tisti, zadevajoč njihove moške kolege. Čeprav je lezbičnost skozi zgodovino veljala za manj »problematično« ali celo neobstoječo spolno usmerjenost, so se tudi pred letom 1890 že pojavljala različna poimenovanja za ženske, ki ljubijo ženske. Omenjenega leta se beseda lezbijka prvič pojavi v medicinskem slovarju kot ženska različica izraza sodomit, ki se je takrat uporabljal za homoseksualce, pred tem pa sta v uporabi predvsem izraza tribada (kajpada še vedno prisotna v SSKJ-ju) in, posledično, tribadizem. Rimljani so z besedo tribas imenovali žensko, ki je želela imeti aktivno vlogo v spolnem odnosu, ne glede na to, ali je šlo za lezbični ali heteroseksualni odnos. Vse kaže, da je bilo razmerje moči med partnerjema takrat bolj pomembno od same spolne usmerjenosti, kar je razvidno tudi iz nestigmatiziranosti aktivnega partnerja v homoseksualnem odnosu v antiki. Mimogrede, izraz tribadizem se danes še vedno uporablja kot poimenovanje za eno izmed spolnih tehnik. Tisti redki strokovnjaki 19. stoletja, ki so lezbištvu namenili vsaj nekaj pozornosti (in ga ob tem obravnavali kot obliko norosti, se ve), so uporabljali različna poimenovanja, npr. uranizem (Krafft-Ebbing je izraz uporabljal tako za homoseksualce kot tudi za lezbijke in je lezbištvo interpretiral kot ozdravljivo nevrološko motnjo) ali tretji spol (pripadniki katerega naj bi bili homoseksualci in lezbijke). Ta izraz je uporabljal tudi Havelock Ellis, ki je v nasprotju s splošnim prepričanjem prišel do neverjetnega spoznanja, da se lezbijka ne spreobrne, če ji »zrihtaš pravega dedca«. Pa o tem kdaj drugič. Na prehodu v dvajseto stoletje sta se kot sopomenki uporabljala predvsem izraza lezbičnost in sapfizem (oba imata izvor v zgodbah o domnevno lezbični pesnici Sapfo, ki je živela na grškem otoku Lesbosu), prvi pa je nato prevladal. V splošni nevtralni rabi lahko tako danes poleg tega prevladujočega izraza zasledimo tudi poimenovanje istospolno usmerjena ženska (nikakor pa ne homoseksualka, istospolnica ali enospolnica!), kot zmerljivke ali izrazi pripadnosti znotraj lgbt-skupnosti pa se pojavljajo tudi lezba, lezbača, lezbura ipd. Nekaj časa se je pojavljala tudi iz angleškega jezika prevzeta in v slovenščini povsem napačna raba besede gay/gej tudi za ženske, vendar je sčasoma izginila, za kar smo lingvisti neizmerno hvaležni.

Anamarija Šporčič – Janis
.
.
.
.
.
.

 Nove besede

Naša bralka me je prosila, naj razjasnim, ali se pravilno piše partnerka ali partnerica. Z veseljem odgovarjam, da je oboje prav. Obe besedi sta knjižni glede na socialno zvrst. Slovenski pravopis (SP) ima sicer samo besedo »partnerica«, V Slovarju slovenskega jezika (SSKJ) pa sta gesli »partnerka« in »partnerica«.

Ker je sedaj aktualen Družinski zakonik, poglejmo še, ali smemo v knjižnem jeziku uporabljati besedo »starš«? Beseda »starši« je množinski samostalnik in je v SP in SSKJ nezaznamovana, se pravi, da jo lahko uporabljamo v vseh besedilih, npr. v pogovorih doma ali v službi, v časopisih, v strokovnih besedilih … SP dvojino »starša« kvalificira kot pogovorno in neknjižno, ednine »starš« pa nima. V SSKJ-ju je nekoliko drugače: dvojine ne označi kot neknjižne, marveč kot besedo, ki se v knjižnem jeziku ali umika ali uveljavlja; ednina »starš« pa ima kvalifikator stil., kar pomeni, da je v rabi samo kot redkejša oziroma

stilna dvojnica poleg oblike v geslu.  Torej besedo »starš« smemo uporabljati – sicer pa, če pogledamo v FidoPLUS (referenčni korpus slovenskega jezika), jo uporabljamo. Besede starši, starša ali starš pa imajo še eno zanimivo »obarvanost«, namreč vedno so moškega spola!

Težje vprašanje je, kdaj rabiti  pridevnika »homofobičen« in »homofoben«, saj ju v jezikovnih priročnikih ni. Besedi sta tvorjenki, tvorjeni za sodobni čas, ki priročnike včasih prehiteva. Pri odgovoru mi je prijazno pomagala jezikoslovka dr. Erika Kržišnik.

Besedi »homofobičen« in »homofoben« imata različni govorni podstavi – »homofobičen« se nanaša na »homofobika«, »homofoben« pa na »homofoba«. Besedi se uporabljata nerazločevalno, ali drugače povedano: med njima ni pomenske razlike, torej lahko uporabljamo obe sopomenki. V spletnih korpusih besed Nova beseda in FidaPLUS pa dobimo več zadetkov besede »homofobičen« kot »homofoben«. Kajpak pa besedila o homofobiji niso ne »homofobna« ne »homofobična«, temveč naredimo besedno zvezo s predlogom: »študija o homofobiji« (no, le v gramatiki, v realnosti pa je drugače, saj so teksti o homofobiji zlahka! homofobični).

To bi bilo vse – naslednjič pa o zmerljivkah in o zapisu homodružina / homo družina.

 Zala Hriberšek
Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Predavanje in delavnica WordPress brez interneta

Lezbično-feministična univerza in ŠKUC – Kulturni center Q vabita v soboto, 19....
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja