Seksualna svoboda zbuja agresivnost
Pogovor z Ivico Buljanom, režiserjem Lovskih scen s Spodnje Bavarske
Kako ste prišli do Sperrovega besedila in do odločitve za njegovo uprizoritev?
Besedilo sem prebral leta 1994, ko sem bil kot štipendist v Théâtre National de Bretagne v Rennesu, in dotaknilo se me je. Našel sem ga v knjižnici gledališke akademije. V Franciji in Nemčiji ima status modernega klasika.
Sperr je trdil, da ni napisal satire, ampak realističen prikaz razmer v družbi. Kako ste lovili ravnotežje med komičnostjo in družbeno kritičnostjo (pa tudi pretresljivostjo v medosebnih odnosih)?
Okolje, v katerem sem v Dalmaciji odraščal, je tako kot vsako podeželje izjemno okrutno. Agresivni ljudje pa so zaradi jezika, ki ga uporabljajo, in krutih stališč zelo pogosto komični. Tudi oni imajo »pravico« do nežnosti. Četudi se ne strinjam z njimi, včasih ne morem mimo tega, da uživam v njihovem komičnem potencialu. Po drugi strani pa so heroji pogosto prazni – Abram je duhovit samo, ko prepoznava truplo masakrirane Tonke. Pravi, da se jo spominja »bolj vesele«.
Zakaj ste se odločili za uprizoritev v gorenjščini? Zaradi referenc na ljudske igre? Analogije z bavarščino? Komičnosti? Večjega poudarka na podalpski zatohlosti?
Kadar želim izraziti kaj, kar se izmika knjižnemu govoru, se v mislih zelo pogosto poslužujem dalmatinskih dialektov. Italijanski knjižni jezik je npr. tak »neobstoječ«, ki svojo polnost dobiva šele v narečjih, in zato jih je Pasolini tako rad uporabljal. Nisem želel posebno poudarjati, kako je gorenjsko okolje zadrto, take so tudi Dolenjska, Bavarska, Lika, ameriško in afriško podeželje, tudi mnoga svetovna mesta bi prepoznala po izključevalnosti. Ampak delal sem v Kranju in logično je, da smo izbrali govor, v katerem se najbolje znajde večina igralcev in igralk.
Večina predstave poteka brez rekvizitov. Zakaj jih igralci včasih uporabljajo, včasih pa ne?
Gre za skrivno igro z znaki. Orodje za delo na polju, ki je del instalacije Siniše Ilića, nima statusa rekvizita. Pravi rekviziti so v glavnem organskega izvora – kruh, žganje, voda, pivo, kopriva … Dogovorili smo se, da v nobenem prizoru ne sme biti več od enega takšnega materialnega opredmetenja.
Homoseksualec Abram, ki se vrne v vas in ga vaščani zavrnejo, je tudi morilec, kar nam na koncu onemogoča, da bi se povsem postavili na njegov stran. Je njegov zločin le zgodovinsko pogojena nujnost, da odkrit homoseksualec lahko sploh nastopi, ali gre še za kaj drugega?
Nikakor! Genialnost Sperrovega besedila je ravno v tem, da Abrama desakralizira. Ne pozabimo, da v glbt-gibanju obstaja razumljiva tendenca po idealiziranju, ki je nastala zaradi zgodovinskega zatiranja. Sperr Abrama zelo prepričljivo iz žrtve transformira v napadalca. Ne samo, da je to pogost psihoseksualni transfer, ampak se v družbi zastavlja tudi vprašanje: »Kaj storiti, kadar je morilec homoseksualec?« Je lahko represija, ki jo je izkusil, opravičilo za njegovo agresivnost?
Abram se tudi zbliža z Rovom, ki velja za vaškega tepčka, kar spet zbuja nelagodne občutke in zbudi moralno paniko. Kako vidite njun odnos – kot zbližanje izobčencev, zlorabo …?
Kompleksnost tega prizora odseva v dvojni subverzivnosti. Na začetku Abram Rova res privlači zaradi svojega položaja obstranca. Sčasoma pa se med njima razvija afektivni odnos, ki nikakor ni naključen. Volker odkrito pove, da Rovo v tem odnosu ni povsem nedolžen. Seksualnost »vaškega tepčka« se nam upira; že od Foucaulta vemo, kako nas kot družbo šokirajo manifestacije spolnosti pri mentalno motenih osebah. Če pa gre še za istospolno usmerjenost, je odpor dvojen.
Vaško obsojanje vse počez je še toliko intenzivnejše, ker ima skoraj vsak tudi svoje lastne skrivnosti. Jasno, da zato še toliko bolj obsojajo druge. Ampak na koncu se vendarle najbolj osredotočijo – tu se lahko vsi poenotijo – na izobčenje homoseksualca. Se vam zdi, da torej obstajajo različne »vrste drugačnosti« in da so nekatere vseeno pogostejša tarča hudega zavračanja?
Koga v Sperrovi vasi prezirajo? Marijo, ker je brez moža, nezaščitena, obenem zaljubljena v dva moška – v potentnega invalida in homoseksualca. Ko čaka na potrdilo o moževi smrti v vojni, jo razglasijo za lahko žensko. Drugo žensko, mlado Tonko, zaradi nekaj avantur zmerjajo s kurbo. Zanimivo je, da Mesarica prevzema simbolno moško identiteto, skrbi za tipično moška dela, kot so klanje in razkosavanje živine, moška vzgoja sina. Homoseksualca zasmehuje ravno tako, kot to počnejo moški, zaradi česar jo vsi sprejemajo, čeprav živi enako kot prvi dve. V svoji simbolno moški vlogi enakopravno razpravlja tako z županom kot z župnikom.
Vsaka seksualna svoboda, pa naj bo najstniška ali pri zreli ženski ali Rovova »retardirana« ali Abramova homoseksualna, zbuja agresivnost. Spodkopava namreč temelje malomeščanske družbe.
