Subverzivni vozni redi

KNJIGA

Suzana Tratnik, Česa nikoli nisem razumela na vlaku, Beletrina, 2008.

Tako kot v prejšnjih, tudi v četrti knjigi kratke proze Suzane Tratnik Česa nisem nikoli razumela na vlaku ženska, o kateri piše, ni čustvena, neverbalna in potopljena v naravo. Stereotipi je ne držijo na svojem mestu v patriarhalno-gospostveni strukturi. Ni niti šibka, niti se ji ne gospoduje, niti ne potrebuje močnega moškega, in je ni potrebno reševati. Ni neznana, pogubna in usodna ali odgovorna za vzgojo in patologijo svojih otrok. Tudi ni značilno neracionalna in nerazsodna. Ni nesrečna, čeprav je samosvoja in samotna. Ni kaznovana, če se definira kot seksualno bitje. In se ne ubije. Kaj še preostane ženskam?

Zgodbe Vlakov lahko beremo kot galerijo samotnih žensk – v najbolj spodbudnem pomenu besede »samota«, kot nasprotje komunikacijskemu šumu in nesporazumu.

Nina in Tadeja sta odšli po svetu, »nista od tukaj« in tudi »doma nista nikjer več«. Mija sprejme povsem novo odločitev, »naslednje leto bo sama štopala na koncert«. Sanja se iz Zvonikovega mesta odseli, stran iz »zanikrne sobice, ne da bi pustila sporočilo za kogar koli«. Ira krade, spretno in uporabno – in preživi. Anja je samotna preučevalka tujih usod, ki bo objavila »najnatančnejše, nezmotljivo poročilo o človeških značajih«. Seveda znajo skakati z drvečih vlakov in prečkati nezavarovane prehode. Janja in Vivi se naučita brati zemljevid. Zahtevni zemljevid lastnega razmerja. Pa slikarka portretov, ki s hladnim pogledom in nežnimi potezami preriše študenta, bolničarko, dimnikarja – nenavaden preobrat v študentovem podnajemniškem stanovanju … Vsekakor: Vanja, ko se ji posreči nostrificirati angleško diplomo, najde zanikrno službo in zanikrno stanovanje, v katerem nič ne funkcionira – ne odpiraj pipe, ker se ti bo roka posušila –  dokler ne  pride mojstrica, in prihaja vsako jutro bolj zgodaj …

Zgodbe Vlakov so odlične in napete: govorijo o vsakdanjih, včasih mejnih, spet drugič o grotesknih dogodkih in pripetljajih. Zgodbe se včasih odpeljejo po pričakovanem voznem redu, spet drugič bralca ali bralko odpelje drzen, nenavaden preokret, kretnica. In seveda, potovanje z vlakom s Suzano Tratnik je polno ironije in humorja.

Ocena: ♦♦♦♦♦

 

Pogovor s Suzano Tratnik

V Vlakih se oblikujeta dve sintagmi – realno in groteskno. Če se spomnimo Kafkovih grotesk, potem lahko rečemo, da je groteska metafora, ki na svoj način poveča nevidno. Kaj osvetlijo in naredijo vidno vaše groteskne zgodbe, še posebej Česa nikoli nisem razumela na vlaku, Soba s posebnim vhodom in Ležeči odvetniki?

V prvi zgodbi Česa nikoli nisem razumela na vlaku vidim neko patetičnost neznosnega ponavljanja vedno istega, dolgočasnega in izpraznjenega. To je večno ista vožnja z istim vlakom, ki posrka vse, ki se v nekem času na njem vozijo – še mrtvi ne morejo izstopiti iz tega vlaka. Seveda: vlak je tudi zgolj naš prekleti vsakdan. Soba s posebnim vhodom je bolj fantazijski eksperiment o »življenju« popolne, čiste umetnine. Ležeči odvetniki pa so najbrž ravno tako groteska o ljudeh, ki se zaradi takšne ali drugačne nesrečne usode zapijejo do nezavesti, zanje pa poskrbi na videz milostna duša, dekle, ki je svojo socialno izolacijo preusmerilo v kvaziznanstveno, patološko proučevanje luzerjev. Če potegnem črto pod omenjenimi zgodbami, bi lahko rekla, da osvetljujejo grotesknost samih odnosov, v katerih kljub (ne)pristnosti vedno ostaja nekaj neulovljivega, a tudi neprijetno tujega, nekaj, česar se ne da udomačiti v globoki vezi niti prezreti v priložnostnem, neobveznem klepetu.

Naslednja zanimiva dvojnost je prehajanje spola pripovedovalke oziroma pripovedovalca. Morda je to bolj razvidno v Vzporednicah, a tudi na Vlakih lahko preberemo zgodbe moških o sebi in ženskah. Kdo so ti moški?

Izbira pripovedovalca zame nikoli ni načrtna. Enostavno začutim, da je neka zgodba lahko povedana prav skozi perspektivo moškega ali pa dečka. Pri tem se ne oziram na to, ali je to zares »moška« perspektiva, saj nenazadnje niti ne vem, kaj točno bi bil »ženski« pogled. Vsi ti moški, to sem jaz kot pišoča, ki si v tekstu lahko privoščim prehajanje med spoli. Vedno se poskušam osredotočiti na vzdušje in pripovedi kot same zgodbe, ne pa na premočrtno izpisovanje t. i. ženske usode – te gotovo ne razumem kot zgolj življenje ali doživljanje ljudi izključno ženskega spola.

Mesteca – po zakotnosti in zadušljivosti spominjajo na Grumovo Gogo – so brezupno dolgočasna, kjer sta edina dogodka tombola ali požar, ki ga niti ni bilo. Kako je s topografijo teh mestec? Kakšna je strategija voznih redov medmestnih povezav z vlaki? In nenazadnje, kam potujejo malomeščani?

Taka mesteca so kakor nevidne pajčevine, le da v njih ulovljene muhe dolgo (pre)živijo. In vsak ima zgolj eno samo možnost za odhod ali pobeg – če takrat ne odpotuje ali ne skoči iz vlaka na pravem mestu, ga pajčevina potegne nazaj … Strategija lokalnih voznih redov? Če pogledamo (resničnostne) povezave z vlaki ali avtobusi, jih tako rekoč ni več. Malomeščani pa najbrž potujejo na lokacije, ki so enako predvidljive kot njihov dom – četudi so te destinacije »eksotične«. Udomačitev eksotičnosti je gotovo močan malomeščanski dosežek in mnogi eksoti, žal, podležejo.

Kaj dela nagrajenka Prešernovega sklada leto dni pozneje?

Za mano je končani prevod, pred mano že nov. Pišem eseje. Za drugo leto pripravljam novo zbirko kratkih zgodb in roman. V naslednji zbirki mislim obdelati malo starejše ženske. Začelo se bo z najstnicami, pa s starejšimi ženskami, ki se soočajo s tem, kar so nasanjale najstnice (smeh) … Trenutno pa pišem živalske zgodbe, nekakšne sodobne pravljice, ki so lahko kraljestvo grotesknega in, kakor upam, polne nepričakovanih in navidez nelogičnih preobratov.

Tags from the story
More from Zala Hriberšek

Suzana Tratnik: Rezervat

Vrt in knjiga Suzana Tratnik, Rezervat, Litera, 2012. Deklica je rada sedela...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja